04/12/2025
𝗭𝗮𝗸𝗮𝗷 𝗼𝘀𝗲𝗯𝗮 𝘇 𝗱𝗲𝗺𝗲𝗻𝗰𝗼 𝗡𝗜 𝗶𝗻 𝗻𝗲 𝘀𝗺𝗲 𝗯𝗶𝘁𝗶
𝗼𝗯𝗿𝗮𝘃𝗻𝗮𝘃𝗮𝗻𝗮 𝗸𝗼𝘁 𝗼𝘁𝗿𝗼𝗸
Najbolj zaboli, ko nekdo reče, da je moja mama “kot otrok”.
Ni.
To je moja mama, odrasla ženska z demenco.
𝗢𝘀𝗲𝗯𝗮 𝘇 𝗱𝗲𝗺𝗲𝗻𝗰𝗼 𝗡𝗜 𝗼𝘁𝗿𝗼𝗸
🌸 Je odrasel človek z zgodovino – odnosi, vloge, odgovornosti, uspehi, rane.
🌸 Ima identiteto – tudi če je delno dostopna, še vedno obstaja.
🌸 Čuti kot odrasel človek – sram, ponos, žalost, ranljivost, občutljivost.
🌸 Vedenje ni nezrelost – je posledica nevrološke okvare, ne otroškosti.
𝗭𝗮𝗸𝗮𝗷 𝗷𝗲 𝗽𝗿𝗶𝗺𝗲𝗿𝗷𝗮𝘃𝗮 𝘇 𝗼𝘁𝗿𝗼𝗸𝗼𝗺 𝗻𝗲𝘃𝗮𝗿𝗻𝗮
🌸 Znižuje dostojanstvo,
🌸 spodbuja pokroviteljski ton,
🌸 poveča tveganje za neprimeren pristop (več ukazovanja, popravljanja, preglasovanja),
🌸 odvzame sposobnosti, ki jih oseba še ima,
🌸 ustvari odnos, ki ni spoštljiv.
𝗧𝗼 𝘃𝗲𝗹𝗷𝗮 𝗽𝗼𝘃𝘀𝗼𝗱
🌸 doma
🌸 v domu za starejše
🌸 v ambulanti
🌸 v trgovini
🌸 pri zaposlenih
🌸 pri svojcih
🌸 pri prostovoljcih.
Ne glede na prostor ali kontekst:
🌸 niso “mamce”, “nončke”,
🌸 niso “punčke”, niso "strički" ali "ateki"
🌸 in niso rokce, nogce, pridni...in niso otroci.
Kot tudi jaz nisem “Elviska”.
Sem Elvisa, tako kot sem bila celo življenje.
Enako velja za vas in za osebe z demenco.
𝗞𝗼 𝗱𝗲𝗹𝗮𝗺𝗼 𝘇 𝗼𝘀𝗲𝗯𝗮𝗺𝗶 𝘇 𝗱𝗲𝗺𝗲𝗻𝗰𝗼, 𝗵𝗶𝘁𝗿𝗼 𝗽𝗮𝗱𝗲𝗺𝗼 𝘃 𝗽𝗮𝘀𝘁 »𝗹𝗷𝘂𝗯𝗸𝗼𝘀𝘁𝗶«
Izraz obraza je mehak.
Gibanje počasnejše.
Glas tišji.
Vprašanja ponavljajoča. Mogoče se nam tudi zasmilijo.
In pogosto je slišati:
“Kako je ljubka.”
Toda:
🌸 prijetnost vedenja ni strokovni kriterij,
🌸 in ne daje dovoljenja, da osebo nehote zmanjšamo.
Ko osebo vidimo skozi prizmo “ljubkosti”, se hitro zgodi premik v neustrezen pristop:
🌸 uporaba otroškega tona,
🌸 pomanjševalnic,
🌸 odločanje namesto njih,
🌸 podcenjevanje njihovih preostalih sposobnosti.
To neposredno vpliva na dostojanstvo, ohranjanje identitete in občutek kompetentnosti. Kar oseba z demenco še vedno močno občuti.
𝗞𝗮𝗷 𝗽𝗮 𝘀𝘃𝗼𝗷𝗰𝗶?
Pomanjševalnice se pri svojcih pogosto pojavijo iz ljubezni.
To ni kritika.
Problem nastane, ko postanejo način obravnave:
🌸 “mamica ne zmore”
🌸 “atika nič več ne razume”
🌸 “punčka je utrujena”
S tem nehote:
🌸 Odvzamemo sposobnosti, ki jih še ima,
🌸 prehitro prevzamemo vlogo,
🌸 zmanjšamo njihovo identiteto,
🌸 ustvarimo odnos, v katerem odrasli človek postane nekaj manj.
𝗞𝗹𝗷𝘂𝗰̌𝗻𝗮 𝗿𝗮𝘇𝗹𝗶𝗸𝗮 𝗺𝗲𝗱 𝗼𝘁𝗿𝗼𝗸𝗶 𝗶𝗻 𝗼𝘀𝗲𝗯𝗮𝗺𝗶 𝘇 𝗱𝗲𝗺𝗲𝗻𝗰𝗼
🌸 Otrok raste; svet se širi, zmožnosti naraščajo.
🌸 Odrasla oseba z demenco izgublja; svet se oži, zmožnosti upadajo.
🌸 Otrok identiteto šele gradi.
🌸 Oseba z demenco jo poskuša ohraniti.
🌸 Otrok potrebuje vodenje.
🌸 Odrasla oseba potrebuje spoštovanje.
𝗞𝗱𝗮𝗷 𝗹𝗷𝘂𝗱𝗷𝗲 𝘂𝗽𝗼𝗿𝗮𝗯𝗹𝗷𝗮𝗺𝗼 𝗽𝗼𝗺𝗮𝗻𝗷𝘀̌𝗲𝘃𝗮𝗹𝗻𝗶𝗰𝗲?
🌸 Ko želimo biti nežni
Pogosto izhajajo iz topline, ne iz pokroviteljstva.
🌸 Ko smo v skrbi ali strahu
Mehkejši jezik omili našo lastno stisko.
🌸 Ko skušamo olajšati težke situacije
Pri demenci to delamo, ker ne vemo, kako drugače izraziti bližino.
🌸 Ko ponavljamo vzorce iz otroštva
Veliko jih je avtomatskih - “privzgojenih”.
🌸 Ko želimo bližino
🌸 Ko ne vemo, kako pristopiti
Pomanjševalnice pogosto zapolnijo praznino tam, kjer manjka znanje ali občutek varnosti v komunikaciji.
𝗘𝗻𝗼𝘀𝘁𝗮𝘃𝗻𝗼 𝗽𝗿𝗮𝘃𝗶𝗹𝗼
🌸 Vstopimo v njihov svet - brez da jih zmanjšamo.
🌸 Prilagodimo način - ne odnosa.
🌸 Odraslost ostane, tudi ko spomin bledi.
In to je največ, kar jim lahko damo:
🌸 Občutek vrednosti,
🌸 občutek pomembnosti,
🌸 občutek, da jih vidimo kot odrasle,
🌸 občutek, da niso izgubili sebe.
𝗦𝗽𝗼𝘀̌𝘁𝗼𝘃𝗮𝗻𝗷𝗲 𝘀𝗲 𝘇𝗮𝗰̌𝗻𝗲 𝘃 𝘀𝘁𝗮𝘃𝗸𝘂
🌸 Pomanjševalnice niso same po sebi “greh”.
🌸 Problem je, ko postanejo privzeti način obravnave odraslega človeka.
🌸 Največ škode naredi POKROVITELJSKI TON – ne sama beseda.
🌸 V profesionalnih okoljih (domovi, bolnišnice, zavodi) pomanjševalnice NISO PRIMERNE.
🌸 V domačem, intimnem odnosu → pogosto del ljubezni.
🌸 Z deljenjem takšnih vsebin pomagamo celi skupnosti.
Pomagamo ljudem, ki danes skrbijo sami; brez znanja, brez podpore in pogosto pod pritiskom okolice.
Vsaka delitev pomeni enega človeka manj, ki bo osebo z demenco obravnaval kot otroka.
Eno dostojanstvo več❤️
𝐊𝐚𝐤𝐨 𝐩𝐚 𝐯𝐢 𝐠𝐥𝐞𝐝𝐚𝐭𝐞 𝐧𝐚 𝐩𝐨𝐦𝐚𝐧𝐣𝐬̌𝐞𝐯𝐚𝐥𝐧𝐢𝐜𝐞 𝐯 𝐤𝐨𝐦𝐮𝐧𝐢𝐤𝐚𝐜𝐢𝐣𝐢?
🌸 Kje so nežnost, toplina in domačnost?
🌸 Kje pa se začne zmanjševanje, pokroviteljstvo ali izguba dostojanstva?
🌸 Se vam zdi, da jih uporabljamo preveč avtomatično?
Komunikacija je občutljiv prostor.
Je pa tudi prostor, kjer lahko skupaj rastemo.
