30/05/2025
Lov na lisico, zajce in slavčka
Včeraj sem se v dopoldanskih urah sprehajala po Rožniku. Zdelo de mi je zelo nenavadno, da je toliko živžava in vrveža, kričanja...in ne, ni bilo iz živalskega vrta...rumeni listki, pa roza na drevesih, takoj je bilo jasno - orientacijski pohod oz.lov na lisico za šolarje.
Tudi v naših časih je bilo to popularno.To niso bili Titovi časi, ampak po osamosvojitvi, na Kobariškem, v podružnični šoli. Lahko bi rekla, da je bila enajsta šola pod mostom, brez stresa in best ever. Takrat smo v šolo hodili s kombijem, ki je pobral vse kar leze in gre od Vrsna do Smasti...in ja če si zamudil, si pač 4km odpešačil. No razen, če si imel to srečo, da te je pobral sosed Boni...
Te pohode sem naravnost sovražila...pamet je težka in večinoma ne gre premosorazmerno s hitrostjo pri teku. In tako je bilo tudi tistega dne. Pač dizelska lokomotiva rabi čas, da se ogreje...vedno je šlo za naravno selekcijo oz močnejši zmaga in "bogpomahaj", da prideš na cilj. Tam, ti je res sam Bog mahal, ko si navkreber skoraj sputil dušo.
Pri nas so malo drugačni bregovi kot pa na Rožniček...bili so časi, ko je bila kolateralna škoda, če se je kdo vmes izgubil, četrarčki smo morali poskrbeti, da so na cilj prišli tudi prvi črvi, voda je bila v potoku, učiteljev na progi, ki je bila 300 metrov višinske razlike, ni bilo, so pa čakali na cilju z nagrado Hubabuba žvečilnimi gumi, "pokalicami", ki so ti raznesla usta, lizikami Chupa-chups...eno samo zdravje z dodatki vitaminov.😁
Bil je boj na vse ali nič. Skupina moje sestre je bila tako sočutna in empatična do najpočasnejše sošolke iz vasi, da jih je skrbela njena astma in za njena dobrobit so se sklenili, da je najbolje da gre počivat domov. Da se ne bo zmatrala. Le ta ni imela nič proti. Vidite kakšna požrtvovalnost je vladala med nami.😏vsi za enega, eden za vse.
Še sedaj se dobro spomnim poti...od osnovne šole, proti svetemu Lovrencu (o.p.tam je pokopan Simon Gregorčič), navkreber čez gozd do Libušenj pod cerkvijo vse do župnišča, kjer nas je čakala naloga. "Naštej Gregorčičeve pesmi", se je glasila. "Soči, Nazaj v planinski raj..." in se je vstavilo (saj ne da sem živela 50 metrov od njegove rojstne hiše)...takrat pa iz župnišča stopi sam Mojzes (o.p.župnik Marjan), ki v roki drži Gregorčičeve poezije."Piši, piši!"zaukaže nekoliko na trnih. In prične narekovati. Po eni peti pesmi smo ga modelovali: "Ma gospuod, ma je dost..." in se ni dal. Tako smo napisali vsaj štirinajst pesmi, preden nas je izpustil. In tako nas je kot Mojzes popeljal do zmage, kljub temu da smo zadnji prisopihali na cilj...
Naslednji dan v šoli učitelju seveda ni šlo v račun kako...in je vprašal od kje poznamo toliko pesmi. Zavladala je smrtna tišina, nihče ni povedal kako...nakar sošolec, ki je bil v moji skupini reče: "Kristina jih je prebrala." V 4.razredu....Gregorčičeve poezije...ni preostalo drugega kot fake it till make it ala so mi zelo pri srcu, v prostem času študiram poezijo, sonete in sem navdušena nad Mehurčki😊...še dobro, da ni vprašal o čem pripovedujejo...vem pa, da je bil tovariš Ljubo zelo ponosen na svoje "brihte".
