28/04/2026
Včasih se stvari res zgodijo čisto spontano. Rečeš: gremo na morje. In v eni uri… spakiramo. Otroci nosijo stvari, jaz letam sem in tja, malo kaosa, malo smeha, in kar naenkrat smo že v avtu. In jaz še rečem: “Vedno je spontano najboljše.” In res sem to mislila.
Šli smo v isti kamp, kjer je bil brat in njegova družina. In že to mi ogromno pomeni – da se razumemo, da nam je lepo skupaj, da ni napetosti, ampak podpora, smeh, povezanost. To danes ni samoumevno. In jaz to zelo cenim.
Pridemo dol, vse lepo, otroci se igrajo, vozijo s skiroji, mi zadihamo… in potem naenkrat zaslišim: “Marsela je en zbil.” V sekundi me stisne. Tisti občutek v telesu, ko ne razmišljaš več, samo tečeš. Letimo proti cesti, on v šoku, mi v šoku, fant na skuterju v šoku. Sprašujemo ga: “Kaj te boli, kje te boli,…?” Gledam… praske, odrgnine, udarec pri očesu… In v tistem trenutku samo eno: naj bo vse v redu.
In na srečo… res je bilo. Sreča v nesreči. Ampak tista noč… večer. Veš, ko sicer ležiš, ampak v glavi vrtiš vse znova in znova, preverjaš, poslušaš, a bi ga mogli vseeno peljat...
Naslednji dan si rečem, ok, gremo naprej. Ne bomo pustili, da nas to ustavi. Gremo na plažo. In potem opazim Kajo… nekaj ni ok. Tiha. Zadržana. Pridemo nazaj, pogledam grlo… gnojne pike. Angina. Spet akcija. Ambulanta, antibiotik, lekarna, nazaj, cel dan bolj ali manj preleži.
Zvečer pa… vročina raste. 40,9. Hladiš jo z brisačami, daješ sirup, sediš ob njej in čakaš, da začne padat. In spet tista nemoč… ko bi najraje vse vzela nase, samo da bi bilo njej lažje.
In veš, kaj mi je tukaj ostalo? Ne samo to, kaj se je zgodilo… ampak kako smo bili skupaj. Mi odrasli smo stopili skupaj. Brez panike navzven, vsak je naredil, kar je lahko. Otroci so stopili skupaj. Niso se kregali, niso komplicirali… spraševali so drug drugega, če je ok, če ga kaj boli, kako je…
To mi je res dalo vedeti, kako pomembni so odnosi. Da se razumemo. Da se spoštujemo. Da ko pridejo take situacije, ne razpademo, ampak se še bolj povežemo.
In potem… končno malo zaspimo. Zjutraj pa realnost. Ta kratek dopust se je zaključil. Prišel je čas, da spakiramo in gremo domov. Ne tako, kot smo si predstavljali, ne tako, kot bi si želeli.
Ampak vseeno… z enim čisto drugačnim občutkom.
Ker kljub vsemu nismo šli domov razočarani. Nismo rekli, da je bilo vse narobe. Šli smo domov hvaležni. Ker smo vsi tukaj. Ker smo skupaj. Ker se je vse, kar se je zgodilo, na koncu izteklo dobro.
In iskreno… še vedno vidim ta dopust kot nekaj lepega. Ne zaradi popolnosti, ampak zaradi nas. Zaradi tega, kako smo stopili skupaj.
Najbolj me je pa dotaknilo nekaj drugega. Ko otroci med sabo vprašajo: “Kako je Kaja?” “Marsel te še boli?” To. To mi pomeni največ. Da jim ni vseeno. Da čutijo drug drugega. Da znajo stopit skupaj, ko je treba.
In tukaj vem, da delam prav. Ne rabim popolnega dopusta. Ne rabim, da gre vse po planu. Rabim to, da smo skupaj. Da se razumemo. Da se spoštujemo. Da si pomagamo.
Ker na koncu… ni pomembno, kakšen je bil dopust. Pomembno je, s kom si. In kako ostaneš skupaj, ko življenje ne gre po planu ❤️
