20/02/2026
Preberite tole (res je kratko) in potem še za trenutek pomislite, 𝐤𝐚𝐤𝐨 𝐠𝐨𝐯𝐨𝐫𝐢𝐦𝐨 𝐳 𝐧𝐞𝐤𝐨𝐦, 𝐤𝐢 𝐣𝐞 𝐝𝐨𝐛𝐢𝐥 𝐝𝐢𝐚𝐠𝐧𝐨𝐳𝐨 𝐫𝐚𝐤𝐚 ali pa z njegovimi bližnjimi. Objavo lahko tudi delite.
Ker vsaka bolezen ima tudi psihološko komponento, 𝐫𝐚𝐤 𝐩𝐚 𝐳𝐞𝐥𝐨 𝐩𝐨𝐠𝐨𝐬𝐭𝐨 “𝐳𝐚𝐛𝐨𝐥𝐢” 𝐭𝐨𝐥𝐢𝐤𝐨 𝐛𝐨𝐥𝐣 𝐭𝐞𝐫 𝐢𝐦𝐚 𝐮č𝐢𝐧𝐞𝐤 𝐧𝐚 𝐜𝐞𝐥𝐨 𝐝𝐫𝐮ž𝐢𝐧𝐨: čustveno, socialno, finančno…
👉 Članek: https://vizita.si/bolezni/rakave-bolezni/diagnoza-rak.html?utm_medium=Social&utm_source=Facebook =1771237268
𝐒𝐭𝐚𝐯𝐤𝐢, 𝐤𝐢 𝐮𝐬𝐭𝐯𝐚𝐫𝐣𝐚𝐣𝐨 𝐝𝐢𝐬𝐭𝐚𝐧𝐜𝐨 𝐢𝐧 𝐬𝐞 𝐣𝐢𝐦 𝐣𝐞 𝐭𝐫𝐞𝐛𝐚 𝐢𝐳𝐨𝐠𝐧𝐢𝐭𝐢
• “𝐌𝐢𝐬𝐥𝐢𝐦, 𝐝𝐚 𝐛𝐢 𝐭𝐢 𝐦𝐨𝐫𝐚𝐥/𝐚…” (nasveti brez vprašanja)
• “𝐓𝐨 š𝐞 𝐧𝐢 𝐧𝐢č, č𝐚𝐤𝐚𝐣 𝐝𝐚 𝐬𝐥𝐢š𝐢š 𝐦𝐞𝐧𝐞…” (preusmerimo nase)
• “𝐓𝐨 𝐭𝐢 𝐛𝐨 𝐳𝐚 𝐩𝐨𝐝𝐮𝐤…” (moraliziranje)
• “𝐃𝐚𝐣 𝐧𝐨, 𝐩𝐨𝐳𝐚𝐛𝐢, 𝐧𝐞 𝐛𝐨𝐝𝐢 ž𝐚𝐥𝐨𝐬𝐭𝐞𝐧/𝐧𝐚…” (ustavimo čustva, ne legitimiramo počutje, ki je nastalo z razlogom)
• “𝐎𝐡, 𝐭𝐢 𝐮𝐛𝐨𝐠𝐚 𝐬𝐭𝐯𝐚𝐫𝐜𝐚…” (pomanjševanje, pokroviteljstvo)
• “𝐊𝐝𝐚𝐣 𝐬𝐞 𝐣𝐞 𝐭𝐨 𝐳𝐚č𝐞𝐥𝐨?” (zasliševanje namesto podpore)
• “𝐍𝐢 𝐬𝐞 𝐳𝐠𝐨𝐝𝐢𝐥𝐨 𝐭𝐚𝐤𝐨…” (popravljanje doživljanja)
𝐏𝐨𝐬𝐞𝐛𝐞𝐣: “̲𝚂̲̲𝚊̲̲𝚓̲ ̲𝚋̲̲𝚘̲.”
To je ena najbolj pogostih fraz, ki jo ljudje izrečejo v dobri veri, a pogosto naredi ravno obratno. “Saj bo” lahko zveni kot: 𝘯𝘦 𝘻𝘮𝘰𝘳𝘦𝘮 (𝘢𝘭𝘪 𝘯𝘰č𝘦𝘮) 𝘴𝘭𝘪š𝘢𝘵𝘪, 𝘬𝘢𝘬𝘰 𝘵𝘪 𝘫𝘦; 𝘳𝘢𝘫𝘦 𝘣𝘪, 𝘥𝘢 𝘴𝘦 𝘱𝘰𝘨𝘰𝘷𝘰𝘳 𝘬𝘰𝘯č𝘢. S tem 𝐳𝐚𝐩𝐫𝐞𝐦𝐨 𝐤𝐨𝐦𝐮𝐧𝐢𝐤𝐚𝐜𝐢𝐣𝐬𝐤𝐢 𝐤𝐚𝐧𝐚𝐥, človeku 𝐧𝐞 𝐯𝐚𝐥𝐢𝐝𝐢𝐫𝐚𝐦𝐨 njegove stiske, in mu ne damo prostora, da bi bil iskren. Včasih je veliko bolj podporno reči: “𝘝𝘦𝘳𝘫𝘢𝘮𝘦𝘮, 𝘥𝘢 𝘫𝘦 𝘵𝘦ž𝘬𝘰. 𝘚𝘦𝘮 𝘵𝘶𝘬𝘢𝘫. 𝘗𝘰𝘷𝘦𝘫 𝘮𝘪, 𝘬𝘢𝘬𝘰 𝘴𝘪.”
𝐎 𝐩𝐫𝐞𝐭𝐢𝐫𝐚𝐧𝐢 𝐩𝐨𝐳𝐢𝐭𝐢𝐯𝐧𝐨𝐬𝐭𝐢 𝐢𝐧 𝐳𝐚𝐤𝐚𝐣 𝐣𝐞 𝐥𝐚𝐡𝐤𝐨 š𝐤𝐨𝐝𝐥𝐣𝐢𝐯𝐚
Pozitivnost sama po sebi ni problem. 𝐙𝐝𝐫𝐚𝐯𝐚 𝐩𝐨𝐳𝐢𝐭𝐢𝐯𝐧𝐨𝐬𝐭 pomeni: 𝘶𝘱𝘢𝘯𝘫𝘦, 𝘯𝘦ž𝘯𝘰 𝘴𝘱𝘰𝘥𝘣𝘶𝘥𝘰, 𝘪𝘴𝘬𝘢𝘯𝘫𝘦 𝘥𝘳𝘰𝘣𝘯𝘪𝘩 𝘰𝘱𝘰𝘳𝘯𝘪𝘩 𝘵𝘰č𝘬, 𝘷𝘦𝘳𝘢 𝘷 č𝘭𝘰𝘷𝘦𝘬𝘰𝘷𝘰 𝘮𝘰č, ob tem pa še vedno priznamo realnost: 𝘴𝘵𝘳𝘢𝘩, 𝘫𝘦𝘻𝘰, ž𝘢𝘭𝘰𝘴𝘵, 𝘯𝘦𝘨𝘰𝘵𝘰𝘷𝘰𝘴𝘵. 𝐏𝐫𝐞𝐭𝐢𝐫𝐚𝐧𝐚 (𝐩𝐚𝐭𝐨𝐥𝐨š𝐤𝐚) 𝐩𝐨𝐳𝐢𝐭𝐢𝐯𝐧𝐨𝐬𝐭 pa je, ko zahtevamo nasmeh in “dobro voljo” za vsako ceno: “𝘮𝘰𝘳𝘢š 𝘣𝘪𝘵𝘪 𝘱𝘰𝘻𝘪𝘵𝘪𝘷𝘦𝘯”, “𝘱𝘰𝘻𝘪𝘵𝘪𝘷𝘢 𝘻𝘥𝘳𝘢𝘷𝘪”, “č𝘦 𝘣𝘰š 𝘥𝘰𝘷𝘰𝘭𝘫 𝘷𝘦𝘳𝘫𝘦𝘭/𝘢, 𝘣𝘰 𝘷𝘴𝘦 𝘰𝘬.” To lahko v človeku povzroči dodatno breme: krivdo (“če mi je težko, delam nekaj narobe”), osamljenost (ker za resnična čustva ni prostora) in občutek, da mora “igrati” pogum, da ne bo drugim neprijetno. Rak ni situacija, kjer bi bila rešitev “samo v glavi”. Človek ne potrebuje pritiska, ampak 𝐯𝐚𝐫𝐧𝐨 𝐩𝐫𝐢𝐬𝐨𝐭𝐧𝐨𝐬𝐭, 𝐤𝐣𝐞𝐫 𝐣𝐞 𝐥𝐚𝐡𝐤𝐨 𝐭𝐨č𝐧𝐨 𝐭𝐚𝐤, 𝐤𝐨𝐭 𝐣𝐞, ker »𝐈𝐭'𝐬 𝐨𝐤𝐚𝐲 𝐭𝐨 𝐧𝐨𝐭 𝐛𝐞 𝐨𝐤𝐚𝐲!«.
𝐊𝐚𝐣 𝐫𝐚𝐣𝐞 𝐫𝐞č𝐞𝐦𝐨, 𝐝𝐚 𝐩𝐨𝐤𝐚ž𝐞𝐦𝐨 𝐫𝐞𝐬𝐧𝐢č𝐧𝐨 𝐩𝐨𝐝𝐩𝐨𝐫𝐨
• “𝐇𝐯𝐚𝐥𝐚, 𝐤𝐞𝐫 𝐬𝐢 𝐦𝐢 𝐩𝐨𝐯𝐞𝐝𝐚𝐥/𝐚. 𝐓𝐮𝐤𝐚𝐣 𝐬𝐞𝐦.”
• “𝐍𝐞 𝐯𝐞𝐦, 𝐤𝐚𝐣 𝐭𝐨č𝐧𝐨 𝐫𝐞č𝐢, 𝐚𝐦𝐩𝐚𝐤 𝐦𝐢 𝐣𝐞 𝐫𝐞𝐬 ž𝐚𝐥, 𝐝𝐚 𝐠𝐫𝐞š 𝐬𝐤𝐨𝐳𝐢 𝐭𝐨.”
• “𝐀 ž𝐞𝐥𝐢š, 𝐝𝐚 𝐬𝐚𝐦𝐨 𝐩𝐨𝐬𝐥𝐮š𝐚𝐦, 𝐚𝐥𝐢 ž𝐞𝐥𝐢š 𝐭𝐮𝐝𝐢 𝐤𝐚𝐤š𝐞𝐧 𝐧𝐚𝐬𝐯𝐞𝐭?”
• “𝐓𝐨, 𝐤𝐚𝐫 č𝐮𝐭𝐢š, 𝐢𝐦𝐚 𝐬𝐦𝐢𝐬𝐞𝐥.” / “𝐕𝐢𝐝𝐢𝐦, 𝐝𝐚 𝐣𝐞 𝐡𝐮𝐝𝐨.”
• “𝐋𝐚𝐡𝐤𝐨 𝐤𝐚𝐣 𝐤𝐨𝐧𝐤𝐫𝐞𝐭𝐧𝐞𝐠𝐚 𝐧𝐚𝐫𝐞𝐝𝐢𝐦? 𝐍𝐩𝐫. 𝐣𝐮𝐭𝐫𝐢 𝐭𝐢 𝐩𝐫𝐢𝐧𝐞𝐬𝐞𝐦 𝐤𝐨𝐬𝐢𝐥𝐨 / 𝐭𝐞 𝐩𝐞𝐥𝐣𝐞𝐦 𝐧𝐚 𝐩𝐫𝐞𝐠𝐥𝐞𝐝 / 𝐩𝐫𝐞𝐯𝐳𝐚𝐦𝐞𝐦 𝐨𝐭𝐫𝐨𝐤𝐞.”
• “𝐓𝐢 𝐩𝐚š𝐞 𝐝𝐫𝐮ž𝐛𝐚 𝐚𝐥𝐢 𝐦𝐢𝐫?” (in to tudi spoštujemo)
• “𝐒𝐞𝐦 𝐨𝐛 𝐭𝐞𝐛𝐢 𝐭𝐮𝐝𝐢, 𝐤𝐨 𝐛𝐨 𝐭𝐞ž𝐤𝐨, 𝐧𝐞 𝐬𝐚𝐦𝐨 č𝐞 𝐛𝐨š 𝐤𝐚𝐣 𝐫𝐚𝐛𝐢𝐥/𝐚.”
In še to: 𝐧𝐚𝐣𝐛𝐨𝐥𝐣 𝐝𝐫𝐚𝐠𝐨𝐜𝐞𝐧𝐨 𝐣𝐞, 𝐤𝐨 𝐬𝐦𝐨 𝐢𝐬𝐤𝐫𝐞𝐧𝐢, 𝐦𝐞𝐡𝐤𝐢 𝐢𝐧 𝐛𝐫𝐞𝐳 “𝐦𝐚𝐬𝐤”. Ni treba glumiti poguma ali iskati popolnih besed. Včasih je dovolj samo:
“𝐓𝐮𝐤𝐚𝐣 𝐬𝐞𝐦. 𝐏𝐨𝐬𝐥𝐮š𝐚𝐦. 𝐏𝐨𝐯𝐞𝐣!” 💛
Iskrena hvala Vizita.si ker odpirate tako izjemno pomembno temo. Podpora bolniku ter odnosi pred, med in po zdravljenju niso “dodatek”, ampak lahko pomembno vplivajo na doživljanje bolezni, sodelovanje pri zdravljenju in na pot celotnega primarnega zdravljenja.
Če želimo biti v pomoč in podporo nekomu, je pomembno, da se zavedamo določenih stvari.
