18/08/2025
NATAŠA ZAGORC, dializna bolnica iz DC Nefrodial Naklo nam je zaupala:
"Enotnega nasveta za bolnike, ki so na začetku ni. Bolezen vsak po svoje doživlja. Sprejeti je treba, potem pa pride vse ostalo. S hemodializo sem začela pri 17 letih v bolnišnici na Jesenicah leta 1986. V Ljubljani so mi naredili fistulo zdravnika Aljoša Kandus in Marko Malovrh, potem se je pa začelo. V Naklem sem od kar so ga odprli, od leta 2002. Vsi tukaj so kot moja druga družina. Osebje je super. Pridejo dnevi, ko je težko za njih, kot je včasih težko za nas. Se vedno pogovorimo in večino stvari rešimo. Kot dolgoletna hemodializna pacienta sem občutila tako vzpone kot padce, ampak vedno nekako gre. V pomoč so mi vedno moji najbližji in prijazno osebje dializnega centra Nefrodial Naklo.
Na začetku smo imeli stare Gambro aparate, zdaj so novi Freseniusovi. Tehnologija je šla zelo naprej. Na začetku na starih aparatih je bilo precej slabega počutja po hemodializi, veliko je bilo glavobolov. Ko sem se po transplantaciji morala vrniti na hemodializo, sem se najbolj bala da bodo zopet glavoboli. K sreči glavobolov ni več. Zdaj aparati uravnavajo temperaturo, jaz imam konstantno 35,5° C in se počutim dobro. Z leti pridejo tudi druge težave, tako da je pomembno, da se držiš omejitev. Ko si mlad se toliko ne sekiraš, vendar se z leti težave pokažejo. Jaz imam težave z nalaganjem kalcija. Močna osteoporoza se mi je razvila, ko sem imela transplantacijo.
Na koncu slabe stvari pozabiš, dobre ostanejo. Sem tak človek, da se včasih pohecam na svoj račun. Sicer sem pa zelo čustevna. Tudi zajokam zelo hitro. Čustva me takoj izdajo.
Jaz žal živali nimam, jih imam pa rada. Z leti, od transplantacije naprej sem razvila alergijo na mačke, pa zanimivo, ne na vse mačke. Skoraj sem posvojila enega muca pred leti, pa sem kihala. Mi je bilo hudo, da ga nisem mogla obdržati. Mogoče pa en dan le pride muc, ki bo lahko ostal."
