14/12/2025
Otroci ne bodo postali to, kar jim govorimo.
Postali bodo to, kar živimo.
In če mi sami ne vemo, kdo smo, kaj si želimo in kakšen odnos imamo s seboj, bodo oni nosili vse tisto, česar mi nočemo ali ne zmoremo videti.
Otroci so ogledalo brez filtra.
Danes mi je mlajši sin pritekel v objem in rekel:
»Ati, danes sem se prijavil na pevske vaje.«
Njegove modre oči so se zasvetile.
In tudi moje.
Ker sem vedel, od kod je prišla ta odločitev.
Dva dni prej sem se tudi sam vpisal na pevske vaje.
»Jaz imam ob petkih, ati. Kdaj pa ti?«
»Ob sredah.«
Kratka, preprosta, a globoka debata. 😊
In ni bila edina ta teden.
Včasih sem bil golman.
Danes moj mlajši sin trenira nogomet in najraje brani.
Včeraj, ko sem prišel po njiju, sta z bratom brcala žogo.
Zazvonil mi je telefon.
Deset minut sem bil odsoten, čeprav sem stal zraven.
In potem pride stavek, ki te zadene naravnost v srce:
»Kaj je zdaj, ati? Me boš gledal, kako branim, ali boš na telefonu?« 🙂
Otroke učim izražanja čustev.
In potem mi življenje vrne lekcijo skozi njih.
Hočemo ali nočemo, otroci vidijo, slišijo in čutijo.
Tudi takrat, ko smo prepričani, da niso pozorni.
Tudi takrat, ko mislimo, da so premajhni.
Tudi takrat, ko se sami sebi lažemo.
Zato je zavestno delovanje več kot vzgoja.
Lahko bi rekli, da je odgovornost do življenja, ki nas opazuje.
Otroci prevzamejo našo notranjo držo do življenja.
Če je ta obarvana z zamero, bodo težko zaupali.
Če je ta zaprta, se bodo naučili pred nami skrivati.
Če je ta utrujena, bodo oni nosili težo, ki ni njihova.
Če pa je ta iskrena, bodo svet doživljali kot varen, čudovit.
Ko bomo živeli vse tisto, kar želimo od svojih otrok, bodo oni svobodni, mi pa končno mirni.
A ni to bistvo starševstva?
Leonard
