30/10/2025
SAMHAIN, PREDNIKI IN NIŽJI ASTRAL
Pozdravljeni,
danes se spontano oglašam z nekaj mislimi o Samhainu, ki nastopi prav v teh dneh, in svojimi izkušnjami v astralu iz teh dni.
Samhain je eden ključnih keltskih praznikov, ki oznanja keltsko novo leto. Predstavlja konec sezone žetve in vstop v zimo, v temen del leta. Časti cikle življenja / smrti / življenja, časti introspekcijo, in je čas, ko se zabrišejo meje med svetovi, zato je posvečen tudi spominu na tiste, ki si že odšli. Na naše prednike in duhove umrlih.
Živimo v družbi, ki je iz smrti naredila tabu, zato dandanes ni ravno popularen. Pa vendar je mogočen portal osebne moči za pripravo novih rojstev. Ljudje, rojeni v tem času, so veljali za šamane in tiste, ki »vidijo onkraj vel te realnosti«. Naši predniki so ob Samhainu puščali daritve prednikom: kozarce mleka, prigrizkov, pijač, male pozornosti za nahraniti prednike, prebivalce drugih svetov, tudi živali, vile, elementale, duhove narave. Ko so vsi ti zadovoljni, poskrbijo tudi za naše zadovoljstvo. V nasprotnem primeru so se bali njihovih slabih vplivov in urokov.
Nič, kar se zgodi na tem planetu, ni izgubljeno in pozabljeno. Ne glede na to, ali se človeštvo to odloči pozabiti ali potlačiti, to nekje ostane in iz astrala vpliva na dogajanje na Zemlji. Sama te procese najbolje opazujem preko sanjanja, kjer se lucidna gibljem po astralu.
Energija je nevtralna. V kaj jo pretvorimo, je povsem naša odločitev. Vse je frekvenca. Živimo v družbi, kjer človeštvo že stoletja zanemarja svojo vlogo pri ustvarjanju te realnosti zato, ker ustvarjamo nezavedno. Za nami je na stotine generacij, ki so videli grozljive stvari, ki so nam zapustili odtise pregona, skrivanja, strahu za življenje, programe kot »nevarno je biti viden, nevarno se je udejanjati, nevarno je izstopati iz množice«. In za to so imeli dobre razloge. A če nikoli ne izstopimo, se krog večno ponavlja in ljudje trpijo.
V teh dneh sem imela pomenljive sanje. V astralu sem opazovala, kako nizkovibracijske entitete pripnejo omejujoča prepričanja v energijska polja ljudi in se nato hranijo na njih. V ezoteriki jih omenjajo pod imeni kot so »egregore«, demoni, paraziti… Ni bistveno, kako se jih odločimo poimenovati. Uspevajo na vibracijah skrbi, stresa, nizke samopodobe, nezaupanja, nasilja, zlorab, tudi samopoškodovanja, obupovanja, naučene nemoči in še čem hujšim, kar se množično dogaja tu. Skoraj vedno začnejo svoje delovanje pri mentalnih telesih: v mental ljudi vsadijo (ne nujno entitete, lahko si jih podajajo kar generacije med seboj) miselne programe (prepričanja), za katere je verjetno, da bodo izzvali določena vedenja. Običajno jih vidim kot sivozelene ogromne »smrklje ali polže lazarje« okrog glav ljudi, lahko imajo tudi drugačne podobe. Delujejo kot naši notranji glasovi, ki nam šepetajo: »Ne poskušaj, ne moreš, veš, kaj vse se lahko zgodi, kdo pa misliš, da si, ne bo ti uspelo, potrpi, da bo mir, ni še čas, nevarno je, normalno je tako (zlorabe)…« Ljudje sploh ne opazijo, da imajo »štoparje« na svojih energijskih telesih, ker jih ponotranjijo. Ne vemo več, kaj je naše in kaj ne.
Danes sem v sanjah vstopila v nižji astral. Znašla sem se v črnini. »Aha, Samhain, prav, pa poglejmo, kaj je tu.« sem si rekla. Ne osredotočam se samo na nizki astral, a vem dovolj, da te stvari pogledam naravnost v oči, se soočim z njimi in se učim od njih. Kadar so tako videni, kadar jih tako zares pogledam, se ustrašijo. Začnejo se umikati in braniti. Ne marajo mojega pogleda. Kar je odlična novica. Bojijo se osebne moči, ljudi, ki jih vidijo, ki sijejo, ljudi, ki jih ni strah. Zelo hitro gredo v obrambno držo. Njihova preživetvena strategija je, da ustvarijo vtis mogočnosti in strašnosti. Takoj ko jih nekdo vidi kot to, kar v resnici so, bežijo in se izmikajo.
V sanjah sem si ogledovala svoje mentalne programe vrtenja v večnih skrbeh in strahu. Potrebe po kontroli. Počutila sem se kot da sem ujeta v črn zaboj, vklenjena, utesnjena, a vseeno je bilo dovolj udobno in varno, predvidljivo. Moj um je hotel nadzorovati moj zaboj. Ker samo tako smo varni. Drugi deli mene so želeli ven. A izven tega zaboja je bila še globlja in še bolj strašljiva črnina, brezno, ki se mu ni videlo dna. Občutek je bil tak kot da stojim na robu visokega prepada in se celo telo zakrči v smrtnem strahu pred padcem. Opazovala sem nasprotujoče si tokove svojih misli. »Ostani tu, tam boš padla in umrla.« »Ne ne, ne moreš več poskušati kontrolirati življenja in živeti v večnem krču in strahu.« Z neko neopredeljivo jasnostjo sem opazovala močne tokove znotraj sebe, ki so si nasprotovali in se borili med seboj. V sebi sem začutila naveličanost. Naveličanost do grla. Naveličana sem živeti v strahu pred »tem in tem, kaj pa če se zgodi to in to, kaj pa če…« Agonija življenja v takem stanju je bila tisto, kar me je pognalo v to, da sem skočila iz črnega zaboja v še večjo črnino brezna pred seboj. »Če umrem, pa umrem.« sem si rekla in ob tem začutila istočasno smrtni strah in mir. Pričakovala sem strm in krut padec in molila za milost. Skok iz črnega zaboja se je občutil kot prehod membrane. Padla sem skozi nekaj in ven v prostranost. Na moje veliko začudenje se je padec spremenil v nežno, mehko, prijetno, varno drsenje navzdol v globino. V tisto črnino vesolja, tisto praznino, ki ni prazna, ampak, kjer »vse že je«. Kvaliteto božanskega. Abstraktno. V tisti črnini sem našla delček svoje izgubljene energije, ki se je v temi svetil fluorescentno zeleno, in si ga povrnila nazaj. Tako pomirjena sem nato nadaljevala pot in opazovala človeštvo skozi tančico astrala. Ko sem pogledala v te »smrkljaste« entitete okoli glav ljudi, so se izmikale in se poskušale skriti. Nadenejo si lahko različne podobe, a so v svojem bistvu v resnici precej šibkejše kot izgledajo.
Toliko zaenkrat o sanjah.
Ob portalu Samhaina si lahko naredite oltarček, prižgete svečko, razmislite o priložnostih za počitek in introspekcijo. Najdete načine, kako res biti prisotni sami s seboj in s svojim resničnim počutjem. Zapomnite si: svetloba se rodi iz teme. Razmislite o preteklosti, dovolite si sanjariti o želeni prihodnosti. Pomislite na tiste, ki so že odšli: sorodnike, prijatelje, ljubljenčke. Spomnite se na njihove zgodbe, njihov smeh, skupne dogodivščine, ideje, ki so jih imeli, zgodbe, ki so ti jih pripovedovali, pa jih takrat morda nisi razumel/a. Ker je portal za magijo odprt, razmisli tudi o svojih avtentičnih srčnih željah. Pomislite, na katerih področjih vi potrebujete nežnost in tolažbo. Samo opazujte. Ni vam treba popravljati ničesar. Najprej bodimo samo prisotni z vsem, kar je za nas resnično. Z ljubeznijo do sebe.
Želim vam lep Samhain oziroma »Dan vseh svetih« kot so ga poimenovali sodobnejši kolonizatorji. 😉
Lepo vas pozdravljam,
Tadeja
