07/10/2025
Ja res je, sem ena tistih srečnic.
Tistih srečnic, ki jim je dojenje steklo naravno, brez težav, brez bolečin, ob prvem stiku z otorkom.
Pa ne samo enkrat, kar štirikrat.
Priznam, da se na dojenje nisem nikoli prav posebej pripravljala. Lahko bi rekla, da je bil višek priprave peka lajktacijskih keksov.
Tako kot marsikatera mamica, sem tudi sama živela z mislijo in prepričanje, da je dojenje najbolj naravna stvar in da je to nekaj, kar steče, kar je absolutna resnica in da ne more biti nikakor drugače, to da polno dojim.
Kljub temu, da še danes ne vem, ali sem vse v zvezi z dojenjem delala »prav«. Sem pa delovala iz svojih občutkov, intuicije, spoštovanja in ljubezni do naju obeh.
In je teklo, lahkotno, brez posebnih zapletov – toliko časa, dokler je to obema odgovarjalo.
Vem pa, da se vsaka dojilska zgodba ne konča na način, ko se je pri meni, zato bi rada osvetlita tudi drugo plat zgodbe.
Morda se bo kateri v tem trenutku zdelo krivično, ker se je na dojenje pripravljala, se informirala, šla čez kalvarijo v prvih dneh, tednih dojenja, pa to še vseeno ni steklo.
In tukaj ne želim zanetiti ognja in burnih razprav, kaj je prav in kaj narobe ali deliti mamice na dojenče in nedojenčem kajti globoko vrjamem, da je vsaka mama v danem trenutku naredila največ kar je zmogla in znala, da bi uspela.
Na tem mestu želim podeliti samo svoje občutke – občutke krivde, ker sem lahko dojila, medtem ko jaz dojim in druge ne morejo.
Kljub temu, da nikoli nisem komentirala načina hranjenja dojenčka, sem bila medtem ko sem dojila, sama večkrat priča razprav med mamicam, ki niso dojile, kako jim mamice, ki dojimo povzročamo slabi vest, že samo s tem, ko dojimo, ko dojimo vpričo njih, deležna sem bila neodobravajočih pogledov.
Priznam, počutila sem se krivo. Krivo zato, ker dojim. Krivo, ker z lastnim mlekom hranim svojega otroka. Kriva, ker je dojenje steklo brez posebnosti.
In ne obsojam jih. Verjetno so izhajale iz svoje bolečine.
Sem pa takrat morala ostati močna jaz, da nisem podlegla pritiskom in neodobravanja dojenja.
Sprejeti, da nisem kriva, ker dojim in da njihova bolečina ni moja.
Danes pišem to objavo zato, da osvetlim še tisto drugo plat dojenja, s katero se tudi lahko srečamo in verjamem, da nisem edina.
In kljub temu, da sem lahkotni dojila, moja dojilska zgodba ni imela samo lepih, brezskrbnih dni, ampak je bila prežeta tudi z občutki krivde in slabe vesti.
Zato draga mamica, ni pomembno, na kakšen način hraniš svojega otroka. Tisto kar šteje je način. Da ga hraniš spoštljivo in z ljubeznijo.
Vsaka izmed nas nosi svojo zgodbo, svoje radosti in tegobe. In kako lepo bi bilo, če bi se med seboj podpirale v vsem kar smo, v vsem kar zmoremo in česar ne, brez sodb in brez obtožb.
A-dam dotik, podpora mamicam in dojenčkom v njihovem prvem skupnem letu
