Novo poglavje - terapije & delavnice

23/03/2026

»Nimam časa, moram pospraviti stanovanje.«
ali
»Izberem, da pospravim, ker se potem počutim bolj sproščeno in imam bolj jasne misli.«

Rezultat je isti.
Občutek v telesu pa ne.

Ko delujemo iz 𝒎𝒐𝒓𝒂𝒎, 𝒔𝒑𝒐𝒅𝒐𝒃𝒊𝒍𝒐 𝒃𝒊 𝒔𝒆, 𝒏𝒆 𝒔𝒎𝒆𝒎.. življenja v nas ne upoštevamo in spoštujemo ampak ga omejujemo in zatiramo. Nasprotno od tega pa 𝒛𝒂𝒗𝒆𝒔𝒕𝒏𝒆 𝒐𝒅𝒍𝒐č𝒊𝒕𝒗𝒆, v stiku s sabo, sledijo našemu notranjemu življenju in ga podpirajo.

Prepoznavati, začutiti in razumeti ta notranji prostor pa ni nekaj, kar so nas učili. Na nas je, če tako izberemo, da ga sami spoznavamo in se ga učimo živeti.

🌿𝗝𝘂𝘁𝗿𝗶 𝗷𝗲 𝘇𝗮𝗱𝗻𝗷𝗶 𝗱𝗮𝗻 𝘇𝗮 𝗽𝗿𝗶𝗷𝗮𝘃𝗼.
Če čutiš, da je čas, da začneš bolj poslušati sebe – te vabim, da se pridružiš.

𝗦𝗮𝗺𝗼-𝗲𝗺𝗽𝗮𝘁𝗶𝗷𝗮 – 𝗸𝗼 𝘀𝗺𝗼 𝘀𝗮𝗺𝗶 𝗽𝗼𝗹𝗻𝗶, 𝗹𝗮𝗵𝗸𝗼 𝗽𝗿𝗶𝘀𝘁𝗻𝗼 𝗱𝗮𝗺𝗼 (link v bio)

18/03/2026

»Kaj je NVC (Povezovalna komunikacija, Nonviolent communication, Nenasilna komunikacija)?«

Ob tem vprašanju vsakič znova opazim, kako velik izziv je najti odgovor, ki bo v nekaj stavkih zajel ves potencial, ki ga nosi v sebi. Moj odgovor je zato vsakič malo drugačen – odvisen od odnosa, od tega kar je takrat najbolj živo...
.. model komunikacije, ki podpira globljo povezanost...
..pristop k poslušanju, ki temelji na empatiji in radovednosti...
..orodje za razreševanje konfliktov, ki išče rešitve ob upoštevanju vseh vpletenih...

Zame je NVC predvsem KVALITETA STIKA.

V tej kvaliteti stika se zavedam potencialov (ljubezni, miru, pripadnosti, zaupanja, …), ki so skupni nam vsem. Skozi te potenciale se lahko povežem z drugim. Iz te povezanosti vznikne zavedanje vzajemne soodvisnosti (interdependence). To zavedanje podpira naraven tok dajanja in sprejemanja – naravno željo, da prispevam in sprejmem z iskreno radostjo in lahkotnostjo. V zavedanju tega naravnega toka doživljam izpolnjenost in smisel. Zato je v središču moje NVC prakse NAMERA. Namera, da znova in znova PODPIRAM to kvaliteto stika.

več v blogu https://www.novopoglavje.si/2026/03/18/povezovalna-komunikacija-4/

vabljeni k branju
Jasna

12/03/2026

Ujamem se, kako bi rada čimprej rešila situacijo, ko se znajdem v stiski - ko se pojavi izziv v odnosih ali službi ali ko imajo bližnji "problem".
Telo se napne, misli švigajo in iščejo možne logične poti. Zame je že prvi alarem napeto telo. Če me lih ne lovi medved, ali mi otrok ne steče na cesto pred avto, taka napetost ni potrebna.
Takrat se ustavim in naredim par globokih vdihov, da se telo in misli umirijo. Oblak možnih rešitev se razprši in ostane bodisi ena sama ideja, ali pa preposto nič.

In hecno, včasih se stvari med tistimi par vdihi kar same od sebe odvijejo in moja intervencija sploh ni potrebna :)

08/03/2026

Zadnje čase mi pridejo naproti zgodbe žensk, ki imajo takšne in drugačne težave z rodili.

Če bi si kaj želela za nas ženske, bi bilo to, da smo udobne v svoji ženski naravi, tako udobne, da bi jo živele tako naravno, kot nam je naravno dihati, jesti, delati.. In da bi bilo v družbi to čisto nekaj normalnega, sprejetega, podprtega.
Da bi bile s ciklično energije maternice, jajčnikov in spolovila tako uglašene, kot smo uglašene na želodec, kdaj je sit, kdaj je prazen, kdaj je čas za obrok, kaj mu odgovarja, kaj ne. In jo živele naravno, vpleteno v vsakdanjik..

Nočem da smo kraljice, nočem poveličevati, niti pomanjševati naš spol. Želim si neko neomajno dostojanstvo, integriteto do tega kar nam je dano v tem življenju in da smo usklajene in živimo naravne danosti tega telesa in energije, ki jo nosi.

Danes je še 𝘇𝗮𝗱𝗻𝗷𝗶 𝗱𝗮𝗻 𝘇𝗴𝗼𝗱𝗻𝗷𝗲 𝗽𝗿𝗶𝗷𝗮𝘃𝗲 na delavnico 𝗦𝗮𝗺𝗼-𝗲𝗺𝗽𝗮𝘁𝗶𝗷𝗲 - 𝗸𝗼 𝘀𝗺𝗼 𝘀𝗮𝗺𝗶 𝗽𝗼𝗹𝗻𝗶, 𝗹𝗮𝗵𝗸𝗼 𝗽𝗿𝗶𝘀𝘁𝗻𝗼 𝗱𝗮𝗺𝗼 (link v bio).
Dobrodošla, dobrodošel 🌻

05/03/2026

Kaj mi pomaga, ko sem kritična do sebe in se obsojam?

Če imamo zavedanje, da je pod kritiko in obsojanjem vedno nekaj dragocenega kar nosimo v sebi, dragocena potreba, ki na žalost ni bila uspešno izražena, potem je lažje sprejeti kritične misli in težke občutke, ter skozi telo prepoznati kaj je tista potreba, ki mi je v tem trenutku tako dragocena. Morda lastna vrednost, morda varnost, sprejemanje, red...?
Ko se tako prepoznam in se povežem z dragoceno potrebo, lahko spustim kritične misli in izberem drugačno delovanje.

13/02/2026

09/02/2026

Samo-empatija je posoda, ki drži transformacijo.
Deli nas, ki jih tlačimo proč, sovražimo ali pa jih niti ne vidimo in tako projeciramo na druge, trkajo na naša vrata znova in znova v obliki frustracij, izbruhov, sramu, nemoči.. in samo želijo, da jih sprejmemo nazaj.
V objemu sočutja se iz njih rodijo modrosti.

02/02/2026

Kako je videti zdravljenje mej (postavljanje zdravih meja) pri osebi z ambivalentno (anksiozno) navezanostjo*?

🌼Učenje, kako se počutiti varno in povezano tudi takrat, ko ni nikogar drugega ob tebi.

🌼Iskanje in gradnja zaupanja vase (zaupanje svojim zaznavam, občutkom, potrebam in mejam, tudi če jih drugi ne potrdijo takoj).

🌼Razvijanje občutka lastne identitete (diferenciacije).

🌼Učenje, da meje niso ovire; lahko naredijo povezave bolj zanesljive, predvidljive in trajne.

🌼Učenje, da so vzajemne meje del zdrave povezanosti, namesto da omejitve doživljamo kot kazen.

🌼Vadba neposredne in uravnavane komunikacije (vadba poimenovanja potreb in občutkov brez opravičevanja ali pretiranega razlaganja).

🌼Gradnja odnosov z ljudmi, ki cenijo in prakticirajo vzajemnost.

🌼Vadba sprejemanja skrbi in podpore od drugih.

🌼Razvijanje prakse opažanja svojih čustev in bivanja z njimi z uglašenostjo (podpora sebi, da se čedalje manj počutimo preplavljene s čustvenimi izkušnjami).

🌼Vadba premora, da opaziš, ali je to, kar čutiš ali doživljaš, tvoje ali od nekoga drugega.

*Ambivalentna navezanost se razvije, ko so skrbniki v otroštvu nedosledni – včasih so zelo odzivni in topli, drugič pa čustveno odsotni, zavračajoči ali nepredvidljivi.
Otrok se zato nauči:
👉 »Ljubezen in bližina nista zanesljivi. Moram se truditi, da me ne zapustijo.«

Moje osebno mnenje je, da je takšen tip navezanosti nekaj "normalnega" v civilizirani družbi in ni potrebe, da smo zaprepadeni, če se prepoznamo v njej, saj imamo možnost da z vsaj nekaj motivacije in predanosti počasi nabiramo zgornje rožice in gradimo šopek zdravih odnosov in navezanosti.

Povezovalna komunikacija in samo-empatija iz mojih izkušenj ogromno doprineseta k tem rožicam.

Z Jasno sva postavili datuma za 𝗼𝘀𝗻𝗼𝘃𝗻𝗼 𝗱𝗲𝗹𝗮𝘃𝗻𝗶𝗰𝗼 𝗣𝗼𝘃𝗲𝘇𝗼𝘃𝗮𝗹𝗻𝗲 𝗸𝗼𝗺𝘂𝗻𝗶𝗸𝗮𝗰𝗶𝗷𝗲, ki se bo odvila 10. in 17. oktobra v Solkanu🎉

Kaj več o njej pa kmalu..

Adriana

22/12/2025

Pasti sodobne intimnosti - Novo poglavje https://share.google/wb3c6h5aA47rfQ6L9

22/12/2025

Izražaš intimnost skozi pogovor ali raje neverbalno?

"Privrženci intimnih pogovorov (pogosto, a ne vedno, so to ženske) druge jezike bližine težje prepoznajo. Zato se počutijo zapostavljene, kadar se jim partner ne želi »odpreti« na način, ki ga same razumejo kot edino legitimnega. V takšnem ustroju se sprememba skoraj vedno pričakuje od negovorca, namesto da bi se večja prilagodljivost zahtevala tudi od govorca. S tem se močno zmanjša pomen neverbalne komunikacije: drobnih pozornosti, prijaznih gest, telesne bližine in skupnih projektov sodelovanja. Včasih lahko nasmeh ali pomežik ob pravem trenutku izrazita več prepleta in sozvočja kot dolge razlage."

Preberi si več na temo o pasteh sodobne intimnosti. Link v komentarju.

Adriana

08/12/2025

Tako malo je potrebno, da se imamo doma lepo.

Zjutraj, ko sem zbudila hčerko, sem si vzela natanko 3 minute več, kot običajno. Po rutinskem prijaznem “Dobro jutro!” in poljubčkom na ličko, ni bilo z njene strani nobenega odziva. Seveda bi še spala. In sem jo začela navihano mečkat, masirat, tapkat in jo tako spravila do smeha in “Še bi, mama.”

Po teh povezujočih in dotikov polnih treh minutah, je jutro steklo prijazno. Obe sva se lažje slišali, se uskladili, sodelovali. (In ne, ni samo ona poslušala mene – tudi jaz sem slišala njo.)

Kako malo je potrebno, da napolnemo svoje skodelice dotikov in ljubezni in kako smo potem lažje razumevajoči, lepše je sodelovati in doprinašati en drugemu.

Za razmislek:
Kdaj v dnevu bi tebe in otroka najbolj nahranilo, da si vzameta nekaj minut za napolniti vajini skodeli dotikov in ljubezni?

08/12/2025

Tako malo je potrebno, da se imamo doma lepo.
Zjutraj, ko sem zbudila hčerko, sem si vzela natanko 3 minute več, kot običajno. Po rutinskem prijaznem “Dobro jutro!” in poljubčkom na ličko, ni bilo z njene strani nobenega odziva. Seveda bi še spala. In sem jo začela navihano mečkat, masirat, tapkat in jo tako spravila do smeha in “Še bi, mama.”
Po teh povezujočih in dotikov polnih treh minutah, je jutro steklo prijazno. Obe sva se lažje slišali, se uskladili, sodelovali. (In ne, ni samo ona poslušala mene – tudi jaz sem slišala njo.)
Kako malo je potrebno, da napolnemo svoje skodelice dotikov in ljubezni in kako smo potem lažje razumevajoči, lepše je sodelovati in doprinašati en drugemu.
Za razmislek:
Kdaj v dnevu bi tebe in otroka najbolj nahranilo, da si vzameta nekaj minut za napolniti vajini skodeli dotikov in ljubezni?

Adriana