29/03/2026
Razmišljam, kako se velikokrat uporablja, da so konji naše ogledalo.
Se mi zdi, da jih s tem nehote omejimo in pomanjšamo na neko pasivno površino, ki zgolj odseva naše notranje procese.
Ob tem pa pozabimo na njihovo lastno subjektivnost -
njihove občutke, izkušnje in edinstvenost vsakega posameznika.
Konj lahko v interakciji z nami drži prostor, v katerem se razkrijejo naši vzorci.
Toda hkrati v ta prostor vstopa s svojo lastno resnico. S svojo prisotnostjo.
Je izjemno inteligentno, čuteče bitje, ki skupaj z nami in prostorom soustvarja trenutek.
In prav to nam lahko pomaga pri ozaveščanju, jasnosti in osvetljevanju.
Po drugi strani razumem tudi občutek ogledala.
Konji so povsem v tukaj in zdaj.
Njihova čistost v izražanju resnice nam omogoča, da hitro pridemo do jasne slike o sebi, o naših čustvih, dinamiki in odnosih.
Ta pristnost in poravnanost s svojo resnico daje občutek varnosti.
Ko konja ne vidimo več kot ogledalo, ampak kot bitje s svojo resnico, se lahko zgodi nekaj drugačnega.
Resnično srečanje.
Med dvema bitjema.
Spoštovanje resnice (katera konji enostavno so) nam pomaga, da ta odnos postane most — ne samo do nas samih, ampak tudi do globljega razumevanja življenja.
