24/01/2026
Še l en lep zapis, naše telo ima spomin....
V kraniosakralni terapiji to, čemur pogosto pravimo »notranji otrok«, ni le psihološki koncept. Živi v telesu kot zgodnji vzorci živčnega sistema, relacijski odtisi in zaščitne strategije, ki so se izoblikovale še preden smo osvojili besede. Te zgodnje plasti še naprej oblikujejo naš odziv na dotik, varnost, bližino in spremembe.
Ko ustvarimo pogoje za globoko umiritev in regulacijo, lahko ti mlajši deli sistema naravno stopijo v našo zavest. To lahko občutimo kot mehčanje, sprostitev vzorcev zadrževanja, spremembo v dihanju, val čustev ali občutek ranljivosti. Pri KST nam zgodb ni treba analizirati ali podoživljati – poslušamo to, kar se v tkivih in polju dogaja tukaj in zdaj.
👩🏽🍼 Delo z notranjim otrokom je v tem kontekstu pravzaprav delo z živčnim sistemom. Skozi nežen, uglašen stik lahko telo začne izkušati varnost v realnem času. To omogoča delom, ki so se naučili ščititi zelo zgodaj, da se postopoma zmehčajo in vrnejo v odnos. Pogosto to ni dramatično – je tiho, subtilno in globoko pomenljivo.
Na ta način povezovanje z notranjim otrokom prek kraniosakralne terapije ni toliko povezano s preteklostjo, temveč s tem, kaj postane mogoče zdaj, ko se telo počuti dovolj varno, da se ponovno organizira v smeri zdravja.
(vir Ipovzeto po zapisu na fb starni)