Moje supermoči odločanja in zaupanja vase - aktivnosti in vaje za otroke

07/01/2026

Raziskava iz leta 2025 je pokazala, da je za otroka bolj škodljivo, če starši med pomembnimi trenutki uporabljajo telefone, kot pa sam otrokov čas pred zasloni.

Več longitudinalnih študij s področja razvojne psihologije in nevroznanosti ugotavlja, da je starševa uporaba telefonov v ključnih interakcijah (igra, pogovor, hranjenje, tolažba) povezana z nižjo stopnjo čustvene regulacije, več stiske in več iskanja pozornosti pri otrocih.

Ko je odrasli pogosto prekinjen z zaslonom, otrok prejme manj:
– očesnega stika
– odzivnosti
– sočutne regulacije
– varnostnih signalov

Raziskave (Radesky et al., 2016; McDaniel & Radesky, 2018) kažejo, da otrok ne doživlja telefona kot nevtralnega predmeta, temveč kot prekinitev odnosa.

Z vidika razvoja možganov (Harvard Center on the Developing Child) so ravno ponavljajoče se serve & return interakcije – otrok nekaj pokaže, odrasli se odzove – temelj za razvoj govora, samoregulacije in socialnih veščin.

To ni poziv k krivdi.
To je povabilo k zavedanju.

Včasih je dovolj, da telefon odložimo.
Pogledamo.
Rečemo:
»Povej.«
»Pokaži.«
»Vidim te.«

In s tem nahranimo nekaj, kar bo otrok nosil vse življenje.

IDEJE in aktivnosti za razumevanje in umiritev ČUSTEV, za krepitev SAMOZAVESTI in vztrajnosti otrok lahko najdete tu https://m.facebook.com/story.php?story_fbid=156929852663293&id=102338904789055&ref=m_notif¬if_t=feedback_reaction_generic

06/01/2026

Raziskave kažejo, da otroci, ki imajo težave z matematiko ali branjem niso manj inteligentni.
Inteligentnost otroka se ne sklada vedno z učno snovjo v šoli.

Nekateri umi so ustvarjeni za ritem, drugi za empatijo, nekateri za barve in zgodbe, drugi za tiho modrost opazovanja sveta v detajlih ali skrbi za soljudi.

In če jih ocenjujemo le po tem, kako hitro računajo ali berejo, spregledamo tisto, kar jih dela izjemne.

🧠 Gardnerjeva teorija večvrstne inteligence (1983) govori o vsaj osmih različnih oblikah inteligentnosti.
→ logično-matematična,
→ jezikovna,
→ prostorska,
→ telesno-gibalna,
→ glasbena,
→ medosebna,
→ znotrajosebna in
→ naravoslovna.

Otrok, ki mu delajo preglavice ulomki, je morda nadarjen za pripovedovanje zgodb, umetnost ali za to, da zna potolažiti prijatelja. Vsak otrok ima svoj edinstven “mozaik inteligenc” — in noben ni boljši od drugega.

Šolske ocene pogosto merijo le dve od njih. A življenje potrebuje vse.

Zakaj je to pomembno?
Ker kadar inteligenco enačimo samo z ocenami, tvegamo, da bomo vzgojili otroke, ki dvomijo o svoji vrednosti. Tvegamo, da bomo zlomili umetnika, glasbenika, negovalca ali raziskovalca samo zato, ker si množenje zapomnijo počasneje kot drugi.

Kako lahko pomagamo otroku:
→ Opazujmo, v čem otrok oživi. To je njegov dar.
→ Ne spodbujajmo le znanja, ampak radovednost.
→ Cenimo različnost – otrok, ki sanja z odprtimi očmi, bo nekoč videl rešitve, ki jih drugi ne.
→ Spomnimo otroka, da težava pri enem predmetu ne pomeni, da je “manj pameten.”

Resnica je, da otrok morda ni močan v matematiki. A njegovi darovi morda rastejo v drugačni zemlji. In ko jim damo prostor, da zacvetijo, vzgojimo otroke, ki verjamejo vase – namesto da se lomijo zaradi tega, kar niso.

Zato morda pravo vprašanje ni:
»Zakaj moj otrok ni dober v matematiki?«
Ampak:
»Na katere čudovite načine je moj otrok že zdaj briljanten?«

Ker cilj ni, da so vsi otroci “dobri v šoli”.
Cilj je, da verjamejo, da so pametni — vsak na svoj način.

IDEJE za prepoznavanje otrokovih MOČNIH PODROČIJ, umirjeno izražanje ČUSTEV, razvijanje SAMOSTOJNOSTI, empatije, SAMOZAVESTI in vztrajnosti otrok najdete tu: https://m.facebook.com/story.php?story_fbid=156929852663293&id=102338904789055&ref=m_notif¬if_t=feedback_reaction_generic

04/01/2026

Žalosten sem. Ne razumem.
Ko se igram z igračami »za punčke«
se igram življenja.

Igram se skrbi za druge.
Igram se bližino.
Igram se odnose.

Moji možgani ne vedo,
kaj je »za punčke«
in kaj »za fantke«.
To je jezik odraslih.
Ne otrok.

Star sem 3 leta.
Ko mi rečeš:
»To ni za fante,«

Slišim:
»Ta del tebe ni v redu.«
»To, kar čutiš, ni sprejemljivo.«
»Bodi nekdo drug.«

Ko mi pustiš, da se igram,
kot čutim, se v meni dogaja
nekaj zelo pomembnega.

Učim se:
– empatije
– skrbi za druge
– regulacije čustev
– razumevanja drugih ljudi
– povezovanja

To niso »ženske lastnosti«.
To so človeške lastnosti.

Star sem 30 let.
In znam biti blizu.
Znam objeti.
Znam poskrbeti za druge.
Znam ostati v odnosu,
tudi ko je težko.

Ne zato, ker sem se igral s punčko.
Ampak zato, ker mi ni bilo treba
odrezati dela sebe,
da bi bil sprejet.

Raziskave razvojne psihologije
jasno kažejo:
Simbolna igra (npr. igra z dojenčki,
kuhinjami, figurami) pri fantih ne
zmanjšuje moškosti, ampak:

👉 povečuje čustveno inteligenco
👉 krepi socialne spretnosti
👉 izboljšuje sposobnost regulacije
👉 podpira varno navezanost

Študije (npr. Martin & Ruble;
Blakemore & Centers) kažejo,
da omejevanje igre glede na spol
ne koristi razvoju, temveč povečuje
togost, sram in čustveno zaprtost.

Fant, ki se igra z igračami za punčke,
ne postane manj fant.
Postane bolj človek.
In svet takšne fante
zelo potrebuje.

IDEJE in aktivnosti za razumevanje in umiritev ČUSTEV, za krepitev SAMOZAVESTI in vztrajnosti otrok lahko najdete tu https://url-shortener.me/6C1J

02/01/2026

“Objemi strica!” “ Daj teti en poljub”. “Usedi se babici v naročje!” “Če me ne boš objela, bom žalostna.” “Če mi ne daš poljubčka, ne dobiš čokolade”. In tako naprej. Kar živčna postanem, ko slišim te besede.

Otrok ve in čuti, koga želi objeti in koga ne. Bližina je stvar odnosa, ne sorodstvenega razmerja. Če si odrasla oseba nikoli ne vzame časa za odnos, pač odnosa ni in tudi ni objemov, poljubov,…

Številnim staršem je nerodno ali neprijetno, ko otrok reče ne. Toda to je eden najbolj jasnih znakov, da je otrok še vedno v stiku s seboj in svojim telesom.

Ko otroku rečemo: "Oh, samo objemi ga" ali ko se otrok joče, ker mu interakcija določene osebe ni všeč, ga učimo: tvoje nelagodje v resnici ni pomembno. Pomembno je samo, da je odrasla oseba pred teboj zadovoljna. Ignoriraj občutke v svojem telesu.

Nehajmo vzgajati "pridne punce" in “pridne fante". Dovolimo otrokom, da rečejo "ne" in prepustimo odraslim, da predelajo svoje neprijetne občutke in razmislijo o svojem vložku v odnos. Dovolimo otrokom, da postavijo meje in se jim tega ne bo potrebno učiti, ko odrastejo.

Bi se vi objemali s poštarjem in dali poljub prodajalki? Zakaj bi moral to početi otrok? To ne pomeni, da jih ne naučimo pozdraviti in dati roko.

Več IDEJ, kako otroka naučiti odgovornega ODLOČANJA, mu pomagati poiskati njegova močna področja, krepiti njihovo SAMOZAVEST in zaupanje vase najdete tu
https://m.facebook.com/story.php?story_fbid=156929852663293&id=102338904789055&ref=m_notif¬if_t=feedback_reaction_generic

Misel: dr. Nicole Lepera

01/01/2026

Ko se mama in oče kregata,
moji možgani ne razmišljajo:
»To je njun konflikt.«

Moji možgani mislijo:
»Je svet še varen?«
»Se lahko kaj zgodi?«
»Je to moja krivda?«

Ker otrok vedno najprej misli nase.
Ne zaradi sebičnosti.
Zaradi preživetja.

Star sem 4 leta.
Ko se prepir konča brez objema,
brez popravila,
se v meni nekaj zgodi.

Ne znam povedati,
ampak telo si zapomni.

Zapomni si napetost.
Zapomni si glas.
Zapomni si tišino po kričanju.

Star sem 30 let.
In še vedno me stisne v prsih,
ko nekdo povzdigne glas.

Težko prenašam konflikte.
Ali se jim poskušam izogniti.
Ali jih poskušam zgladiti za vsako ceno.

Ker sem se kot otrok naučil:
»Prepir pomeni nevarnost.«
Ne: »Prepir je del odnos in lahko ga popravimo.«

🧠 Raziskave jasno kažejo:
Otroci ne potrebujejo popolnih staršev.
Potrebujejo popravljanje po konfliktu.

Razvojna in nevrobiološka literatura (Gottman, 1994; Davies & Cummings, 1994; Schore, 2012) kaže, da:
- prepiri brez popravila povečujejo stresni odziv otrokovega živčnega sistema
- otrok konflikt internalizira, tudi če ni neposredno vključen
- največjo zaščito predstavlja to, da otrok vidi kako se odnos po prepiru umiri

Ni problem konflikt.
Problem je konflikt brez varnosti in razrešitve.

Kaj otroka res pomiri?
Ne tišina.
Ne ignoriranje.
Ampak trenutek, ko vidi in sliši:

»Lahko se skregamo in se spet povežemo.«
»Ljubezen preživi konflikt.«
»Svet se po razdoru spet sestavi.«

Ker otrok ne posluša samo besed.
Otrok posluša način komunikacije.

In kar vidi doma,
postane njegov notranji zemljevid za vse nadaljne odnose v življenju.

IDEJE in aktivnosti za razumevanje in umiritev ČUSTEV, za krepitev SAMOZAVESTI in vztrajnosti otrok lahko najdete tu https://m.facebook.com/story.php?story_fbid=156929852663293&id=102338904789055&ref=m_notif¬if_t=feedback_reaction_generic

31/12/2025

Ne zato, ker bi bil hudoben.
Ne zato, ker bi bil razvajen.
Ne razumem še dobro:
»Če dam, ali izgubim?«
»Če spustim, ali bom še varen?«

Moj svet je še majhen.
Moji možgani še rastejo.
Del, ki razume čakanje, deljenje, empatijo, še ni dokončan.

Moje roke reagirajo hitreje kot moje besede.
Ker besed še nimam.

In ko mi rečeš:
»Moraš deliti.«
»Ne bodi sebičen.«
me ne naučiš deljenja.

Naučiš me,
da je moj občutek narobe.

Ko pa me razumeš,
ko poimenuješ:
»Vidim, da ti je to pomembno.«
»Tvoj je.«
»Ko boš pripravljen, lahko deliš.«
Takrat se moj živčni sistem umiri.

KAJ ODRASLI POGOSTO SPREGLEDAMO?

Pri dveh letih otrok ne varuje igrače.
Varuje občutek varnosti.

Njegovi možgani še ne znajo:
• deliti brez občutka izgube
• zdržati frustracije
• regulirati impulza
• razumeti, da bo stvar še obstajala čez minuto

Razvojna psihologija jasno kaže, da je med 2. in 4. letom:
– občutek lastnine razvojna faza, ne moralna lastnost
– prefrontalna skorja (impulzni nadzor, empatija) še v intenzivnem razvoju
– deljenje brez zunanje regulacije nevrološko prezahtevno

Raziskave (Eisenberg, 2000; Thompson, 2014) kažejo, da se resnično prosocialno vedenje razvije šele takrat, ko otrok najprej doživi:

»Moje je varno.«
»Nič mi ne bo vzeto.«
»Nekdo skrbi zame.«

Deljenje pride po občutku varnosti.
Ne pred njo.

Raziskave kažejo, da malčki v tem obdobju ne zmorejo zavestnega deljenja, ker se deli možganov, odgovorni za empatijo, nadzor impulzov in perspektivo drugega, še razvijajo.

Varovanje predmetov je normalen razvojni korak pri oblikovanju meja, občutka jaza in samoregulacije.
Otroci, ki so v tem procesu spoštovani, kasneje pogosteje delijo spontano —
ne iz strahu, ampak iz odnosa.

Deljenje pride.
Ko pride čas.

Zdaj pa rabim,
da mi odrasli pomagajo čutiti,
da sem varen
tudi takrat,
ko še nisem »priden« in nočem deliti.

IDEJE in aktivnosti za razumevanje in umiritev ČUSTEV, za krepitev SAMOZAVESTI in vztrajnosti otrok lahko najdete tu https://shorturl.at/iOnzG

28/12/2025

Moje telo je majhno.
Moj živčni sistem je še nedokončan.
Ne znam se pomiriti sam.

Ko me mama vzame k sebi,
se moje dihanje umiri.
Srce začne biti počasneje.
Telo se sprosti.

Ne zato, ker bi se “razvadil”.
Ampak zato, ker se preko mame
umirim tudi jaz.

Star sem 1 leto.
Ponoči se premetavam.
Zaslišim mamin dih.
Začutim njeno bližino.

Ne zavedam se še besed.
A moje telo si zapomni:
»Nisem sam.«
»Nekdo pride.«
»Svet je varen.«

Star sem 3 leta.
Še vedno pogosto ponoči iščem mamo.
Ne zato, ker bi bil šibek in razvajen.
Ampak zato, ker sem še majhen.

Moji možgani še ne znajo
sami preklopiti iz strahu v umirjenost.
To se še vedno učijo ob varni odrasli osebi.

Star sem 10 let.
Ne spim več pri mami.
A ko mi je težko,
znam poiskati bližino.
Znam povedati, da me je strah.
Znam prositi za pomoč.

Ker me nihče ni učil,
da moram vse zdržati sam.

Raziskave pravijo:
Zgodnja telesna bližina, dotik in
odzivnost odraslega dokazano
pomagajo razvoju živčnega sistema,
uravnavanju stresa in občutku varnosti
(Schore, 2012; Feldman, 2015).

Ko se otrok ponoči pomirja ob odraslem,
se v njegovih možganih gradijo povezave
za samoregulacijo,
ki jih bo uporabljal vse življenje.

Otroci se ne naučijo umiriti v samoti.
Umiriti se se najprej naučijo v odnosu.

In šele potem postane to del njih.

IDEJE in aktivnosti za razumevanje in umiritev ČUSTEV, za krepitev SAMOZAVESTI in vztrajnosti otrok lahko najdete tu https://bit.ly/49eii9p

26/12/2025

Sem mama.
Ves dan govorim.
Razlagam. Sprašujem. Tolažim.
Ampak redko kdo vpraša mene:
Kako si pa ti?

In še redkeje kdo počaka na odgovor.

Sem mama.
In pogrešam odrasel pogovor,
ki ni o urnikih,
ni o kosilu,
ni o težavah otrok.

Pogrešam,
da bi bila videna kot jaz.
Ne samo kot mama.

In dolgo sem mislila,
da je z mano nekaj narobe.
Da bi morala biti bolj hvaležna.
Da ne smem čutiti osamljenosti,
ker imam “vse”.

Ampak raziskave pravijo nekaj drugega.

🧠 Raziskave kažejo, da je materinstvo eno najbolj socialno izolirajočih življenjskih obdobij, še posebej v prvih letih otrokovega življenja
(Nomaguchi & Milkie, 2020).

Čeprav je mama redko sama fizično,
je pogosto čustveno osamljena.

Raziskave o duševnem zdravju mater kažejo tudi, da pomanjkanje odrasle čustvene povezanosti povečuje tveganje za:
– kronični stres
– anksioznost
– depresivne simptome
– izgorelost
(Schore, 2012; Feldman, 2007)

Ne zato, ker mama ne bi ljubila svojih otrok.
Ampak zato, ker ljubezen ne nadomesti odnosa z odraslim.

Sem mama.
In včasih si želim,
da bi me nekdo držal,
tako kot jaz držim druge.

Da bi mi bilo dovoljeno reči:
Težko mi je.
Ne da bi me popravljali.
Ne da bi mi svetovali.
Samo da bi me slišali.

Materinstvo ni osamljeno zato,
ker bi bile mame šibke.

Osamljeno je zato,
ker je svet pozabil,
da tudi mama potrebuje podporo.

Potrebuje pogovor.
Dotik.
Pripadnost.

In če si mama, ki se počuti sama,
naj to ne bo še ena stvar,
zaradi katere se sramuješ.

To ni tvoja napaka.
To je signal,
da si človek,
ki daje veliko
in bi si zaslužil,
da ga nekdo podpira in razume.

IDEJE in aktivnosti za razumevanje in umiritev ČUSTEV, za krepitev SAMOZAVESTI in vztrajnosti otrok lahko najdete tu https://shorturl.at/DnEEt

25/12/2025

In ko je vsega konec,
me ne napolni mir.
Napolni me nemir.

Raziskave o senzorični preobremenitvi (Goldsmith et al., 2016) kažejo, da preveč stimulacije vodi v:
• nemir
• razdražljivost
• težave z regulacijo čustev

Otrok ni “nehvaležen”.
Njegov živčni sistem je preobremenjen.

Star sem 6 let.
Darila dobim pri babici.
Pri dedku.
Pri teti.
V trgovini, “ker sem bil priden”.

In nekaj se v meni tiho zgodi.

Ne čakam več.
Ne sanjam več.
Ne želim si več.

Stvari pridejo same.
In hitro izgubijo pomen.

Preveč daril zmanjšuje občutek pričakovanja.
Pričakovanje je ključni del zadovoljstva.

🧠 Dopaminski sistem
(Berridge & Robinson, 1998)
se najbolj aktivira:
• pred nagrado
• ob pričakovanju
• ob sanjarjenju

Ko otrok pogosto in brez omejitev dobiva stvari:
• pričakovanje izgine
• želja oslabi
• zadovoljstvo se skrajša

Zato darilo, ki je dolgo pričakovano,
pusti globlji vtis kot deset takojšnjih.

Star sem 7 let.
Božič ni več nekaj posebnega.
Je samo dan, ko dobim več.

Več igrač. Več sladkarij.
Več dražljajev.

In odrasli rečejo:
“Kako je nehvaležen.”
“Ne zna ceniti.”
“Nič mu ni dovolj.”

Ampak resnica je drugačna.

Hvaležnost se ne razvija iz obilja, ampak iz odnosa.

Raziskave o razvoju hvaležnosti
(Froh et al., 2011) kažejo, da otroci razvijejo hvaležnost predvsem skozi:
• model odraslih
• skupne rituale
• občutek povezanosti

Ne skozi količino materialnih dobrin.

Otrok se nauči hvaležnosti, ko:
• vidi odrasle, ki cenijo odnose
• doživi toplino in varnost
• začuti, da je pomemben, ne le obdarjen

Star sem 5 let.
In tisto, česar se bom spomnil čez leta,
ne bo količina igrač.

Spomnil se bom:
– vonja piškotov
– lučk v temi
– skupnega smeha
– maminega objema
– očetovega glasu
– časa, ko smo bili skupaj
in se nam ni mudilo nikamor

Ne potrebujem deset daril.
Potrebujem tebe.
Tvoj čas.
Tvojo prisotnost.

Ker darila zbledijo.
Občutek bližine pa ostane.
Za vse življenje.

IDEJE, s katerimi pomagamo otroku najti MOČNA PODROČJA, za razumevanje in umiritev ČUSTEV, za krepitev SAMOZAVESTI in vztrajnosti otrok lahko najdete tu https://shorturl.at/F20tt

23/12/2025

Stara sem 10 let.
Telefon je v mojih rokah.
Počutim se starejšo.
Bolj vključeno.
Kot da sem naredila korak naprej.

Najprej je zabavno.
Igre.
Videi.
Sporočila.
Vse je hitro.
Vse je zanimivo.

In starši so mirni.
Ker sem doma.
Ker sem tiho.
Ker vedo, kje sem.

A jaz gledam stvari, ki niso zame.
Vendar nihče ne ve.

Stara sem 11 let.
Na telefonu odprem račun na družbenem omrežju.
Samo zato, da pogledam.
Samo malo.

Fotografije.
Videi.
Obrazi.
Telesa.
Življenja.

Ne vem še, da moji možgani
niso pripravljeni
na stalno primerjanje.

Začnem se primerjati.
Najprej neopazno.
Potem vedno bolj.

Njena postava.
Njena koža.
Njeno življenje.

Začnem se fotografirati.
Izbiram kote.
Brišem slike.
Objavljam.

In čakam.

Všečki niso več zabava.
Postanejo merilo.

Stara sem 13 let.
Telefon ni več samo naprava.
Je prostor, kjer iščem občutek,
da sem dovolj.

Ko mi je dolgčas, grem tja.
Ko mi je težko, grem tja.
Ko sem negotova, grem tja.

Ne zato, ker bi bila šibka.
Ampak zato, ker se moj živčni sistem
še ni naučil drugače.

Stara sem 16 let.
In težko razložim,
kdaj se je začelo.

Samo vem,
da sem pogosto tesnobna.
Da sem žalostna brez jasnega razloga.
Da moje telo nikoli ni dovolj.

Primerjam se.
Nadzorujem.
Popravljam svoj obraz.
Hujšam.

In vsi se sprašujejo:
Kaj se je zgodilo?

Otroški in mladostniški možgani
še nimajo razvitih mehanizmov
za zaščito pred:
• stalno socialno presojo
• primerjanjem
• dopaminsko stimulacijo
• algoritmi, ki nagrajujejo pozornost

Zgodnja izpostavljenost telefonom
in socialnim omrežjem
povečuje tveganje za:
– anksioznost
– depresivne simptome
– negativno telesno samopodobo
– motnje hranjenja

To ni vprašanje vzgoje.
To je vprašanje razvojne zrelosti.

Ko starši 10-letniku kupijo telefon,
to ni samo naprava.

Je odločitev o tem,
kdaj bo otrok stopil
v svet primerjanja,
vidnosti
in stalne presoje.

Ampak otrok pri tej starosti
ne potrebuje najboljšega darila.
Potrebuje najboljšo zaščito.

Zaščito pred primerjanjem.
Pred prehitro odraslostjo.
Pred regulacijo, ki jo prepustimo napravam.

Ker božič ni trenutek,
ko otroku damo nekaj,
kar si zelo želi.

Božič je trenutek,
ko otroka zaščitimo pred nečim,
na kar še ni pripravljen.

In največje darilo,
ki ga lahko damo 10-letniku,
ni telefon.

Je čas.
Je odnos.
Je počasen svet,
v katerem lahko še nekaj časa
ostane otrok.

IDEJE in aktivnosti za razumevanje in umiritev ČUSTEV, za krepitev SAMOZAVESTI in vztrajnosti otrok lahko najdete tu https://m.facebook.com/story.php?story_fbid=156929852663293&id=102338904789055&ref=m_notif¬if_t=feedback_reaction_generic

22/12/2025

PRIDRUŽIMO SE V NJIHOVEM SVETU, KO SO MAJNI, DA BOMO DOBRODOŠLI V NJIHOVEM SVETU, KO ODRASTEJO.

Sicer reklama, vendar nas spomni na pomembno dejstvo o tem, kako hitro otroci odraščajo. Če želimo čim mirneje pluti skozi najstniške viharje, moramo dober odnos z otrokom oblikovati, ko je še majhen. Otroci si želijo biti sprejeti, želijo si biti pomembni, zato si v prvi vrsti vzamimo čas. Ta čas naj bo kvaliteten, izklopimo elektronske naprave.

21/12/2025