Somatic Experiencing Slovenija

08/05/2026

Priporočamo ogled zanimivega kratkega posnetka!

This clip from the upcoming podcast with polyvagal expert, Deb Dana, highlights her insight in working with the nervous system. I'm excited to release the fu...

25/04/2026

Delimo vabilo na 4 dnevno izkustveno delavnico, utemeljeno v somatskem pristopu.

Delavnica ponuja prostor za raziskovanje koherence kot živega, utelešenega procesa, ki se vzpostavlja skozi zavedanje telesnih zaznav, čustvenega doživljanja in kognitivnega razumevanja.

Vodene somatske prakse in skupinski proces bodo udeležence podpirale pri krepitvi samoregulacije, jasnosti v telesnem doživljanju in integracije.

Poudarek ne bo na doseganju določenega stanja, temveč na poslušanju telesne inteligence in ustvarjanju pogojev, v katerih se koherenca lahko spontano razvija.

Delavnica poteka v mirnem okolju Istre, kar dodatno lahko podpre regulacijo živčnega sistema, prisotnost in poglobljeno notranje raziskovanje.

Delavnico vodita Berns Galloway in Barbara Collier, izkušena facilitatorja in Somatic Experiencing praktika.

Za prijave se obrnite na organizatorja: info@casamaya.com.hr

Casa Maya

Več informacij najdete na povezavi.

Coherence offers somatic practices and an embodied process for aligning with our true nature and enhancing nervous system regulation.

17/04/2026

Razlaga ni nepomembna.
Je izjemno pomemben del izkušnje, orientacije, sporazumevanja, osmišljanja, integracije izkušnje...

Hkrati pa ni edini način na katerega živčni sistem z nami komunicira in ni edini način preko katerega lahko poteka raziskovanje sebe.

Ko se v nas aktivirajo različni telesni in čustveni odzivi, se lahko (v ustreznih pogojih) razvijajo tudi brez takojšnje interpretacije.

V Somatic Experiencing metodi je pomen ali razlaga prav tako del izkušnje in ga razumemo kot pomembnega, hkrati pa usmerjamo pozornost tudi na ostale dele izkušnje kot so čustva, telesne senzacije, spomini, slike, gibanje oziroma premik telesa, impulzi...

Izkušnja je v tem smislu razumljena kot večplastna, pri čemer kognitivni vidik predstavlja le en del širšega procesa. S spremljanjem teh različnih komponent se omogoča celosten stik z dogajanjem v organizmu, ne da bi bila izkušnja zožena na pomen ali razlago.

Takšen način dela podpira prostor, da se procesi lahko razvijajo v svojem tempu, ob sočasni možnosti, da se pomen in razumevanje oblikujeta postopoma, kot del širše integracije.

Ob usmerjanju pozornosti na neposredno izkušnjo (brez takojšnje razlage) je pomembno, da je prisoten občutek varnosti in zadostna kapaciteta za stik z izkušnjo. Dovolj varno, da lahko ostanemo prisotni brez preplavljenosti ali odklopa.

Kadar to ni dostopno, je lahko smiselna tudi strokovna podpora, ki omogoča postopno približevanje neprijetnemu (titracija) in podporo za ohranjanje stika z izkušnjo znotraj okna tolerance (za razlago preveri prejšnjo objavo 😊).

Takšen pristop ni univerzalen ali vedno primeren.
Predstavlja eno od možnosti, ki je odvisna od posameznika, konteksta in trenutnega stanja živčnega sistema. Objava zato lahko predstavlja nežno vabilo, opomnik ali preprosto podporo samorefleksiji, na katerem nivoju doživljanja nam je bolj lagodno in čemu morda dajemo manj pozornosti.

10/04/2026

Okno tolerance opisuje razpon aktivacije (vzburjenosti) živčnega sistema, znotraj katerega lahko posameznik učinkovito zaznava, predeluje in integrira izkušnje. Opisuje stanje, v katerem je posameznik aktiviran, ne da bi bil preplavljen s čustvi, mislimi ali telesnimi senzacijami, ter lahko ostaja v stiku s sabo in sedanjim trenutkom.

Diagram okna tolerance prikazuje tri cone aktivacije:
- zgornjo cono, kjer je vzburjenost (aktivacija) previsoka (preplavljenost)
- spodnjo cono, kjer je vzburjenost (aktivacija prenizka (desenzitizacija, izklop)
- srednjo cono, kjer je vzburjenost (aktivacija) optimalna (okno tolerance)

Znotraj okna tolerance ni omogočena le integracija izkušnje, temveč tudi:

-lažje uravnavamo čustva in telesna stanja
-se lahko prilagajamo situacijam, ne da bi nas te preplavile ali “ugasnile”
-ohranjamo občutek, da smo “mi še vedno mi”, tudi ob intenzivnih doživljanjih
-bolje razumemo sebe in druge
-ostajamo v stiku z drugimi, brez izgube sebe
-mamo dostop do razmišljanja, presoje in odločanja
-se lahko iz izkušenj učimo

Ko posameznik preide izven tega območja:
-v zgornji coni prevlada preplavljenost in izguba regulacije
-v spodnji coni pride do umika, otopelosti ali odklopa

Zakaj je širjenje okna tolerance pomembno?

Okno tolerance se širi skozi ponavljajoče izkušnje, v katerih posameznik ostaja v območju aktivacije, ki omogoča regulacijo, stik in predelavo izkušnje. To pomeni večjo kapaciteto za ohranjanje stika s sabo in drugimi, večjo toleranco do intenzivnih občutkov ter večjo fleksibilnost v odzivanju.

🌊

03/04/2026

V okviru somatskega pristopa, kot ga razvija Peter A. Levine, regulacija ni nekaj, kar telesu dodajamo, temveč je stalna lastnost delovanja živčnega sistema.

Živčni sistem se neprestano poskuša uravnavati in vzpostavljati ravnovesje. Tudi takrat, ko doživljamo preplavljenost, napetost ali odklop, ne gre za odsotnost regulacije, temveč za regulacijo v pogojih, ki so za organizem preveč intenzivni ali premalo podprti.

V takih okoliščinah se organizem zateče k načinom preživetja, ki so mu v določenem trenutku na voljo — tudi če ti načini dolgoročno niso učinkoviti. To lahko vključuje vztrajanje v povišani aktivaciji ali pa prehod v stanje zadržane aktivacije (zamrznitev, odklop).

Ko so obrambni odzivi (boj, beg, zamrznitev) zaradi intenzivnosti ali pomanjkanja podpore prekinjeni, ostane živčni sistem organiziran okoli teh nedokončanih odzivov.

Kapaciteta za regulacijo v tem procesu ni izgubljena, temveč omejena znotraj teh vzorcev.

“Pogoji”, o katerih govorimo, se nanašajo na okoliščine, ki omogočajo spremembo te organizacije: občutek relativne varnosti, dovolj počasen tempo, postopno približevanje aktivaciji (namesto preplavljenosti), orientacija v okolju ter usmerjanje pozornosti na telesne zaznave.

V takih pogojih lahko živčni sistem začne opuščati ustaljene vzorce preživetja in postopoma zaključevati prekinjene obrambne odzive, kar omogoči ponovno večjo fleksibilnost in dostop do regulacije. 🌱

29/03/2026

Nova raziskava o somatskem doživljanju in kako telesno usmerjene intervence vplivajo na občutek varnosti, regulacijo in povezanost. Vabljeni k branju celega članka!

Background: Child maltreatment (CM), i.e. neglect and abuse of children by their caregivers, has been linked to reduced psychological safety and a sense of disrupted body boundaries (DBB), both of ...

20/03/2026

Interocepcija je sposobnost zaznavanja in opazovanja notranjih telesnih stanj, kot so dihanje, srčni utrip, mišična napetost, različne senzacije…

Predstavlja pomemben vidik samoregulacije, saj omogoča neposreden stik z aktualnim stanjem živčnega sistema.

Z usmerjanjem pozornosti na telesne občutke (brez takojšnje interpretacije) podpiramo večjo stabilnost, bolj jasno razlikovanje občutkov in postopno uravnavanje stanja.

V somatskem doživljanju interocepcija služi kot osnova za spremljanje in razumevanje notranjih procesov.

13/03/2026

Ta citat včasih razumemo preveč poenostavljeno. Levine s tem ne želi reči, da dogodek ni pomemben ali da travma ni resnična posledica težkih izkušenj.
Travmatični dogodki – kot so nesreče, izgube, nasilje ali zanemarjanje – imajo lahko zelo realne in globoke posledice.

Njegova poanta je drugje: travma ni samo to, kar se zgodi, ampak predvsem to, kar se zgodi v našem živčnem sistemu kot odziv na dogodek. Ko je izkušnja preveč intenzivna, prehitra ali prezgodnja in živčni sistem nima dovolj podpore, da bi lahko dokončal svoje naravne obrambne odzive (boj, beg, jok, tresenje …), lahko del te aktivacije ostane “ujet” v telesu. Takrat travma postane nekaj, kar nosimo v sebi – kot napetost, zamrznitev, stalno pripravljenost na nevarnost ali občutek, da nismo zares varni. Poudarja tudi dejstvo, da enak dogodek ne bo na enak način vplival na vsakega posameznika.

Pomemben del citata je tudi “odsotnost empatične priče”. Empatična priča je nekdo, ki je lahko prisoten z našo izkušnjo – nekdo, ki nas vidi, sliši in nas ne pusti same z bolečino. To je lahko starš, prijatelj, partner, terapevt ali druga podpirajoča oseba. Takšna prisotnost pomaga živčnemu sistemu, da se regulira in da izkušnja dobi prostor za predelavo.

To pa ne pomeni, da travme ne more biti, če imamo podporo, ali da je empatične priče vedno dovolj.

Nekateri dogodki so za živčni sistem preprosto preveč intenzivni. Vendar pa odnos, varnost in sočutna prisotnost lahko pomembno vplivajo na to, ali se izkušnja lahko integrira ali pa ostane ujeta v telesu.

V pristopih, kot je Somatic Experiencing, terapevt pogosto postane prav ta empatična priča – nekdo, ki pomaga živčnemu sistemu, da skozi počasno, varno izkušnjo ponovno najde pot do regulacije.

Na ta način zdravljenje travme ni predvsem vračanje v zgodbo dogodka, ampak ustvarjanje novih izkušenj varnosti in podpore, v katerih lahko telo postopoma dokonča to, kar je nekoč moralo ostati nedokončano.

06/03/2026

Somatic Experiencing Belgium so pripravili super objavo na temo podoživljanja preteklosti in odzivanja živčnega sistema.

V Somatic Experiencing® se pogosto pojavi vprašanje:

»Kako se tvoje telo odziva prav zdaj, ko se tega spominjaš?«

Sprožilci travme namreč ne živijo le v zgodbi.

Možganski sistem za zaznavanje nevarnosti (med drugim amigdala) se lahko aktivira zelo hitro.
Ob stresu pa so lahko sistemi, ki pomagajo spomin umestiti v čas in kontekst (med drugim hipokampus), manj zanesljivi.

Zato se lahko zgodi, da preteklost v sedanjosti deluje zelo blizu.

Somatic Experiencing® se nežno usmerja v to, kar se dogaja zdaj — v dih, srčni utrip, napetost, impulze — in ostaja znotraj tistega, kar je za telo obvladljivo (titracija). Tako ima živčni sistem več prostora, da se umiri in posodobi svoj odziv.

Ne gre za prisilno podoživljanje.
Ne za prehitevanje procesa.

Temveč za podporo telesu, da lahko postopoma odkrije:
»Zdaj sem na varnem.«

27/02/2026

Kako se živčni sistem ponovno uči varnosti?

Ne tako, da gremo čez rob.
Ne tako, da zdržimo vse naenkrat.

Živčni sistem se uravnava skozi gibanje.

Ne vsa intenzivnost naenkrat.
Malo zaznave.
Potem malo olajšanja.

Ta preprost ritem aktivacije in umiritve je način, kako telo postopno gradi občutek varnosti.

Predstavljaj si ocean. Val pride, se razbije ob obalo, nato se voda umakne.
Ne ostane v vrhuncu moči. Ne pritiska ves čas.
Gibanje naprej in nazaj je tisto, kar ustvarja ritem.

Podobno lahko opazuješ en neprijeten občutek v telesu. Samo toliko, kolikor je še znosno.
Nato namerno preusmeri pozornost na nekaj bolj nevtralnega ali prijetnega (dih, stik stopal s tlemi, opora stola).

In potem se lahko spet za trenutek vrneš.

To je pendulacija.
Majhni, ponavljajoči se prehodi med izzivom in regulacijo.

S tem telo dobi izkušnjo, da se lahko aktivira – in se tudi umiri.
Vedno znova.

In prav iz te izkušnje se začne graditi občutek varnosti.

21/02/2026

V Somatic Experiencing resursi niso tehnike za “pozitivno razmišljanje” in niso način, kako se izogniti neprijetnim občutkom. Ne gre za to, da si nekaj dopovedujemo, ampak da telo dejansko začuti več varnosti kot živa izkušnja v sedanjem trenutku.

Resurs je torej izkustvena referenca v telesu, ki živčnemu sistemu omogoča večjo fleksibilnost odzivanja. Gre za realno, zaznavno spremembo v stanju avtonomnega živčnega sistema – ne za idejo o varnosti, temveč za telesno zaznavo, da je v tem trneutku dovolj varno.

Resurs pomeni izkušnjo, ob kateri se živčni sistem morda malo umiri (manj aktivacije), malo zmehča in dobi več prostora.

To se lahko pokaže zelo konkretno: dih postane bolj poln, mišice manj napete, pogled bolj jasen, telo težje in bolj v stiku s podlago. Človek je bolj tukaj.

Pomembno je, da resurs ni samo nekaj prijetnega. Seveda je resurs lahko prijeten vendar prijetnost sama po sebi še ne pomeni regulacije. Resurs je nekaj, kar poveča kapaciteto; to pomeni, da lahko človek zdrži malo več aktivacije (nečesa intenzivnega), ne da bi ga odneslo v preplavljenost ali v odklop.

Zato v Somatic Experiencing resursi niso “priprava na pravo delo”. So ključni del dela samega. Če živčni sistem nima dovolj opore, je približevanje travmatskemu materialu prehitro in premočno. Če pa ima sistem dovolj resursne podlage, se lahko aktivacija približuje počasi in v majhnih odmerkih.

Preprosto povedano:
resursi so tisto, kar telesu omogoča, da ostane z izkušnjo — ne da pobegne ali otrpne.

Kaj pa so vaši resursi? Kako opazite, da je nekaj za vas vir podpore? 🌱