31/01/2026
Velik del tega, kar počnemo, nima veliko opraviti z ljubeznijo ...
Ima pa veliko opraviti s strahom. 😶🌫️ Strahom, da bomo zapuščeni, da bomo razočarali, da ne bomo več dovolj dobri, če se ustavimo, če rečemo ne, če izberemo sebe. In ta strah je prebrisan. Zna se preobleči v skrb, odgovornost, v "tako pač je", in v najhuše, v "saj ni tako hudo, marsikomu gre slabše".
Zato vztrajamo v odnosih, ki nas dušijo. Delamo čez svoje meje. Dajemo več, kot imamo. Potem pa si zraven še govorimo, da je to zrelost, pa potrpežljivost in seveda ljubezen.
Pa (včasih) ni.
Včasih je to samo preživetje. ⚡
In telo to ve. Vedno ve.
Zato je eno najpomembnejših vprašanj, ki si ga konstantno zastavljam: Kaj je moj resničen motiv? Delujem iz svobode ali iz strahu? Iz ljubezni ali iz potrebe, da ohranim dobro/prijazno/ljubečo/skromno/požrtvovalno sliko o sebi? 😶
Odgovor na to vprašanje velikokrat ni prijeten. Je pa pošten. 🕊 Da lahko sama sebi odgovorim iskreno, ker sem nenazadnje oseba, ki ve vso resnico, pa se znam vseeno "prinesti naokrog", dokaz spoštovanja lastne integritete v praksi.
In če bi si ga vsi začeli postavljati dovolj pogosto (na dnevni ravni, seveda), se življenje začne oblikovati okoli tega, kdo zares smo, ne več okoli tega, kdo bi morali biti. ❤