23/04/2025
📢 BOJ MED STROKAMI IMA ZGODOVINO
Prvi zakon o psihoterapiji, ki je psihoterapijo opredelil širše kot zgolj vejo znotraj medicine, je bil leta 1986 sprejet na Švedskem. Po tem zakonu se za poklic psihoterapevta lahko usposobijo kadri izven primarnega zdravstva.
Med leti 1910 in 1940 so v ZDA na psihoterapevtski sceni prevladali psihoanalitiki in psihiatri. V 40ih in 50ih letih prejšnjega stoletja pa so si psihoterapijo začeli lastiti psihiatri, katerim so bili največji trn v peti klinični psihologi. Leta 1954 je Združenje ameriških psihiatrov in Ameriško zdravniško združenje sprejelo skupno izjavo, da je psihoterapija del medicine in da nima podlag da postane samostojni poklic. Po drugi svetovni vojni, pa je psihoterapija postala sestavni del ameriške psihologije in s tem prevladujoča dejavnost klinične psihologije (Buchanan, 2003). Vizija je bila, da bi klinični psihologi izvajali psihoterapijo zgolj pod pogojem, da sodelujejo s timom, ki vključuje psihiatre. Psihiatri so sicer želeli imeti nadzor nad kliničnimi psihologi pri zdravljenju duševnih bolezni (Cautin, 2001), vendar pa so v 50ih letih prejšnjega stoletja klinični psihologi ta monopol zlomili (Gilgen 1982).
Humphreys (1996) primerja odnos psihiatrije s klinično psihologijo v prejšnjem stoletju z odnosom klinične psihologije do ne-kliničnih psihologov, ki želijo izvajati psihoterapijo, danes, češ, da za psihoterapijo niso dovolj strokovno usposobljeni.
Vojna glede pravice do psihoterapije oz. njenega lastništva se nadaljuje še danes, kar dokazuje vzporedni razvoj strokovnih teles, ki predstavljajo različne poklicne skupine v Evropi in kar dokazujejo razlike v predpisih o tem, komu je dovoljeno izvajati psihoterapijo in komu ne. Do danes, pa med različnimi strokovnimi organi, ki delujejo na evropski ravni, ni bilo uradnega ali konstruktivnega soglasja o tem vprašanju (Aherne, McElvaney, 2016).
📢 Vabljeni k deljenju vsebine!
