29/09/2024
Te zanima moja zgodba o tem, kako sem se začela ukvarjati z reikijem? Potem beri naprej 🙂
Nikoli se nisem imela za zelo »mistično« osebo, vedno sem bila bolj realist in kljub temu, da sem se že nekaj let ukvarjala z jogo in meditacijo in zaradi tega na sebi občutila res veliko pozitivnih učinkov, sem se od vedno otepala česarkoli »energijskega« (obrambni mehanizem? O, ja.).
Kljub temu, da so mi bile tematike v povezavi z energijami zanimive, sem se težko zares povezala z njimi, ker sem več varnosti našla v doživljanju sveta kot zgolj materialnega. Imela sem pravilo: kar je oprijemljivo, kar lahko zaznam s svojimi petimi osnovnimi čutili, je realno, ostalo pa pač ni.
Bolj pametno se mi je zdelo stati trdno na tleh, ne pa plavati nekje med oblaki s ptički, rožicami in metuljčki, vilini in zmajčki. Tako sem doživljala to neko »duhovnost« okrog t.i. »energij«, ki sem jo opazovala na svetu družabnih omrežij, kot neoprijemljivo, z velikimi obljubami, a z malo dejanskimi uporabnimi rezultati.
Kaj pa intuicija? Hja, delovala je sicer super, vendar ji nikoli nisem kaj preveč zaupala. Običajno je bilo tako, da če za to, kar sem zaznavala, nisem imela nekih »trdnih dokazov«, sem jo pač ignorirala. Pogosto na svojo veliko nesrečo :D A veš tisto, ko si rečeš: »Pa saj sem vedela, da bo tako!« In potem je res bilo tako. J*p. 😄
Moje videnje je bilo tako: je že okej, če ljudje verjamejo v ta čira-čara in jim pomaga, s tem nimam problemov. Placebo, pač. Samo, da ljudje se počutijo boljše. Saj tudi znanstveniki poznajo moč placeba, je vedno več raziskav o tem, kako pacientu dajo sladkorček namesto prave tablete in se kar pozdravi sam. Naj bo. Ampak meni pa to res ni blizu, no.
Do približno leta 2018. Takrat sem že konkretno čutila, da mi dosedanje znanje ne zadošča, da bi lahko rasla naprej. Nečesa mi je manjkalo, nisem pa vedela točno, kaj naj bi to bilo.
No, nekega dne sem sedela v službi in med tipkanjem na računalnik in opravljanjem svojih zadolžitev »zaslišim« nekaj nenavadnega.
»Reiki«.
Si mislim: »Kašen reiki, kaj je to. Kr neki.«
In čez kakšno minuto spet: »Reiki«.
Malo mi je že bilo čudno in razmišljam, pa saj me reiki nikoli ni zanimal. Kaj je zdej to. No, whatever, misli pač. Pridejo in grejo, al kako že uči joga. In delam dalje.
Ponovno: »Reiki«.
In jaz »pa kaj je zdaj to, a me slučajno zanima reiki? Pomislim, začutim… hm, v bistvu me ne. Vem, da obstaja, ma je to nekaj, kar že vsi nekaj delajo, ma mene ne zanima.«
In potem še enkrat! »Reiki.«
Takrat v prsnem košu začutim, da se samo od sebe nekaj dogaja. Pri srcu se nekaj zgane. Začutim prijetno toplino, ki se širi od srca navzven po telesu... in nato veliko nečesa, kar lahko opišem samo kot topel objem ljubezni in sprejemanja.
Morala sem si priznati, da je bilo vse skupaj nekaj posebnega, tudi za tole nejeverno Lucijo.
Občutki so bili tako zelo intenzivni in zavedanje tega tako zelo jasno, da jih nisem mogla odpravit z "mah, sej mogoče se mi pa samo zdi". Ja, zdaj se pa očitno nekaj definitivno dogaja, česar si z logiko res ne morem razložiti.
»Ha, reiki,« si rečem. "Šit, pa jaz moram na reiki!!" sem končno dojela 😄
In sem šla na internet, ne vem že po katerem ključu poiskala tečaj in se prijavila.
»Žal je že vse polno,« mi reče voditeljica tečaja.
»Ojej, škoda. Kaj če se kdo odjavi, me lahko prosim obvestite? Ker bi res rada prišla…«
»Ja, seveda. Ampak je res redko, da kdo odpove, samo toliko, da boste vedela.«
»Ni problema,« rečem. »Pridem pa naslednjič.« Ampak ta naslednjič je bil komaj čez par mesecev, kar mi ni bilo prav nič všeč. 😕
Čez dva dni klic: »A veste, da je nekdo res odpovedal… zgleda, da vam je res namenjeno zdaj prit.«
Juhu! 😄
In tako se je začelo…
Če te zanima še kaj o mojih izkušnjah po Reiki tečaju, kaj sem takrat doživela, kar mi je pomagalo dojeti, da je očitno res nekaj na tem in ne samo placebo in čirule čarule… mi stisni komentar in mogoče se oglasim z nadaljevanjem 🙂
Lucija
