23/10/2025
Ko vprašam žensko, kako je...
Skoraj vedno dobim isti odgovor:
»V redu sem.«
Ali pa: »Eh, sej bo boljše. Kako si pa ti?«
In v tistem trenutku začutim, kako je to vprašanje izgubilo svoj pravi pomen.
Ne sprašujemo več zato, ker nas resnično zanima.
In tudi ne odgovarjamo več iskreno, ker pogosto niti ne vemo, kako v resnici smo.
Ko pa jaz vprašam žensko v dvorani kako je, to vprašanje nosi težo.
Ne sprašujem iz vljudnosti.
Sprašujem, ker me resnično zanima.
In če odgovora še nima, ga bo našla... skozi telo, skozi dih, skozi gib.
Na vadbi se učimo prisluhniti telesu.
Ustaviti se.
Slišati tisti tihi šepet, še preden postane krik.
Ker šele ko se potopimo vase, v svoj notranji svet, lahko začnemo ČUTITI namesto razumeti.
DOŽIVLJATI namesto analizirati.
BITI namesto delovati.
In ko si to dovolimo, se nekaj v nas začne spreminjati.
Telo se iz zakrčenosti počasi premakne v predajo.
Gibi postanejo mehkejši, dih globlji,
in v tistem trenutku se dotaknemo nečesa pristnega. Spontanosti, nežnosti, senzualnosti, ki ni za druge, temveč za nas same.
Če smo pred vstopom v dvorano morda še ne vedele, kako se počutimo, to skozi vodeno gibanje in dihanje počasi začutimo.
In ne samo to... naučimo se to tudi IZRAZITI. Brez sramu, da bomo ocenjevane in narobe razumljene.
Ni vedno lahko.
Ker bolj kot se odpiraš veselju, nežnosti in sreči,
bolj odpiramo pot tudi žalosti, jezi, frustracijam...
In ravno tega se še vedno bojimo.
Zato pogosto ostanemo pri:
»V redu sem. Pa ti?«
A mogoče je čas, da si dovolimo še kaj več kot “v redu”.
Da si dovolimo biti RESNIČNE. 💫
🌷 Trenutno sprejemam prijave na INDIVIDUALNE programe, za vse, ki želite skozi gib, dih in prisotnost raziskati svoj notranji svet.
In v ZAČETNO skupino sprejmemo še eno žensko.
Ena zadnja dušica, ki začuti, da je čas, da se vrne vase.
Ko bo ta prostor zapolnjen, zapremo vrata dvorane in se skupaj podamo na pot nežnega prebujanja telesa.
Če si to začutila ... veš, da je zate. 💗
Objem,
Barbara 🤗✨️