Moje supermoči odločanja in zaupanja vase - aktivnosti in vaje za otroke

Home
Slovenia
Pernica
Moje supermoči odločanja in zaupanja vase - aktivnosti in vaje za otroke

📚Knjige za osebnostni in čustveni razvoj otrok.❤️Svetovanje in psihoterapija.❤️Nasveti za starše.💪 Knjiga je namenjena otrokom od 5. do 10.

Knjiga aktivnosti, vaj in motivacijskih zgodb za otroke, ki skozi barvanje, vaje čuječnosti in različne aktivnosti ustvarjanjo pot do sreče, umirjenosti in samozavesti. Otroci se s to knjigo aktivnosti učijo o prepoznavanju in izražanju čustev, odgovornosti, sprejemanju odločitev, socialnih veščinah in tako gradijo svojo samopodobo. leta starosti.

50 strani vaj, aktivnosti in navdihujočih zgodb za razvijanje:

socialnih veščin,
čuječnosti,
empatije,
čustvene inteligence,
vztrajnosti,
pozitivne samopodobe,
odgovornosti, …

01/11/2025

Raziskave kažejo, da z otrokom, ki želi biti ves čas v naši bližini ni nič narobe. Otrokova potreba po bližini ni znak razvajenosti, temveč biološka nuja.

Dotik, objem, pogled in stik niso “dodatki” k vzgoji. So temelj občutka varnosti, samoregulacije in razvoja možganov.

Otrok, ki išče našo bližino, ni “preveč navezan”, je normalen.

Ker resnica je:
Človeški možgani so zasnovani za stik.
Novorojenček brez dotika ne preživi, malček brez njega ne raste, šolar brez njega ne umiri svojega živčnega sistema.
Dotik je sporočilo: “Tukaj si varen. Nisi sam.”

🧠 Nevroznanost (Porges, 2011; Field, 2010) kaže, da dotik aktivira parasimpatični živčni sistem – tisti, ki umirja srčni utrip, znižuje stresne hormone in krepi občutek varnosti.
Objem sproži izločanje oksitocina – hormona povezanosti, ki dobesedno zdravi otrokov in naš živčni sistem.

Zakaj je to pomembno?
Ker otrok, ki prejema dovolj bližine, se lažje pomiri, bolje sodeluje in se hitreje uči.
Tisti, ki bližine nima, išče varnost skozi vedenje – z izbruhi, uporom ali zapiranjem vase.
Bližina ni nagrada. Je regulacija.

Kako lahko pomagamo:
→ Dajmo objem, preden pridigamo.
→ Uporabimo dotik, kadar besede ne pomagajo.
→ Ustvarimo drobne rituale bližine – jutranji poljub, večerni objem, stisk roke.
→ Ne varčujmo s toplino – otrok iz nje gradi občutek sebe.

Zato morda pravo vprašanje ni:
»Kako naj ga odvadim bližine?«
Ampak:
»Kako lahko zgradim svet, v katerem bo imel bližine dovolj?«

Ker cilj ni otrok, ki nas ne potrebuje.
Cilj je otrok, ki se z nami počuti dovolj varno, da si upa iti raziskovati svet.

IDEJE, s katerimi pomagamo otroku najti MOČNA PODROČJA, za razumevanje in umiritev ČUSTEV, za krepitev SAMOZAVESTI in vztrajnosti otrok lahko najdete tu https://m.facebook.com/story.php?story_fbid=156929852663293&id=102338904789055&ref=m_notif¬if_t=feedback_reaction_generic

31/10/2025

Naši otroci slišijo in vidijo.

Slišijo nas, ko prijateljici razlagamo, kaj si zares mislimo o otrokovi učiteljici.

Slišijo nas, ko po odhodu iz družinskega srečanja kritiziramo sorodnika.

Vidijo nas, ko zavijemo z očmi, ko nas brezdomec prosi za pomoč.

Slišijo nas, kako norimo, ko ne nas ne slišijo ali nočejo stvari narediti po naše.

Slišijo nas, ko se s partnerjem prepiramo in smo drug do drugega nesramni.

Otrokom lahko govorimo, kako morajo biti prijazni, sočutni, spoštljivi, kako morajo umirjeno izražati jezo, sklepati kompromise. Ko pa nas slišijo, kako sodimo, sramotimo, obrekujemo, se posmehujemo, kako norimo in kričimo, jih učimo, da je to vedenje ok.

Naj nas ne skrbi, da nas otroci nikoli ne slišijo. Skrbi naj nas, da nas ves čas opazujejo. Bodimo dober vzgled.

Več IDEJ, kako otroke naučiti odgovornega ravnanja, sočutja do drugih, umirjenega izražanja JEZE, SAMOZAVESTI najdete na https://m.facebook.com/story.php?story_fbid=156929852663293&id=102338904789055&ref=m_notif¬if_t=feedback_reaction_generic

29/10/2025

Stara sem 3.
Zgradim stolp iz k**k.
Mama me pogleda in reče:
»Ti si pa tako pametna!«
Zasmejem se.
Svet zasije.
In v meni se prvič rodi tisti občutek,
da sem nekaj posebnega zaradi tega, kar sem dosegla.
Ne zaradi truda — ampak ker sem “pametna”.

Stara sem 6.
V vrtcu narišem lepo risbico.
Očka reče:
»Ti si res prava umetnica!«
Zardim, vesela sem.
A ko naslednjič risba ne uspe,
postanem žalostna.
Če danes ni tako lepo,
sem potem še vedno “umetnica”?
Učim se,
da moram biti vedno odlična,
da bi bila vredna očkovega nasmeha.

Stara sem 10.
Pridem domov z lepo oceno.
Mama reče:
»Vidiš, vedela sem, da si najpametnejša v razredu.«
Naslednjič dobim slabšo oceno.
Pogledam jo, ampak tokrat se njen nasmeh ne pojavi.
In v meni se zbudi glas:
»Če ne uspeš, nisi več posebna.«

Stara sem 16.
Učiteljica me pohvali.
Reče, da sem izjemna.
Ampak jaz se le nasmehnem in zamenjam temo.
Ker me pohvale strašijo.
Ker vsaka pomeni,
da bo naslednjič razočaranje še večje.
Naučila sem se,
da moram biti vedno “nekaj” posebnega,
da bi bila dovolj.

Pohvala ni težava.
Težava je, ko jo otrok sliši kot pogoj:
»Si posebna, ker si zmagala.«
»Si pametna, ker si dobila dobro oceno.«
»Si pridna, ker me poslušaš.«
In ko enkrat ne uspe —
mu v notranjosti odpade tisti “ker”.
Ostane samo:
»Neumna sem. Slaba sem. Nisem dovolj.«

Ko namesto tega rečemo:
👉🏻 »Vidim, da si se trudila.«
👉🏻 »Všeč mi je, kako si vztrajala.«
👉🏻 »Bilo ti je težko, pa si kljub temu poskusila.«
otroku damo darilo, ki ostane.
Naučimo ga, da njegova vrednost ni vezana na dosežek, ampak na notranjo moč.

Otrok, ki danes sliši:
»Ponosen sem nate, ker se nisi predala,«
bo nekoč postal odrasel, ki bo verjel vase tudi takrat, ko mu ne bo uspelo.

IDEJE, s katerimi pomagamo otroku najti MOČNA PODROČJA, za razumevanje in umiritev ČUSTEV, za krepitev SAMOZAVESTI in vztrajnosti otrok lahko najdete tu https://m.facebook.com/story.php?story_fbid=156929852663293&id=102338904789055&ref=m_notif¬if_t=feedback_reaction_generic

28/10/2025

Stara sem 3 leta.
Jokam, kričim, brcam.
Vsega je preveč. Svet je zame prevelik.
Mama reče:
“Pojdi v sobo razmislit.”
In me pelje v sobo. Vrata se zaprejo.
Solze tečejo naprej, sama sem.
Ne razumem, kaj sem naredila narobe.
Razumem samo, da sem sama z vsemi temi velikimi občutki, ki jih ne razumem.

Stara sem 7.
Udarim bratca, ker mi je počečkal risbo.
Ata me pošlje v sobo, da se “umirim”.
A v meni le še bolj vre.
In počasi se učim —
ko mi je hudo, moram stran.

Stara sem 14.
Vrnem se iz šole. Sprla sem se z najboljšo prijateljico.
Mama vpraša, kaj je narobe.
Jaz rečem: “Nič.”
In zaprem vrata svoje sobe.

Sedim na postelji in jočem.
Mama stoji na hodniku in se sprašuje,
zakaj se ne želim pogovoriti z njo.
Ampak jaz sem se skozi leta naučila, ko mi je preveč, moram biti sama.

Morda otrok, ki ga danes pošljemo v sobo,
da “razmisli”, jutri ne bo zmogel ostati z nami, ko mu bo hudo. Ker stik, ne osama, gradi samoregulacijo.

Ko otrok ob svojem izbruhu vidi v naših očeh mir, ga ne učimo le, kako se pomiriti, ampak gradimo most, po katerem se bo vračal tudi kot najstnik.

Most, ki se začne z besedami:
“Vidim, da ti je težko. Tukaj sem s teboj.”

IDEJE, s katerimi se povežemo z otrokom in krepimo ODNOS, za razumevanje in umiritev ČUSTEV, za krepitev SAMOZAVESTI in vztrajnosti otrok lahko najdete tu https://m.facebook.com/story.php?story_fbid=156929852663293&id=102338904789055&ref=m_notif¬if_t=feedback_reaction_generic

27/10/2025

Stara sem 3 leta.
Na obisk pride teta.
Želi me objeti, jaz se umaknem.
Ampak ti rečeš:
»No, objemi teto, ne bodi nesramna.«

Ne želim je objeti.
Ampak ubogam.
In učim se, da je pomembneje, da so drugi zadovoljni, kot da poslušam sebe.
In prvič slišim tisti tih notranji glas:
»Moje NE ne šteje.«

Stara sem 6.
Sošolec me vleče za lase. Ni mi všeč. Ko pridem domov ti povem.
Rečeš:
»Všeč si mu, zato te draži.«
Zardim, pogledam v tla.
In se učim, da ljubezen pomeni nelagodje.
Da je normalno, če nekdo prestopa moje meje.

Stara sem 10.
Trener me močno prime za roko.
Ne rečem nič.
Ker sem se naučila, da prijaznost pomeni potrpeti.
Da je vljudno molčati, da ne bo izpadlo, da sem “preobčutljiva”.

Stara sem 16.
S prijateljem sediva v avtu.
Reče, da me ima rad.
Nagne se k meni.
Jaz otrpnem.
Srce mi razbija.
Telo kriči ne,
ampak iz mojih ust ne pride nobena beseda.

Ker sem se naučila,
da se NE ne reče.
Da se smejiš, da ne užališ.
Da potrpiš, dokler ne mine.

Starši..,
Ko otroku ne dovolimo reči NE,
mu ne vzamemo le trenutne izbire.
V njem vzgojimo prepričanje, da so njegove meje manj pomembne od pričakovanj drugih.

Otrok, ki se danes nauči, da je v redu reči:
»Ne želim objema,«
bo nekoč znal reči:
»Ne želim tega odnosa.«

Otrok, ki se danes nauči,
da ga odrasli slišijo,
ko reče NE,
bo nekoč odrasel človek,
ki bo znal zaščititi sebe.

Učiti otroka reči NE ni vzgoja v neposlušnost.
Je vzgoja v samospoštovanje, varnost in notranjo moč.
Ker otrok, ki zna reči NE,
bo znal tudi iskreno reči DA –
ko bo to res mislil.

IDEJE, s katerimi se povežemo z otrokom in krepimo ODNOS, za razumevanje in umiritev ČUSTEV, za krepitev SAMOZAVESTI in vztrajnosti otrok lahko najdete tu https://m.facebook.com/story.php?story_fbid=156929852663293&id=102338904789055&ref=m_notif¬if_t=feedback_reaction_generic

26/10/2025

STARA SEM 10.
Danes sem pospravila svojo sobo, ne da bi mi kdo rekel.
Nisi opazila.

Pravočasno sem se pripravila za šolo.
Nisi opazila.

Pomagala sem mlajšemu bratu, da si je nalil kozarec vode.
Nisi opazila.

Vadila sem klavir.
Nisi opazila.

Ampak ko sem pozabila pospraviti čevlje, si opazila.
Ko sem pustila nahrbtnik na hodniku, si opazila.
Ko sem reka sestri, da je njena risba grda, si opazila.
Ko sem pozabila pospraviti mizo, si opazila.
Ko sem pozabila deodorant, si opazila.
Ko sem ti nesramno odgovorila nazaj, si DEFINITIVNO opazila.

Ne trudim se biti popolna.
Samo želim si, da bi me videla.

Ampak opaziš me le, ko naredim kaj narobe.
In iskreno - takrat mi zmanjka volje, da bi se sploh še trudila.

Kaj če bi me ujela, ko naredim prav?

Kaj če bi:
»Vidim, da si pospravila oblačila«
bilo enako pomembno kot:
»Zakaj je to na tleh?«

Kaj če bi trud štel več kot popolnost?

Tvoj otrok te ves čas opazuje.
Opazuje, kaj ti opaziš.

In svetloba, ki jo usmeriš vanj, oblikuje, kdo postaja — njegovo vedenje, njegov občutek vrednosti, njegovo srce in dušo.

Trudi se veliko bolj, kot misliš.

IDEJE, s katerimi se povežemo z otrokom in krepimo ODNOS, za razumevanje in umiritev ČUSTEV, za krepitev SAMOZAVESTI in vztrajnosti otrok lahko najdete tu https://m.facebook.com/story.php?story_fbid=156929852663293&id=102338904789055&ref=m_notif¬if_t=feedback_reaction_generic

✏️drchelsey_ parenting

25/10/2025

Raziskave kažejo, da se otroci učijo tako, da posnemajo nas.

Prvih sedem let njihovega življenja je temelj, na katerem gradijo vse svoje odnose, čustva in dojemanje sveta. V tem času se oblikuje kar 90 % otrokovih možganov. Njegov um deluje kot goba – odprt, radoveden, v stanju, podobnem hipnozi.

Otrok ne presoja, kaj je prav ali narobe.
Preprosto vpija vse, kar vidi in sliši.

Ker resnica je:
Če se naš otrok kasneje vede neprimerno, je njegovo vedenje povabilo k vprašanju:
👉 Kaj je v prvih letih opazil pri meni?
👉 Kako sem govorila s partnerjem?
👉 Kako smo se poslušali – ali pa ne?

🧠 Raziskave kažejo, da otrok, ki v zgodnjem otroštvu doživlja kričanje, tepež ali strah, ne postane “bolj poslušen” — postane bolj ranjen.
Telo si zapomni.

Otroci, ki so tepeni ali ponižani, kasneje v življenju pogosteje razvijejo anksioznost, depresijo, težave z odnosi ali impulzivno vedenje. Nekateri postanejo nasilni, drugi tiho nosijo bolečino naprej.

Če otrok vidi, da odrasli “v imenu vzgoje” tepejo, kričijo ali ponižujejo, se uči, da ima močnejši vedno prav. Da je nasilje način, kako dosežemo svoje. Namesto empatije in spoštovanja se nauči – strahu.

Način, kako govorimo z otrokom, ko smo pod stresom, postane njegov notranji glas.
Če smo imeli zelo kritične starše, bomo najverjetneje odrasli s strogim notranjim kritikom – in tudi sami do otrok govorili na enak način.

Naše otroštvo ni nekaj, kar pustimo za sabo.
Je zemljevid, po katerem delujemo – dokler ga ne pogledamo zavestno in ga ne začnemo risati na novo.

Zato:
✨ Delajmo na sebi.
✨ Zacelimo, kar je bilo ranjeno.
✨ Ne prenašajmo svojih vzorcev in travm naprej.

Ker način, kako ravnamo z otrokom, ko smo pod stresom, ni naključen. Je posnetek tega, kar smo nekoč doživeli mi. Ko nas preplavi stres, se del naših možganov za razmišljanje izklopi – in reagiramo iz svojih nezavednih vzorcev.

A dobra novica je:
Samozavedanje zdravi.
Vsakič, ko prepoznamo vzorec, ga malo zrahljamo. Vsakič, ko izberemo stik namesto krika, prekinemo krog nasilja.

IDEJE, ki pomagajo izboljšati ODNOS z otrokom, jim razumeti in regulirati ČUSTVA. krepiti njihovo SAMOZAVEST, VZTRAJNOST in ZAUPANJE VASE najdete tu
https://m.facebook.com/story.php?story_fbid=156929852663293&id=102338904789055&ref=m_notif¬if_t=feedback_reaction_generic

24/10/2025

Raziskave kažejo, da otrok ne potrebuje nenehne stimulacije, saj ta uničuje ustvarjalnost, domišljijo in notranjo motivacijo.

Otrok, ki mu je dolgčas, ne potrebuje več dražljajev. Potrebuje priložnost, da se zazre vase in ustvari nekaj novega.

Ker resnica je:
Ko je otroku dolgčas, se njegov um najprej upre.
“Nimam kaj početi. Dolgčas mi je.” Ampak potem, če mu damo prostor, začne raziskovati.
V glavi se prižgejo ideje, prsti začnejo tipati, oči opazujejo stvari, ki jih prej niso.
In prav tam, v praznini, se rodi ustvarjalnost.

🧠 Raziskave (Mann & Cadman, 2014; Eastwood, 2012) kažejo, da dolgčas aktivira dele možganov, povezane z notranjim razmišljanjem, domišljijo in sposobnostjo načrtovanja.

Ko ni zunanjih dražljajev, se otrok nauči prisluhniti notranjim. To krepi sposobnost samostojne igre, vztrajnosti in samozavedanja.

Zakaj je to pomembno?
Ker današnji svet otrokom ponuja neskončno stimulacije, a premalo tišine.
In brez tišine ni ustvarjalnosti.
Ni refleksije. Ni občutka sebe.

Kako lahko pomagamo:
→ Ne zapolnjujmo vsakega trenutka s strukturirano dejavnostjo.
→ Ko otrok reče “ dolgčas mi je”, ne paničarimo. nasmehnimo se: “Super, prepričana sem, da boš našel kaj zanimivega.”
→ Ustvarimo okolje, kjer je manj stvari – in več prostora za ideje.
→ Bodimo mirni ob njegovi nejevolji – dolgčas je vaja za potrpežljivost.

Otrok, ki zna zdržati dolgčas, gradi notranji svet.
Otrok, ki ga stalno zamotimo, izgublja stik z njim.

Zato morda pravo vprašanje ni:
»Kaj naj storim, da mu ne bo dolgčas?«
Ampak:
»Kako mu lahko ustvarim prostor za dolgčas, ustvarjalnost in nove ideje?«

Ker cilj ni otrok, ki je vedno zaposlen.
Cilj je otrok, ki zna biti sam s sabo.

IDEJE, s katerimi krepimo otrokovo USTVARJALNOST, se povežemo z otrokom in krepimo ODNOS, za razumevanje in umiritev ČUSTEV, za krepitev SAMOZAVESTI in vztrajnosti otrok lahko najdete tu https://m.facebook.com/story.php?story_fbid=156929852663293&id=102338904789055&ref=m_notif¬if_t=feedback_reaction_generic

23/10/2025

Včasih sem pogosto kričala na svoje otroke. Ko so kričali oni, ko so trmarili, ko niso poslušali, ko sem bila slabe volje … Seveda sem svoje vedenje vedno opravičevala ( če bi slišali, če bi bolj umirjeno reagirali … mi ne bi bilo treba kričati).

Zdaj se to zgodi zelo poredko, vendar sem morala prehoditi dolgo pot, predelati kar nekaj vzorcev in travm iz svoje preteklosti.

Hkrati pa sem morala razumeti, da vedenje otroka ni osebno namenjeno proti meni. Njegovo vedenje je pogosto samo izražanje notranje stiske in otrok velikokrat potrebuje največ ljubezni in razumevanja prav takrat, ko je najbolj nemogoč.

Morala sem razumeti, da se otrokovi možgani šele gradijo in da otrok ne more umirjeno izražati čustev. Tega se nauči tako, da vedno znova in znova in znova jaz ostanem umirjena v njegovem kaosu.

Morala sem razumeti, da sem v odnosu z otrokom edina odrasla oseba jaz in da je moja naloga, da se tako tudi vedem. Ko moj otrok začne kričati se spomnim - če se otrokov svet podira, se moj ne rabi.

Morala sem razumeti, da nam naši otroci ne želijo oteževati življenja, njim je težko. Njihovo vedenje je samo način komunikacije. Želijo si bili sprejeti, pomembni in razumljeni.

In morala sem razumeti, da me bodo otroci slišali in upoštevali samo, če se bodo z menoj počutili res povezano in varno. Otrok se ne uči, ko ga kritiziramo in kaznujemo. Uči se, ko se z nami počuti varno in sprejeto.

IDEJE, kako se povežemo z otrokom in krepimo ODNOS, za razumevanje in umiritev ČUSTEV, za krepitev SAMOZAVESTI in vztrajnosti otrok lahko najdete tu
https://m.facebook.com/story.php?story_fbid=156929852663293&id=102338904789055&ref=m_notif¬if_t=feedback_reaction_generic

22/10/2025

Stara sem 5.
Polulala sem se pri prijateljici doma.
Povedala sem očku.
Njegove prve besede:
»Tako sem vesel, da si mi povedala.«
Ogrnil me je s svojim puloverjem in mi pomagal, da sem se počutila malo bolje.

Stara sem 7.
Prijateljica mi je rekla, da me ne mara.
Povedala sem očku.
Njegove prve besede:
»Tako sem vesel, da si mi povedala.«
Prisluhnil mi je in mi razložil, da se prijateljstva spreminjajo in da sem čudovita taka, kot sem.

Stara sem 12.
Prijateljica mi je rekla, da ne je, ker želi ostati suha.
Povedala sem očku.
Njegove prve besede:
»Tako sem vesel, da si mi povedala.«
Pomagal mi je razumeti, da so motnje hranjenja pretežka tema, da bi jo najstnice lahko reševale same in poskrbel, da je moja prijateljica dobila pomoč.

Stara sem 19.
Pravkar sem šla na fakulteto.
Vse je novo in strašljivo.
Rada sem tukaj, ampak pogrešam dom.
Pokličem očeta, in vem, kaj bo rekel:
»Tako sem vesel, da si mi povedala.«
Pogovarjava se. Tudi on me pogreša in ve, da bom v redu.

Stara sem 30.
Pravkar sem rodila svojega prvega otroka.
Zdi se nemogoče.
Pokličem očeta.
Reče:
»Tako sem vesel, da si mi povedala.«
Potem pa mi zastavi vprašanje,
ki spremeni celotno moje starševstvo …

»Veš, kako biti dobra mama. Samo spomniti se moraš, kaj si potrebovala, ko si bila majhna, ko si jokala ali ti je bilo težko.
Kaj ti je pomagalo?«

Pomislím na svoje življenje. Vsi moji najbolj tolažilni trenutki so se začeli z očetovimi besedami:
»Tako sem vesel, da si mi povedala.«
Povem mu to.
In reče:
»Tako je. Vedno sem ti to govoril, ker meni tega nikoli nihče ni rekel. Moje skrbi, solze, težave so bile prezrte, ko sem bil sam otrok. Lažje je živeti, ko veš, da obstaja nekdo, ki ti prisluhne in želi slišati tudi tiste težke dele tvojega življenja.«

Odložim telefon.
Moj dojenček joka. Dvignem jo, pritisnem njen obrazek ob svojega in ji tiho zašepetam:
»Zdaj si žalostna, in tako sem vesela, da si mi povedala.«
Šepetam ji to, dokler ne zaspi v mojih rokah. In takrat spoznam nekaj pomembnega …

Morda biti dober starš ne pomeni,
da moraš vedno vse narediti prav.
Pomeni biti tisti, ki zna poslušati.
Tisti varen kraj, kamor se otrok lahko zateče.
Tista oseba, ki ga vedno sprejme takšnega, kot je.
Tisti, ki bo vedno izbral besede:
»Tako sem vesel, da si mi povedal.«

IDEJE, s katerimi se povežemo z otrokom in krepimo ODNOS, za razumevanje in umiritev ČUSTEV, za krepitev SAMOZAVESTI in vztrajnosti otrok lahko najdete tu https://m.facebook.com/story.php?story_fbid=156929852663293&id=102338904789055&ref=m_notif¬if_t=feedback_reaction_generic

✏️nurturefirst

21/10/2025

Ko otrok zre v zaslon, se v njegovih možganih ne dogaja le pasivno gledanje – dogaja se preoblikovanje živčnih poti.

Raziskave kažejo, da pretirana uporaba zaslonov v zgodnjem otroštvu vpliva na razvoj pozornosti, jezika, čustvene regulacije in celo na strukturo možganov.

🧠 Študija z Univerze Cincinnati (Hutton et al., JAMA Pediatrics, 2019) je pokazala, da imajo predšolski otroci, ki več časa preživijo pred zasloni, manj razvite povezave v belini možganov – delu, ki je ključen za govor, branje in samoregulacijo.

🧠 Raziskava (Christakis et al., Pediatrics, 2018) opozarja, da hitro menjajoče se slike in zvoki na zaslonih vplivajo na zmožnost vztrajanja pri nalogah in zmanjšajo notranjo motivacijo.

🧠 In še ena – študija Univerze Alberta (Madigan et al., JAMA Pediatrics, 2019) je pokazala, da več časa pred zasloni pri dvo- in triletnikih napoveduje slabše socialne in razvojne izide dve leti kasneje.

To ne pomeni, da moramo zaslone popolnoma izbrisati iz otrokovega sveta.
Pomembno pa je, kako jih uporabljajo – in še bolj, koliko časa ob tem preživijo sami.

Ker otrok potrebuje resničen svet – v naših očeh, rokah in objemih.

IDEJE in aktivnosti za razumevanje in umiritev ČUSTEV, za krepitev SAMOZAVESTI in vztrajnosti otrok lahko najdete tu https://m.facebook.com/story.php?story_fbid=156929852663293&id=102338904789055&ref=m_notif¬if_t=feedback_reaction_generic

20/10/2025

Raziskave kažejo, da želja po popolnosti pri mamah pogosto ne izvira iz tega, da bi hotele “vse obvladati” — ampak iz strahu, da ne bi bile dovolj.

Perfekcionizem ni povezan s tem, da želimo biti najboljše. Gre za to, da se bojimo, da bomo nepopolne nevredne ljubezni.

Ker resnica je:
Tisti del v nas, ki se trudi biti popolna mama, ni odrasla ženska. To je naš notranji otrok, ki je nekoč verjel, da mora biti “pridna”, “mirna”, “poslušna”, da bo vreden pozornosti. In zdaj, ko postanemo mame, se ta del prebudi in reče:
»Če bom popolna, me bodo imeli radi. Če bom vse zmogla, ne bom razočarala drugih.«

A ob njem živi še nekdo – notranji kritik.
Glas, ki šepeta:
»Nisi dovolj potrpežljiva.«
»Drugim gre bolje.«
»Tvoj otrok bi si zaslužil več.«

🧠 Raziskave (Brené Brown, 2012; Gilbert, 2009) kažejo, da je perfekcionizem pogosto način, kako naš sistem skuša zaščititi ranjeni del sebe – tisti, ki je bil nekoč zavrnjen, kritiziran ali spregledan.

Notranji kritik verjame, da nas bo s strogostjo obvaroval pred bolečino, a v resnici samo podaljšuje staro rano: nisem dovolj.

Zakaj je to pomembno?
Ker ko razumemo, da perfekcionizem ni znak moči, ampak znak ranjenosti, se lahko nehamo boriti proti sebi in začnemo delati na celjenju teh ran.

Kako lahko pomagamo sebi:
→ Opazimo, kdaj govorimo sebi z glasom, ki ni naš.
→ Namesto kritike uporabimo sočutje: “Zdaj vem, da se trudiš, ker ti je mar.”
→ Dovolimo si biti “dovolj dobre” – ne popolne.
→ Poskrbimo za notranjega otroka – ne z besedami, ampak z nežnostjo, počitkom, toplino.

Popolna mama ni tista, ki nikoli ne naredi napake. Ampak tista, ki zna po napaki ostati nežna do sebe.

Zato morda pravo vprašanje ni:
»Kako naj bom boljša mama?«
Ampak:
»Kako lahko pozdravim tisti del v sebi, ki misli, da mora biti popolen, da je vreden?«

Ker cilj ni popolnost.
Cilj je notranji mir – tisti, ki se prenese tudi na našega otroka.

IDEJE in aktivnosti za razumevanje SEBE, za umiritev ČUSTEV, za krepitev SAMOZAVESTI in vztrajnosti otrok lahko najdete tu https://m.facebook.com/story.php?story_fbid=156929852663293&id=102338904789055&ref=m_notif¬if_t=feedback_reaction_generic

Address

Pernica

Telephone

+38641287099

Website

https://gusarnik.eu/

Alerts

Be the first to know and let us send you an email when Moje supermoči odločanja in zaupanja vase - aktivnosti in vaje za otroke posts news and promotions. Your email address will not be used for any other purpose, and you can unsubscribe at any time.

Contact The Practice

Send a message to Moje supermoči odločanja in zaupanja vase - aktivnosti in vaje za otroke:

Shortcuts

Want your practice to be the top-listed Clinic in Pernica?