Psihoanalitična psihoterapija

17/08/2025

Na različne načine se izkuša žalovanje in se ga s tem predeluje ter občuti kot tako.

“Spomini na dobre izkušnje in na ljubljeno osebo omogočajo, da gre človek lahko naprej. Ljubezen do notranje predstave o osebi lahko zmanjša sovražnost do ponotranjene ljubljene osebe. Izguba namreč vključuje tudi to čustvo.” Tako je Donald Winnicott podal svoje razumevanje vidika depresivne pozicije.

To pozicijo je opredelila Melanie Klein, saj predstavlja specifično dimenzijo izkušnje. Med drugim gre za sprejemanje realnosti in vitalno obliko psihičnega funkcioniranja, ki omogoča žalovanje.

Winnicott je še dodal, da je otrok pripravljen na odstavljanje od dojke, kadar prične predmete spuščati iz rok in to povezal z zmožnostjo žalovanja, žalosti, depresivno pozicijo. Kakor da to pomeni zmožnost “spustiti” nekoga ali nekaj, da odide in da se ostane brez.

Pisatelj Julian Barnes pa je o lastnem doživljanju žalosti poglobljeno zapisal in poiskal besede, s katerimi opazuje svoje žalovanje in ga raziskuje, se z njim spoprijema. Knjiga je v drugem delu na nek način kot dnevnik, v katerem se pogovarja s samim seboj in reflektira, si prisluhne.

Vir:
Winnicott, D. W. (1975) Chapter XXI. The Depressive Position in Normal Emotional Development [1954-5]. Through Paediatrics to Psycho-Analysis 100:262-277

24/01/2025

Poslavljanja so lahko hipna ali pričakovana, tudi načrtovana in postopna.

Lahko pomenijo konec odnosa, popolno slovo od nekoga ali zgolj spremembo tega odnosa ali pa spremembo osebe in se tako poslavljamo od osebe, kakršna je bila prej.

A želje so v teh situacijah lahko zelo podobne - ljudje si ob tem želimo, da bi ostali še naprej v glavi drugega. Nekako se sprašujemo, ali bo ta človek še kdaj pomislil na nas, se nas spomnil, smo pustili nek odtis, nek vpliv, nekaj, kar ne bo umrlo ali pa bo misel na nas zbledela, spomin pa ovenel …

Lahko da iščemo smisel slovesu in ob tem veliko doživljamo (obup, negotovost, strah, zbeganost,…). Že s tem, ko za slovo izvemo, to načne nov proces v nas, tudi kadar je slovo v prihodu enkrat kasneje. Vse to je poslavljanje.

Bomo “nesli” drugega s seboj? Iščemo možnosti, kako ohraniti to, kar še živi in s slovesom ni nujno tudi odrezano, odtrgano od nas in da ostaja tisto, kar se lahko razvija naprej. V psihoterapiji se na primer s koncem ali prekinitvijo veliko spremeni - prostora in ritma psihoterapije ni več, toda glava in telo sta navajena prav na to. Poraja se upanje, da bo po psihoterapiji prav ta nekje znotraj tekla še naprej, skupaj s postopnim razvojem novih dobrih sprememb.

01/10/2024

Doživljanje življenja in njegovega odvijanja, je včasih bolj kot občutek “listja v vetru” ali “kot da bi vzelo veter z jader”.

Doživljanje kot da je znotraj posameznika silnica, ki želi priti na dan in bi usmerjala pot sedaj ter v prihodnje, je takrat lahko nekaj, kar se kaže kot skrito, kar iščemo, odkrivamo skozi terapijo in kar teži k temu, da bi se našlo.

Psihoanalitik in nekdanji profesor angleščine Christopher Bollas je v knjigi Forces of Destiny slikovito opisal razliko med posameznikovim občutkom usode, katere angleški prevod je “destiny”, in tistim občutkom usode, ki se mu v angleščini reče “fate”.

In sicer pravi, da “destiny” opisuje smer, potencial v življenju posameznika. Lahko jo ta izpolni, če ima srečo, če je odločen in če je dovolj agresiven na zdrav način. V klasični literaturi ni niti enega primera, kjer bi smer te usode bila spremenjena zaradi kaprice ali destruktivnega dejanja na strani katerega izmed bogov. Da se jo spremeniti, ampak običajno skozi interpretacijo epskega junaka o lastni usodi. “Destiny” izhaja iz latinskega glagola “destinare”, kar pomeni pritrditi, zaščititi, narediti trdno. Beseda “destination” (ang. cilj potovanja) je derivat njegovega korena. “Destiny” je tako povezana z dejanji in ne z besedami.

Po drugi strani ideja za “fate” morda izvira iz agrarne kulture, kjer so ljudje odvisni od sezone in vremena, kar daje človeku občutek, da je njegovo življenje zelo odvisno od teh elementov. “Fate” izhaja iz latinske besede “fatum”, ki pomeni preroško izjavo in ki je pretekli deležnik glagola “fari”, ki pomeni govoriti. “Fatus” je preročišče. Websterjev slovar dvajsetega stoletja definira, da je “fate” moč, ki naj bi določala izid dogodkov, preden se zgodijo.

22/07/2024

Empatija se kaže kot stik z notranjim svetom v drugem:

- Ko nekdo čuti, da je drugi v bolečini, žalosti, zaskrbljenosti, nelagodju, ko začuti njegovo počutje in mu to tudi da vedeti.

- Slednje tudi pomeni, da mu sporoča, da ni potrebe, da se s tem bremenom ukvarja sam.

- Je občutek, da je notranje življenje pomembno in da je ob tem prisotna želja biti z drugim v njegovih težkih časih.

- Izkazana je določena moč, predanost, da delitev tega bremena ni preveč zanj/zanjo.

What is the best way to ease someone's pain and suffering? In this beautifully animated RSA Short, Dr Brené Brown reminds us that we can only create a genuin...

26/04/2024

Žalost, ki je med zadnjimi stopnicami v procesu žalovanja (ki sicer ne poteka nujno linearno in le naprej), je zanimiva z vidika joka, ki je signal, podoben reševalni oziroma policijski sireni.

Jok dojenčka, kot je pisal o njem psihiater in psihoanalitik Daniel N. Stern, opozori na lakoto in zahteva odgovor staršev ter pomaga pri soočanju z lakoto skozi ublažitev intenzitete občutenja lakote.

Vzporednice temu so tudi pri odraslem. Lahko bi rekli, da jok in žalost v posamezniku ustvarita pot tako v smeri doseganja zunanjega sveta kot soočanja s svetom znotraj sebe.

https://www.facebook.com/share/3XNXVxsC6D6PK8eR/?mibextid=WC7FNe

[TEDEN OZAVEŠČANJA] 💟

Žalovanje je dolgotrajen proces s katerim se vsak posameznik sooča na drugačen način in različno dolgo 😔. "Ne bi hotel/a, da jokaš za njim" 😥ali pa "Zdaj bi pa že moral/a preboleti" so neustrezni odzivi na bolečino žalujočega, ki velikokrat izvirajo iz nepoznavanja tega kaj žalovanje je in kako poteka❓. Tokrat z vami delimo nekaj napačnih, a pogostih prepričanj o procesu žalovanja. 🫂❤️‍🩹