06/10/2025
“A si jih videla, kako so te gledale, tiste mame? Jooj, skoraj so jim oči izstopile iz jamic! Malo je manjkalo, da bi šla tja in jih nakurila,” reče prijateljica, ki sedi poleg mene na otroškem igrišču. Jaz imam Lucijo v objemu v naročju. A še 15 minut prej je bilo precej bolj dramatično.
Moja skoraj štiriletnica je prva udarila drugo punčko na igrišču. Ni šans, da bo šlo to skozi brez posledic.
Grem ponjo.
“Lucija, ne tepemo drugih! To ni ok! Kako bi se ti počutila, če bi te kdo udaril?”
“Slabo.”
“Kaj lahko zdaj narediva, da se bo punčka bolje počutila? Lahko sem s tabo in se opravičiš, lahko jo pobožaš, če želi."
“Ne, nič.”
Ne silim je in sama rečem punčki, da ni bilo prav, da je dobila udarec. “Prav, potem pa greš z mano na klop za nekaj časa in ko boš mirna, se vrneš.” Ne obsojam, ne težim, ne grozim. A mora z mano.
Noče, a nima izbire. Čutim, da moram ❤️ mirno postaviti mejo in ji dati možnost, da doživi in odčuti frustracijo, ker jo mora upoštevati. 🔥 Kdaj, če ne zdaj? S kom, če ne z mano?
Glasno se upira. Ok, še vedno mora z mano. Noče sedeti na klopi, noče biti pri meni. V redu, naj bo na tleh. Povem ji: “Komot jokaj, lahko te objamem, lahko pomagam. Stran in nazaj na igrišče pa zdaj ne smeš.” Ni ji prav. In ne mine minuta, ko steče stran.
☀️ Tokrat pri meni ni frustracije, ampak se na stežaj odpre Povezava. “Pojdi ponjo in jo tesno objemi. Drži jo. Vse bo v redu,” zaznam iz Povezave. Nenavadno mi je, še nikoli nisem tega naredila, ne maram je fizično omejevati. A upoštevam. Grem ponjo, jo dvignem, odnesem, si jo posadim v naročje in objamem.
“Lucija, pri meni boš, objela te bom. Lahko jokaš. Kar daj ven.”
In se začne. Glasen jok, frustracija gre iz nje. Tuli. Čutim, naj jo fizično podprem, zibam jo. Držim ji prostor. “Kar daj ven, če je notri, mora ven,” ji zašepetam. ☀️ Čutim jo v sebi, moč ženske, moč mame, ki kaže hčerki, da lahko čuti in da je varna. (Ona in jaz.) Vse izgine, razen ljubezni in podpore.
Čez čas se umiri, utihne in me še malo stisne. Božam jo, se pogovarjam s prijateljico in ji dam čas.
“Zdaj bi šla se igrat, mami,” reče.
“V redu, samo še minuto.” Potrdiva pravila. Če bo upoštevala, ostaneva še pol ure, če ne bo, greva. Odpeketa.
Čez minuto pride nazaj v solzicah, a čutim, da je ok. Da samo izraža, kaj potrebuje. “Je kaj narobe ali je samo še vedno preveč vsega?”
“Še vedno preveč vsega.”
In spleza v naročje ter ☀️ se zunanje in notranje nasloni name. Na Povezavo. Diha. Ker sem držala prostor njeni frustraciji, brezpogojno, je začutila ❤️ varnost in brezpogojno sprejemanje. (Yess!) In zdaj bi še malo. Jasno začutim, kaj lahko naredi mamino zavedanje in objem. Lepo je.
Takrat mi prijateljica pove za mame na klopi na drugi strani igrišča, ki so me gledale in baje opravljale, kot da bi priletela na metli in oznanila, da sem coprnica. (Baje so vmes že odšle.)
Poslušam jo, še vedno iz Povezave. Super je, da pove. Da me podpre, naju ščiti in izrazi svoje meje. Edino prav.
A jaz ne čutim ogorčenja. Čisto nič ne čutim. Ne le, da mi ni nerodno. Ne le, da me čisto nič ne moti, če so gledale ali komentirale. (Mogoče so bile pa firbčne 😊)
☀️ Sploh jih nisem zaznala! Ni jih bilo v mojem svetu.
V trenutku, ko sem začela podpirati hčerko, se je moj svet fokusiral nanjo ter prijateljico in njeno hčerko. Njih ni bilo.
🎯 Veš tisto, ko te tvoj svet enostavno podpira in pika? Ko je varen in dober. Na primer, ko gre kak čudak na busu težit potniku, ampak tebe se vedno izogne? Ko greš po parku, kjer se zgodi rop, ampak pet minut prej ali pa po drugi strani? Ne le, da postaviš mejo, se postaviš zase, zatežiš čudaku, zbežiš ali se upreš roparju. Ampak je meja tako trdno postavljena, svet se oblikuje tako, da tega v njem sploh ni. Ni tvoj svet, ni tvoja zgodba.
No, in zato je tale popolnoma zmotljiva mama (maham), ki ima rada svojo hčerko in se trudi zanjo, ponosna nase. 🔥 Ker včasih ni bilo tako. Včasih sem se za meje morala boriti. Včasih sem se obremenjevala in se trudila, da se nisem pustila. Odtekala mi je energija. Zdaj? Evo me. Če mi prijateljica ne bi povedala, še vedela ne bi.
☀️ To je svet, ki ti ga želim. Ne le, da se ob bednih stvareh postaviš zase. Ne le, da te gladko boli kukuruz. Ampak ko izpustiš, tega ni več. Ostaneš le še ti in vsi in vse, kar te podpira.
☀️𝐏𝐫𝐢𝐝𝐢 𝗽𝗼 𝘀𝘃𝗼𝗷 𝘀𝘃𝗲𝘁 𝗽𝗼𝗱𝗽𝗼𝗿𝗲 𝐧𝐚 𝐬𝐯𝐨𝐣𝐨 𝐩𝐨𝐬𝐭𝐚𝐯𝐢𝐭𝐞𝐯 𝐩𝐨𝐯𝐞𝐳𝐚𝐯. https://www.nashaspirit.com/postavitevpovezav.php
☀️ Da se povežeš z mano in dobiš intuitivni uvid, kako lahko pomagam točno tebi, pa 𝐬𝐞 𝐩𝐫𝐢𝐣𝐚𝐯𝐢 𝐧𝐚 𝐬𝐯𝐨𝐣 𝐩𝐨𝐬𝐯𝐞𝐭 𝐩𝐨 𝐭𝐞𝐥𝐞𝐟𝐨𝐧𝐮. https://nashaspirit.com/
Tu s tabo,
Natasa Gerzelj Hribovsek NashaSpirit
Nasha Spirit