Samospoznanje

23/03/2026

Dobrodošla v spletno članstvo Samospoznanje, kjer se boš družila in spoprijateljila z vsemi čustvi in občutki. ❤️

Več o članstvu izveš, če v komentar napišeš 'članstvo'. 😌

22/03/2026

To, kar nas poganja v vsakdanjih odločitvah, velikokrat ni to, kar mislimo, da je.

Ni samo želja po uspehu.
Ni samo odgovornost.
Ni samo ljubezen.

Največkrat so v ozadju nepredelano žalovanje, neizživeta čustva in zgodbe, ki se niso nikoli zares zaključile. In še globlje: vzorci, ki jih nismo ustvarili sami, ampak smo jih prevzeli. Generacijsko.

Psihologija in somatika jasno kažeta: živčni sistem si VSE zapomni. Ne samo dogodke, ampak občutke nemoči, izgube, strahu. Če ti občutki nimajo prostora, da se izrazijo in zaključijo, ne izginejo. Preoblikujejo se v notranje pritiske, moram stavke, stalno pripravljenost in občutek, da nikoli ni dovolj oz. da nekaj manjka.

Zato včasih ne delujemo iz svobodne izbire, ampak iz podzavestne potrebe, da nekaj popravimo, nadomestimo, preprečimo. Da končno dobimo tisto, česar nekoč nismo dobili. Pa tudi, da ne ponovimo tistega, kar je bolelo.

To je nepredelana izkušnja, ki še vedno išče zaključek. 💔

In dokler tega ne ozavestimo, bomo mislili, da 'tako pač je'. V resnici pa samo ponavljamo nekaj, kar ni nikoli dobilo svojega prostora za se izrazit.

Vabljena v Spletno članstvo Samospoznanje. ❤️ Vrata za april so že odprta. 😊

20/03/2026

Ta mesec smo opazovalke svojih čustev. ✨

19/03/2026

Zunaj je bila uradno še zima, čeprav je bilo v zraku že čutiti, da se je že odločila za odhod.

Sedela sem ob Soči in jo opazovala. Kako teče, kako se ne zmeni za kamne in skale, ki so v njej. Ne krega se z njimi, se ne jezi, ne išče poti brez njih v njej. Gre okoli in čez, pa tudi z njimi. In ostane reka. Vedno ostane reka. 💙

Ko naraste, pokaže svojo moč. Ko se umiri, postane tako prozorna, da vidim dno. Valove pod valovi. Včasih je skoraj zelena, spet drugič skoraj modra. Vedno pa je svoja. Brez da bi se trudila biti.

Nekje med opazovanjem sem začutila, da se v meni nekaj premika. Ne glasno, nikakor ne dramatično. Bolj v smislu, ko obrneš stran v knjigi in za sekundo ostaneš s prstom na robu, preden začneš brat naprej. Novo poglavje. Samo nima še naslova. Poglavje brez obrazov, brez besed, brez oblike. Samo tiho zavedanje, da sem se izselila iz prejšnje verzije sebe, nova verzija pa še nima obraza. Vmes je občutek: nekaj se je končalo in to je v OK. Star način življenja je spakiral kovčke, četudi določene navade še hodijo po hiši. Kar naj. 🙂 Bistvo je, da nimajo več tiste teže, jaz pa ne energije za isto igro. Nimam več prepričanja v oz. da moram (karkoli). Nekaj je naravno odšlo. En cikel se je zaključil.

Tam sem. Ob reki. V pozno popoldanski zimski svetlobi, ki že diši po pomladi. In drugačni svobodi ...

Spomnim se, kako sem v kosteh jasno začutila, da napredujem IN hkrati imam še vedno težke dni. Da sprejemam odločitve IN si ob novih informacijah tudi premislim. Da praznujem, kako daleč sem prišla IN vem, da še nisem na cilju. Da vidim svoje pomanjkljivosti IN se imam kljub temu rada takšna, kot sem.

Ne eno ALI drugo. Oboje. Hkrati.

Kot moja Soča. Voda IN skale. Tok IN ovire. Moč IN mehkoba. Vse skupaj, ves čas, brez da bi bilo s tem kaj narobe.

Zdaj razumem ... Globoko sprejetje sebe je točno to. Ne, ko izbrišem eno resnico, da bi druga lahko obstajala. Ampak to, da jim pustim, da sobivajo. Da neham tlačiti življenje v eno samo barvo in mu dovolim, da je včasih zeleno, drugič modro, včasih oboje hkrati.

Soča ne ve za moje dileme. Ona samo teče naprej ...

Tisto popoldne sem se zopet spomnila, da nekatere učiteljice pač ne govorijo z besedami. 🌊

15/03/2026

Nekje med jutrom ponedeljka in večerom nedelje se zgodi tisto, kar nisi načrtovala in še manj pričakovala ... Razum za trenutek utihne. In v tej tišini prvič slišiš, kaj ti telo že dolgo govori. Kaj v resnici čutiš. In kaj v resnici hočeš. Brez filtrov, brez pričakovanj, brez tiste stare zgodbe o tem, kakšna bi morala biti.

Iluzije odpadejo. Z njimi pa tudi pričakovanja. In kar ostane, si TI. Trdno zasidrana v sebi. Morda prvič zares. 💖

P.S. PDF priročnik Ko moč postane navada preživetja je na voljo v spletni trgovini Samospoznanje. Zagotovi si svojega še danes. ✨

14/03/2026

Toplo vabljeni vsi, ki vas zanima poglobljeno znanje s področja pomoči in spremljanja posameznikov v času žalovanja. 💙

Proces žalovanja je eden najglobljih in najbolj ranljivih človeških doživljanj. Pri osebah, ki se soočajo s smrtjo bližnje osebe, je varna, prisotna in strokovno premišljena podpora bistvenega pomena. Za tiste, ki spremljate žalujoče v strokovni praksi ali bi to želeli početi, je razumeva...

13/03/2026

Večina pričakovanj, ki nas ženejo skozi življenje, sploh ni naših‼️

Nekdo jih je nekoč izrekel, jih je živel. In me smo jih samo pobrale. Potem pa se čudimo, zakaj smo utrujene, zakaj dvomimo vase in zakaj se v glavi vrtijo scenariji, ki nas vedno znova peljejo k najslabšemu možnemu izidu. 🤔

Prav zato je čas zase tako dragocen. Ne, da bi našle popolne odgovore in razsvetljenje ... Da končno slišimo, kaj je V RESNICI NAŠE.

In da imamo ob tem tudi pričo. Nekoga, ki nas sliši brez popravljanja, brez pomanjševanja naše izkušnje.

Ker ko je naša zgodba slišana, postane resnična. In tam se začne sprememba. ❤️

12/03/2026

Vedno sem bila bolj za prehode kot za cilje. ✨

Cilji so jasni, konkretni, merljivi. Prehodi pa so tisto vmes, kar večina preskoči, ker se mudi naprej. Biti v prehodu je negotovo. Tam ni ničesar dokončanega, kar bi lahko razložila. In vendar. Ravno tam se dogaja največ.

23. marca ob 15.45 nastopi pomladansko enakonočje. Ekvinokcij. 🌓 Trutenek, ko sta dan in noč točno enako dolga. Svetloba in tema v popolnem ravnovesju, nobena ne zmaga, nobena ne izgubi. 💛

Takšni trenutki se ne dogajajo samo v naravi. Dogajajo se tudi v nas. V obdobjih, ko se staro še ni poslovilo, novo pa še ni prišlo. Ko ne veš čisto točno, kje si. Nisi na začetku in ne na koncu, si nekje vmes in najraje bi vedela, kdaj in kako se konča.

Na miselni ravni pogosto skušamo prehode razumeti. Jih razložiti, dati v nek smiselni okvir. Možgani so v tem zelo dobri. Vzamejo izkušnjo, jo obdelajo in ti povedo zgodbo o tem, kaj se je zgodilo. Seveda ne pozabijo na svojo interpretacijo zakaj.

Ne vedo pa, da telo ve prej. Čustva tudi. Tihi notranji premiki, ki se zgodijo, še preden jih sploh znaš povedati z besedami, so pogosto bolj resnični od vsake razlage.

Zato naš ženski večer ne bo za razumevanje, bo pa za čutenje. To bo prostor za prehod, kjer boš lahko za en večer nehala šteti, načrtovati, preverjati in samo bila s tem, kar je v tebi živo. V družbi žensk, ki si dovolijo biti človeško nepopolne in s tem popolnoma človeške ... Nežne v svoji moči in močne v svoji ranljivosti. 🫶

Petek, 20. 3. 2026, od 18.00 do cca 21.00.
Prispevek: 25 €
Število mest je omejeno.

11/03/2026

Nekoč, nekje. Med zvezdami. ✨🪽

10/03/2026

Iz današnjega uvoda v SČS [Spletno članstvo Samospoznanje]. Ta teden smo v tednu Zemlje in na sporedu je bilo tapkanje v povezavi z mesečno temo Ko moč postane navada preživetja.

V članstvu vsak drugi torek v mesecu tapkamo, vsak dan pa smo resnične in na vsako srečanje pridemo s tem, kar je v nas živo, kar je aktualno,kar čutimo. Od ničesar ne bežimo. Smo druga drugi razsvetljena priča. 🫶🏻

Jaz sem danes prišla z žalostjo. 🩷🪽

Te zanima karkoli v povezavi s članstvom? Komentiraj in ti odgovorim. ✨

10/03/2026

Draga moja Julija. 💖

Danes obe praznujeva rojstni dan. Tvoje rojstvo je bilo hkrati moje ponovno rojstvo. Dan, zaradi katerega danes živim bolj polno in sem lahko najbolj pristna in avtentična Tjaša. Brez tebe ne bi bila tu, kjer sem.

Julija, tvoje nepričakovano slovo je v valovih prinašalo mavrico vseh možnih čustev in hkrati spoznanj, ki so me vsakič znova pretresla do samega bistva. Pustila si neizbrisen pečat v mojem srcu, v vsaki moji celici. Tvoja smrt je bila kot vihar viharjev, ki je razkril najgloblje plasti moje duše in mi pokazal, kaj v resnici pomeni večno ljubiti. Sprejeti, da mi boš vedno manjkala (da sem včasih, ko sem štela, če so vsi otroci na kupu in prišla do štiri, v mislih pogosto dodala še pet), je bila ena najtežjih bitk, ki sem jih kdajkoli izkusila. Hkrati pa tudi ena največjih lekcij o ljubezni, sočutju in sprejemanju življenja takšnega, kot je.

Čeprav te ne morem držati v naročju, te objeti ali nežno poljubiti na čelo, te kljub temu ves čas nosim v svojem srcu. ❤️ Draga moja angelska deklica, tvojo prisotnost čutim v vsaki "sapici" naše burje, v sončnih žarkih, v vsaki kapljici dežja, predvsem pa v vsakem trenutku, ko se zazrem v nebo in tiho iščem odgovor na vprašanje: "Kam naprej?".

Hvaležna sem za čisto vsak trenutek, ki sem ga preživela s teboj pod srcem. Zaradi tebe vem, da je ljubezen večja od vsega (in da ljubezen ostaja, čeprav te fizično ni tu), da je ranljivost moč (največja moč, ki mi pomaga, da se celim) in da je vsak trenutek, ki ga preživim s tistimi, ki jih imam rada, dragocen dar (iskreni trenutki ljubezni v pristni navzočnosti namreč presegajo čas in prostor).

Tvoje fizično telo je odšlo, a tvoj duh ostaja živ. Vem, da si odšla z razlogom: da bi me naučila globljega razumevanja ljubezni, življenja in smrti. In vem, da je eden od mostov med nama prav pisanje. 🥹 Ko pišem, si tu. Med besedami, med stavki, v ritmu mojih misli. Pisanje me povezuje s tabo, ker vem, da te preko besed čutim bližje. Da se dotikam tiste nevidne niti, ki povezuje najina svetova. 💞

Danes zvečer bom še posebej pozorna, ko se bom zazrla v nebo in začutila, kako tvoja duša pleše med zvezdami. ✨

Nekoč, nekje, deklica moja. 🫶🏻

06/03/2026

Odnosi, ki jih živimo v tukaj in zdaj, so POLIGON OSEBNE RASTI. V njih se pogosto odprejo stare dinamike, občutki in rane, ki niso nujno nastale v tem odnosu, ampak mnogo, mnogo prej. Prav skozi stik z drugimi dobimo priložnost, da jih prepoznamo, razumemo in razrešimo. ❤️ Ni (vedno) enostavno. Je pa ena najbolj resničnih poti notranje spremembe. 🙌🏻