
21/10/2024
V ambulanto je prišel razburjen, kot še nikoli do zdaj. “Dovolj imam... vsega in vseh imam dovolj...” Bruhal je besede, čustva so privrela na plan.
Jeza, obup, bes.. tudi žalost je v vsej tej poplavi čustev in občutkov, našla svojo pot. Ko sva raziskovala kaj se dogaja, kaj vse čuti, je na koncu prišel do spoznanja, da se ne zna poslušati, ko mu uspe, pa se ne more slišati, ne (z)more ravnati kot bi želel, ampak ga vrtinec znova in znova posrka, da deluje kot je bil naučen, vzgojen, kot je videl stvari doma in v bližnji okolici. Težko si je priznal, da ne zmore več... Da ne želi več tako naprej. Počutil se je poraženega.
Pa je temu res tako? Je vse to res poraz? Je vse to konec? Ali je lahko vse skupaj nov začetek, novo poglave v knjigi življenja, takšno, kot ga želi..
Takšno, kot ga želiš ti, ki to bereš.
Na koncu je čutil olajšanje, da je zmogel vse skupaj izraziti tako in drugače. Bil je pomirjen. “vse kar sem potreboval je to, da bi lahko dal vse tole ven, da bi me kdo poslušal in zdržal z mano; da bi mi pomagal odkriti, da je lahko drugače...”
Ja, lahko je drugače. Bo na poti do cilja vedno lahko in enostavno? Ne.. bo pa vredno❤️
Če zmoreš, poglej vase in opazuj, kje bi si želel/a več sebe, več svojega glasu, kaj ti je do zdaj uspelo in kje bi si morda želel/a izboljšave... zase, ne za druge. 😊
(zdi se mi pomembno omeniti, da ne gre za dobesedni zapis terapije enega pacienta/pacientke - saj veste, kodeks etike, varstvo podatkov, zaupanje…; pač pa je zapis nastal preko izkušenj dela z različnimi pacienti/pacientkami)
»Soočiti se z lastno zgodbo in se imeti radi skozi ta proces, je najpogumnejša stvar, ki jo bomo kdajkoli storili« Brené Brown