31/08/2025
Življenje na instagramu vedno izgleda popolno. Vsi potujejo. Vsi zdravo jejo. Vsi trenirajo. Vsi imajo popolna življenja.
Vedno je na voljo še zadnje mesto na delavnici. Vsi so nasmejani. Vsi zadovoljni.
Ampak - vseeno upam, da se zavedamo, da to ni resnično, in prav tako ni avtentično. Je zgolj delček življenja, včasih mogoče celo maska ali krinka, da prekrijemo nekaj, kar resnično čutimo, pa mogoče ni najbolj prijetno.
Tudi sama lahko priznam, da včasih, ko pogledam Instagram, pomislim, da bi tudi moje življenje moralo biti takšno. Popolno. Usklajeno. Totalno zbalansirano.
In kljub temu, da poučujem jogo, velikokrat ni tako. Moje življenje je pogosto kaotično, včasih polno dvomov in občutkov, ki v meni vzbudijo bolečino.
Dolgo sem premlevala ali naj svoje razmišljanje sploh delim tule. Ampak del mene čuti, da je čas, za objave, ki nastanejo brez chat gptja in več resnice in se na koncu odločila, da govorim tudi o občutkih, ki mi niso vedno všeč, a so vseeno prisotni.
Danes vsi govorijo o obilju, o manifestaciji, o tem, kako moramo negativne občutke spremeniti za pozitivne in manifestirati tisto, kar si resnično želimo. Seveda se strinjam, po drugi strani pa, občutke, ki jih danes ocenjujemo za negativne, so velikokrat potisnjeni na stran. Potlačeni in zakriti. A kot vsi vemo, življenje v realnosti niso samo vzponi, ampak so tudi padci. So tudi žalost, jeza, odpor, nezadovoljstvo, itd.
In s temi občutki sem se v zadnjih dneh soočala tudi sama. Prihajalo je veliko žalosti, tesnobe, bolečine. V preteklosti bi želela zbežati stran od njih, danes pa si dovolim, da ostajem z njimi. In kljub temu, da ni prijetno, dovolim, da se z njimi soočim, jih opazujem in jim dajem prostor. Kajti vem, da so te občutki del mojega življenja in da jih ni vedno mogoče potlačiti in skriti. Zato samo dovolim, da so. Dovolim, da ostajam z mojo žalostjo, z neprijetnim, s tem kar sem. In namesto poseganja po distrakcijah, diham, opazujem in spoznavam del mene, ki ni vedno pozitiven, motiviran in nasmejan.
Moje sporočilo tebi, ki to bereš - zavedaj se, da nisi sam/a, skupaj smo v tem. In prav nobeno življenje, pa naj zgleda še tako popolno, ni obdano samo s pozitivo. Namesto več popolnosti, izberi več sočutja. Zadihaj, objemi se in verjemi, da bo kmalu vse okej.
P.S.: nimam slik, ko jočem (pa čeprav sem prava cmera), ker mi takrat res ni do slikanja ali objavljanja, in takrat telefon res najraje pustim ob strani - namesto tega so na slikah moji varni kotički kamor se redno vračam v vseh situacijah.
_
