12/10/2023
V procesu psihoterapevtskega izobraževanja sem se vzporedno učila o človeški psihi ter o svoji lastni psihi – skozi proces osebne analize. Ta hkratnost teoretskega učenja in globokega srečevanja z lastno psiho je posebnost psihoterapevtskega izobraževanja in oblikuje našo temeljno držo do psihe in do naših analizandov oziroma klientov – to je drža nekoga, ki je šel (ali še hodi) po isti poti, ki pozna iste globeli, stisko, strah, zmedenost, pa tudi izkušnjo osmišljanja, odkritja moči in zdravilnih procesov. Osebna izkušnja analize mi pomaga razumeti, katere sile in kako delujejo v moji psihi in kako vplivajo na moje doživljenje različnih vsebin. Pomagajo mi razvijati manj obsojajoč, bolj odprt odnos do raznolike človeške izkušnje, pomagajo mi razumeti, da ima vsaka človeška izkušnja za seboj zgodbo, ki jo pokaže v povsem drugi luči. Pomaga se mi oddaljevati od ujetosti v “prav-narobe” ali “dobro-slabo” in se približevati Terencijevi misli: “Človek sem in nič človeškega mi ni tuje”. Ob prodiranju skozi površino človeške izkušnje, ki je vidna navzven, in je tarča družbenih predsodkov, moraliziranj in ocenjevanj, vzpostavljam stik z delovanjem človeške psihe, ki nam na pogosto kriptične načine poskuša povedati neko globljo zgodbo, ki razkrije globlje razsežnosti življenja, in osmisli neosmisljivo.
Jungovska psihoanaliza se prav s posebno pozornostjo posveča tem kriptičnim izrazom psihe. To so sanje, nenavadne izkušnje, spremenjena stanja zavesti in seveda – simptomi. Psihoterapija se ponavadi začne zaradi nekega simptoma, ki nam otežuje življenje in odnose, ki boli in ki se ga želimo znebiti: pa naj bo to nespečnost, nerazumljivo močni občutki krivde in sramu, sabotiranje intimnih odnosov, tesnoba v določenih situacijah ali ves čas in še mnogi drugi. Pogosto simptome spremljajo sanje (ne pa vedno in to je čisto v redu) ali ponavljajoče se izkušnje, ki nam skozi čas pomagajo razkriti širšo sliko našega notranjega sveta in tako najti ključ do preobrazbe vzorcev, ki nas utesnjujejo in se kompulzivno ponavljajo. Jungovska psihoanaliza je zato ponavadi dlje trajajoč proces: simptom skrbno opazuje, vendar ga ne naslavlja direktno in ga ne poskuša spreminjati. Skozi čas spremlja naše nezavedno in ta čas nam omogoči, da se začne razodevati neka globlja zgodba našega življenja. Jungovska psihoanaliza poskuša odkriti globljo zgodbo, ki jo živimo, pa se je sploh ne zavedamo in smo zato vanjo ujeti. Odkritje naše zgodbe nam pomaga osvoboditi zaklenjeno ustvarjalnost in začutiti resničnejše in intimnejše dele sebe, nam da več svobode, da živimo bolj pogumno, polneje in bolj smiselno življenje. V procesu jungovske psihoanalize pogosto odkrijemo, da naše zanimanje začne presegati željo po odpravitvi simptoma in da se srečamo z globljimi vprašanji in potrebo po srečanju s smislom.
