05/11/2025
Mnenje in izkušnja ter vpliv šolanja za učitelja AEQ dihanja 2.0
V času šolanja za učiteljico AEQ dihanja 2.0 (februar 2025) je bilo dogajanje v AEQ sistemu precej turbolentno.
Razvoj metode AEQ v AEQ 2.0 je prinesel v strukturo šolanja spremembe, ki so v vrstah že aktivnih učiteljev AEQ prinesle nemir, ki tudi mene ni obšel.
Znašla sem se v precepu med različnimi mnenji.
K sreči sem imela za sabo že dve leti preobražanja po AEQ metodi in filozofiji, kar je prispevalo k aktivnejši desni možganski polovici, ki je sposobna okolje dojemati širše, globlje in bolj dolgoročno.
Na misel mi je prišel priljubljen citat moje mame »Čič ne da nič!«, kar je pomenilo in še pomeni, da je za premagovanje odpora do spremembe potreben napor.
Spreminjanje samega sebe, svojih globokih prepričanj in vzorcev, zapisanih v podzavesti, pa je področje, ki se – logično - človeku upira bistveno bolj, kot smo pripravljeni zavestno priznati. Ker pa sem »takratna jaz« samo sebe pripeljala v nezavidljiva kronična stanja, me je desna možganska polovica, kljub velikemu odporu podzavesti, prepričala, da sem šolanje nadaljevala po sistemu AEQ 2.0.
Samo šolanje mi je osvetlilo pomen in način dihanja na povsem nov način. Spoznala sem, da v resnici sploh ne diham, ampak »dihcam«, kot v kot stisnjena, prestrašena žival. S pomočjo razlag, vodenih dihalnih AEQ vaj in dihalnih protokolov sem ozavestila vzroke za svoje nepravilno dihanje. Dobila sem pojasnila, kaj je tako dihanje povzročilo v telesu in zakaj sem doživljala in reagirala na svoje okolje na način, ki me je pripeljal do bolezni in do neustreznih odnosov do sebe, družine in širšega okolje. Spoznala sem tudi, kaj je botrovalo temu, da sem zakopala svoje talente. Neustrezno (plitko in hitro) dihanje namreč ne omogoča telesu, da pridobi dovolj življenjske energije za polno, bogato življenje, ampak dovoljuje le funkcioniranje v fazi preživetja.
Po končanem seminarju je sledilo obdobje nekajmesečne integracije. S skupino smo se dvakrat tedensko »brusili« drug ob drugem, se eden od drugega učili, se podpirali, se včasih tudi »prenašali«… Pisali smo domače naloge, mnenja, poročila …
V času integracije so nas zapustili trije člani… Ostalo nas je še osem. Vsi smo opravili licenčni izpit za učitelja AEQ dihanja 2.0. Ja, pred prijavo na izpit je bilo treba zadostiti mnogim pogojem; se marsikdaj z grenkobo zazreti v svojo podobo, ki so jo je odslikavali mentor in skupina.
A naj napišem, da je bilo lahko ali prijetno? Zame ne! Daleč od tega! Kar nekajkrat sem že držala za kljuko vrat, na katerih je pisalo Izhod. Vendar me je vsakič povlekla nazaj energija skupine, odgovornost do sebe in mojih bližnjih, do skupine in AEQ metode, do mentorja, ki nam drži trdno, varno in vzpodbudno strukturo. Počasi, a vztrajno, zanesljivo in nepovratno nižam svojo senzorno motorno amnezijo in vzporedno s tem dvigujem čustveno zrelost. Evo, postala sem že tako samozavestna, da si to celo upam zapisati!
Danes sem hvaležna za ves proces šolanja, ki še traja. Po pridobitvi licence se - kar se tiče obveznosti v sklopu AEQ - ni nič spremenilo: še vedno se dvakrat tedensko srečujemo v skupini. Spremljamo in se veselimo ob napredkih posameznikov. Še vedno vsako soboto sodelujemo na vodenju vaj pod Aleševo taktirko in se bogatimo z odgovori, ki jih daje na naša vprašanja. Še dvakrat mesečno pišemo domače naloge, pišemo poročila o srečanjih… Poslušamo AEQ podcaste, ki nas dodatno izobražujejo.
Z mirno vestjo lahko zapišem, da sem v času šolanja dosegla zaznavno in tudi od okolja priznano preobrazbo svoje osebnosti. Prevetrila sem svoje odnose; razrahljala sem tiste, ki so me izčrpavali in okrepila dolgoročno najpomembnejše. Z opazovanjem svojega diha kot nezmotljivega instrumenta za merjenje stanja, v katerem se nahaja telo, se bolj pravočasno odzivam na preveliko obremenjenost in jo ustrezno reguliram. In s tem preprečujem zdrse v bolezenska stanja, ki so bili prej stalnica.
Irena Smonkar, učiteljica AEQ metode in AEQ dihanja osnovne stopnje 2.0
