30/06/2025
Spomnim se ženske, ki je prišla brez besed.
V njenem načinu sedenja je bilo nekaj, kar sem takoj prepoznala. Roke je imela prekrižane čez prsi, kot da bi se želela skriti pred svetom. Sključena ramena in telo stisnjeno vase. Oči so iskale varnost nekje na tleh, ker je bilo pretežko pogledati naravnost.
Poznala sem ta pogled. Pogled nekoga, ki že dolgo nosi težo. Nekoga, ki se je naučil biti tiho, ker so bile besede nevarnejše od molka. Nekoga, ki je pozabil, kako je dihati brez strahu.
Ko sem jo vprašala, kako se počuti, je samo pokimala. Ni bilo besed, le tisti utrujen nasmeh, ki tiho pove: »Nimam več moči razlagati.«
Ulegla se je počasi, vsak gib je bil zelo zadržan, kot da bi se bala, da se bo sprožilo nekaj, česar ne želi znova občutiti. Roke je položila ob telo, a ostale so napete. Tudi v ležanju je bila pripravljena na beg.
Ko sem se dotaknila njenega timusa, se je njen obraz rahlo zgrčil. Ne od bolečine, temveč zaradi nečesa globljega. Dotaknila sem se tiste ranljivosti, ki jo je tako dolgo skrivala, da je skoraj pozabila na to da obstaja.
Zavihala je ustnice, kot bi se skušala obvarovati pred čustvi, ki so se začele prebujati. Zadržala je dih in poskušala ostati v nadzoru. A telo je že vedelo, vedelo je, da je varno, da se lahko prvič po dolgem času preprosto prepusti.
Solze so prišle tiho. Kot olajšanje, ki je končno našlo pot. Brez joka, brez drame. Samo solze, ki so tekle, ker se je v njej odprla pregrada, že predolgo zaprta. Njen obraz se je začel spreminjati. Čelo se je gladilo, čeljust sprostila, okoli oči pa se je prikradla mehkoba, ki je prej ni bilo.
Ležala je mirno, z vsakim vdihom globlje v sebi. Učila se je znova, kako dihati, kako biti, kako čutiti.
Po terapiji sva sedli. Tokrat je sedela vzravnano. Njene roke so bile sproščeno položene v naročje, telo bolj mehko, odprto. Pogledala me je naravnost v oči. Prvič.
»Ne vem, kaj se je zgodilo,« je rekla s tihim glasom. »Ampak prvič po dolgem času se počutim... živo. Kot da sem se zbudila iz nečesa, čemur ne znam dati imena. Zdaj pa... diham in me ni več strah tega, kar bom čutila. Ne vem. Čudno stanje, a zelo prijetno se počutim. Že dolgo nisem čutila take umirjenosti. Kam je šla vsa napetost? Kako je to možno, da se v tako kratkem času zgodi tak premik? Ti sploh ne veš koliko let sem se jaz borila s svojim stanjem in kaj sem vse poizkušala do sedaj. In zdaj kar puf... neverjetno«
To je tisto, kar vidim. Vsak dan.
Telo je izjemno inteligentno in hitro odpravi kar mora, če mu damo priložnost.
Morda se tudi tebi zdi znano. Telo začne po svoje sporočati, še preden razumeš, kaj se v resnici dogaja. Ne gre vedno za bolečino.
Včasih je to le občutek pritiska v prsih, zategnjenost, ki tiho živi v vratu, teža, ki leži na ramenih, kot da si že predolgo nosil nekaj, kar ni tvoje. Misli so razpršene, spanec prekinjen in nekje v telesu občutek, da je preprosto vsega preveč.
To ne pomeni, da si šibek. Pomeni, da si bil predolgo močan.
Telo se začne oglašati. Sprva po tiho, potem vse glasneje. Ne išče razlage. Išče odziv in ko ga dobi, se začne samozdraviti.
Ko prideš na terapijo, ni dolgih razlag, ni teorij, je prostor, kjer telo končno lahko spregovori.
Uležeš se, morda še nekoliko zadržano, pa vendar pripravljeno. Terapevt se dotaka delov, točk, kjer se je nekaj ustavilo in tam se pojavi odziv. Morda bolečina, morda olajšanje, ....
Kozmoterapija™ ni masaža, ni pogovor in ni primerljiva z ničemer, kar si že spoznal. Dela neposredno skozi telo. Brez pripomočkov, brez sugestije, brez naučenih reakcij. V trenutku, ko telo sprejme pravi dražljaj, se aktivira njegov lasten samozdravilni mehanizem. Terapevt te ne "popravi", temveč samo pokaže, kje je nekaj zastalo in telo prične delovati.
Terapija poteka v različnih položajih. Obravnava se celota. To je edini način, da se dotaknemo tudi tistega, kar ni vidno. In prav tam, v tistem nevidnem, se pogosto zgodijo največji premiki.
Primerna je za vsakogar.
Za otroke, ki ne znajo povedati, kaj jih boli. Za odrasle, ki že predolgo nosijo preveč. Za starejše, ki so skoraj opustili upanje. Za tiste, ki ne čutijo ničesar in za tiste, ki čutijo vse.
Ni pomembno, v kaj verjameš. Pomembno je, da imaš telo in vsako telo ve, kako se pozdraviti. Potrebuje le priložnost.
Učinki se zgodijo že med terapijo. Nekateri prvič po letih lahko normalno zaspijo. Drugi imajo več energije za življenje, tretji se počutijo umirjene, spet drugi nimajo več bolečin, vrne se notranja jasnost, ki je prej ni bilo. Pri vsakemu se zgodi drugačen premik, točno tisti, ki ga sam potrebuje in ne nujno z besedami, z občutkom.
In prav tam se začne sprememba. Ne z razumom. Z dotikom, ki telo spomni, da zna in zmore.
Če si med branjem nekaj začutil, napetost, spomin, utrip pod kožo, je morda tvoje telo že odgovorilo.
Ne potrebuješ več razlage. Samo odziv.
Če začutiš, mi piši. Tvoje telo že ve, zakaj.
