03/10/2025
Dializni bolnik FRANC POTRČ, iz dializnega centra Nefrodial Črnuče nam je povedal:
"Na dializi sem že 39 let, avgusta je bilo 28 let, odkar sem v Nefrodialu. Z leti se ni kaj dosti spremenilo, razen aparatov. Včasih kaj ni delalo, pa so aparat kar med dializo razdrli, tiste stare Gambre. Nikoli nisem imel nobenih težav. Tudi veliko sester je bilo v vseh teh letih. Vesna in Vlasta sta že od začetka. Sestre bodo šle v penzijo, jaz bom pa še ostal. Čas tako hitro beži. Po otrocih vidiš, kako hitro gre čas. Vozim se iz Polja pri Vodicah. Nimam tako daleč. Najprej sem hodil v UKC Ljubljana, potem Leonišče, od takrat pa sem v Nefrodialu. Do sem imam 11 km, kar je 15 minut vožnje. Sam sem se vozil 15 let, potem pa ni šlo več. Že kot otrok sem imel težave, vnetja, prehladi. Odstranili so mi desno ledvico. Leta 1987 pa sem začel s hemodializo. Od posameznika je odvisno, kako sprejme bolezen in kako se zavzame. Na začetku se je vse tako hitro odvijalo, da ni bilo kaj razmišljati. S hemodializo je bilo treba začeti takoj, naslednji dan. Doma sem imel kmetijo, 20 glav živine. Preden sem šel na hemodializo, sem moral poskrbeti za živino. Nikoli se nisem odločil za transplantacijo ledvice in po vseh teh letih lahko rečem, da mi ni žal.
Takrat so bili otroci še majhni in nisem vedel, ali bom po transplantaciji v redu. Zdaj so otroci zrastli. Zdaj čakamo petega vnučka. Zdaj nimam več teh skrbi. Zagotovo pa bolezen vpliva na družinsko življenje, saj se je treba veliko prilagajati. S hrano nimam resnih težav, jem v mejah normale. Na začetku ni bilo televizij, sestre so nas vse naučile, da smo se kar sami priključevali. Vse smo poznali na aparatih.
Sam najbolj veš, kako se počutiš in si tako nastaviš na aparatu. Ker sem lovec, grem doma rad s kužkom na sprehod. Včasih sem imel
lovske kužke, zdaj imam pa eno veliko bernsko dogo. To je moj hobi. »Moraš se čuvat, ne preveč sekirat, pa gre.«
