
24/01/2025
Poslavljanja so lahko hipna ali pričakovana, tudi načrtovana in postopna.
Lahko pomenijo konec odnosa, popolno slovo od nekoga ali zgolj spremembo tega odnosa ali pa spremembo osebe in se tako poslavljamo od osebe, kakršna je bila prej.
A želje so v teh situacijah lahko zelo podobne - ljudje si ob tem želimo, da bi ostali še naprej v glavi drugega. Nekako se sprašujemo, ali bo ta človek še kdaj pomislil na nas, se nas spomnil, smo pustili nek odtis, nek vpliv, nekaj, kar ne bo umrlo ali pa bo misel na nas zbledela, spomin pa ovenel …
Lahko da iščemo smisel slovesu in ob tem veliko doživljamo (obup, negotovost, strah, zbeganost,…). Že s tem, ko za slovo izvemo, to načne nov proces v nas, tudi kadar je slovo v prihodu enkrat kasneje. Vse to je poslavljanje.
Bomo “nesli” drugega s seboj? Iščemo možnosti, kako ohraniti to, kar še živi in s slovesom ni nujno tudi odrezano, odtrgano od nas in da ostaja tisto, kar se lahko razvija naprej. V psihoterapiji se na primer s koncem ali prekinitvijo veliko spremeni - prostora in ritma psihoterapije ni več, toda glava in telo sta navajena prav na to. Poraja se upanje, da bo po psihoterapiji prav ta nekje znotraj tekla še naprej, skupaj s postopnim razvojem novih dobrih sprememb.