09/02/2026
Izčrpana sem. Ne vem kaj naj.
To je stavek, ki ga pogosto slišim v svojem delu. Pride tiho. Brez drame. Kot utrujen izdih ljudi, ki so predolgo zmogli sami.
Izčrpanost ni vedno posledica enega dogodka.
Pogosto nastaja počasi — iz preobremenjenosti, nenehnega prilagajanja, potiskanja svojih potreb na stran. Ljudje mi povedo, da ne vedo več, kaj čutijo, kaj si želijo ali kje sploh začeti. In to je popolnoma razumljivo.
Kot psihosocialna svetovalka verjamem, da ni treba imeti vseh odgovorov, da poiščeš podporo. Dovolj je občutek, da ti je pretežko. Da se vrtiš v krogu. Da veš, da tako, kot je zdaj, ne more več ostati.
Kdaj je pravi trenutek za pomoč?
Takrat, ko izčrpanost traja. Ko pogovori z bližnjimi niso več dovolj. Ko potrebuješ varen prostor, kjer si lahko iskrena brez strahu pred obsojanjem. Pomoč ni znak šibkosti, ampak odgovornosti do sebe.
Če se v tem zapisu prepoznaš, nisi sama. Pogovor je lahko prvi, nežen korak nazaj k sebi.