04/10/2025
Ko zapišem tokratni nauk me globoko v meni zaboli. Otroštvo bi moralo biti nekaj samoumevnega, nekaj kar je varno in sproščeno in dostopno vsakomur. A realnost je, da velikokrat ni. Velikokrat nas življenje prisili v prehitro prevzemanje odraslih vlog, in čeprav ne bi smelo biti, otroštvo postane privilegij, ki ni dostopen vsem.
Tega ne pišem, da bi v komerkoli, ki to bere vzbujala zamero do življenja ali občutek nemoči, če je tudi vam bilo prehitro odvzeto.
Tole pišem, da dojamemo kako pomembne so 3 stvari:
1. Da otrokom dovolimo biti otroci tudi, če sami morda nismo imeli priložnosti biti.
2. Da dojamemo, da si otroško igrivost lahko damo tudi v odraslosti. Moramo si jo dati. Še več – prej, ko nam je bila odvzeta, bolj kot nam je tuja, bolj jo kot starejši potrebujemo.
3. Najpomembnejše in velikokrat najbolj boleče: Igrivost, ljubezen in sproščenost, ki smo jo pogrešali in zanjo iskali dovoljenje v drugih odraslih je nekaj, kar si dandanes lahko damo samo mi sami. Vem, ni pravično, da moramo mi, ki smo prevzemali toliko odgovornosti, ki niso naše, prevzeti še eno. Še posebej, ko še dandanes hrepenimo, da bi nam tisti, ob katerih je naše otroštvo šlo nekam v meglo pozabe, dali te občutke. A to žal ni več mogoče.
Odrasla verzija nas je edina do katere lahko še dostopajo drugi. Do tiste ranljive otroške verzije nas iz prejšnjega časa pa lahko dostopamo le mi. Zato si dajmo dovoljenje, sočutje. Zato se igrajmo. Zase. Za otroka, ki zasluži vedeti, da ni spregledan in da je čas z njim privilegij, ki ga odrasli, ki na koncu najbolj šteje - MI SAMI - ne bo izpustil iz rok.
Sabina Majerič, mag. psih.
žalovanjska svetovalka