12/01/2026
Dan po,
zanimiva so opažanja en dan po našem izzivu. Ne, nismo razvili pljučnice in v bistvu še tisti blag prehladek, ki je bil še včeraj, je danes izginil. V glavnem, da strnemo:
- najbolj ključna je bila predpriprava. Nič fizičnega, samo v glavi si je bilo težko predstavljat, da bo šlo lišo skozi. Ampak smo delali prav samo na tem. Prepričaš se, da če so drugi, bomo tudi mi, da sej nismo tolko daleč od avta, da nas čaka topla juha na vrhu, da sej imajo nek helikopter tu nekje blizu :) ... ma dejmo si za vsak slučaj spakirat še moralno podporo: en kos čokolade, vroč čaj, dvojni pulover. In ko je glava pošlihtana, gremo gor!
- začne se z presenetljivo lahkostjo, skoraj malo podcenjuješ mraz. Sploh ko se segreješ s primernim tempom, ugotoviš, da bo prav v easy. Ko pridejo prvi mimoidoči in seveda imajo velike oči, si mislijo: tej so fuknjeni, rečejo pa: Svaka čast, fantje! Spet glava začne: a bo šlo skozi, kako bo na vrhu z unim vetrom ... Ampak ne, rekli smo si, da zmoremo, in gasa. Na 110 % pozitivnega prepričanja in tri/četrt hriba ugotoviš, da imaš full koraje, moči in volje do življenja. Prideš na vrh, se preoblečeš, poješ neki toplega in ja, si častiš viljamovko.
- ampak ja, predvsem ugotoviš, kar govoričim že cel zapis ... da je vse v glavi. Prav zanimivo je, kako je to povezano z našimi cilji, voljo, namenom. Sej to čivkajo vsi ptički, ampak lepo je, ko to še poistovetiš.
Priporočamo.