03/05/2026
Biti sam s sabo…
eni pravijo, da je to mir. Meni je bilo to vedno nekaj drugega, bila je praznina, ki odmeva.
Ne začne se danes. Ne začne se z razhodom. To se začne že tam, kjer si kot otrok stal v tišini in čakal. Čakal, da nekdo pride. Da te vidi. Da te sliši. Pa ni bilo nikogar. Ne zato, ker te ne bi imeli radi , ampak ker so bili utrujeni, odsotni, ujeti v svoje bitke. In ti si ostal sam. Prehitro.
In potem odrasteš. Telo gre naprej, leta tečejo…tisti občutek pa ostane. Zleze pod kožo. Postane del tebe.
Samota ni samo to, da si sam v prostoru. Samota je, ko bi lahko kričal, pa veš, da te nihče zares ne sliši. Je, ko zvečer ležiš in te tišina dobesedno boli. Ko ti misli raztrgajo glavo, ker nimaš kam z njimi.
Mene samota ubija. Ne v metaforah ampak resnično. Požira me od znotraj, počasi, vztrajno. Sploh po razhodu…takrat se vse podvoji. Tišina, praznina, spomini. Ostaneš sam s tem, kar je bilo in s tem, kar nikoli več ne bo.
In takrat ni nobene romantike v “biti sam s sabo”. Takrat je to borba. Surova, umazana borba, kjer vsak dan samo poskušaš preživeti svoje misli.
In ja… plavaš.
Ampak ne elegantno.
Ne mirno.
Plavaš, kot nekdo, ki se utaplja, mahaš, loviš zrak, včasih greš pod vodo in nisi prepričan, če boš še prišel ven. In potem nekako prideš. Ne zato, ker znaš. Ampak ker moraš.
In mogoče…čisto mogoče…enkrat ne bo več tako bolelo. Ampak do takrat je to resnica. Surova, težka in tiha.
In potem počasi ugotoviš nekaj, česar si prej nisi znal priznati, da kljub vsemu še vedno stojiš.
Da te samota ni zlomila, čeprav te je skušala. Da si preživel dneve, za katere si mislil, da jih ne boš. Da si še vedno tukaj, dihaš, čutiš in to nekaj pomeni.
In mogoče ne pride neka velika sprememba naenkrat. Mogoče pride tiho, v trenutkih, ko prvič začutiš malo miru. Ko tišina ne reže več tako globoko. Ko ugotoviš, da nisi več popolnoma izgubljen v sebi.
Mogoče ne gre za to, da samota izgine. Mogoče gre za to, da ti ne izgineš v njej.
In nekje na tej poti začneš počasi sprejemati sebe. Ne popolnega, ne nepoškodovanega, ampak resničnega. In ta verzija tebe je vredna, da ostane.