31/10/2025
LOOKSMAXXING
Trend looksmaxxinga predstavlja digitalno gibanje samopomoči in telesne optimizacije, ki v zadnjih letih v svoj primež lovi predvsem mlajše, nesamozavestne in osebnostno nezrele moške, ki na forumih in družbenih omrežjih iščejo načine, kako izboljšati svoj zunanji videz – od nege kože, vadbe, oblikovanja čeljusti in miževanja („mewing“), do ekstremnih, kirurških posegov, s pomočjo katerih posameznik želi doseči lepotni ideal, ki sam po sebi nima nikakršne vrednosti, saj je to ideal, ki si ga je nekd izmislil, da je "ideal", četudi to ni. Posledično posamezniki posegajo po krutih in dragih medicinskih posegih (npr. kirurško podaljševanje kosti, da bi dosegel željeno višino 183 cm), ki so zdravju škodljivi.
Glavni motiv za tovrstno početje pogosto izhaja iz občutka, da je telesni izgled neposredno povezan s socialnim in partnerskim uspehom – ideja o “sexual market value” (SMV) se pogosto pojavlja v teh skupnostih. Ali je moški resnično le "tržno blago"? Že res, da so psihološke raziskave dokazale, da obstajajo lepotni ideali, da pa so ti kulturno zelo različni. Kar je moderno v Evropi, ni enako moderno v Afriki in drugod po svetu. Torej je lepotni ideal nekaj, kar se je določena srenja ljudi odločila, da to je, ni pa nujno, da to je. Poleg tega je za uspeh potrebno veliko več kot le "lep" zunanji videz. Če ni substance, torej notranjih človeških vrednost, znanja, izobrazbe, ... je tudi videz le puhljica, ki se stopi kot prvi sneg.
Zakaj so prav mladi fantje in moški dovzetni za takšno prakso? Jedrni razlog je nizka samopodoba in nezadovoljstvo z lastnim telesom – raziskave kažejo, da konstantna izpostavljenost idealiziranim podobam na socialnih omrežjih vodi v večjo primerjanje sebe z drugimi, ter posledično kritično zaznavanje lastnega telesa pri mladih moških.
Ob tem je smiselno razmisliti, kako lahko družinske okoliščine – kot so odsoten oče, zahtevna mama, disfunkcionalna družina ali zgodnje izkušnje zavrnitve – prispevajo k nastanku tega pojava. Če mlad moški ne prejme stabilnega modela pozitivne moškosti, ima lahko občutek, da mora sam „pridobiti“ vrednost – in telo se v tem smislu spremeni v sredstvo. V okolju, kjer družinski odnosi ne nudijo (ali so ne nudili) dovolj čustvene podpore, ki bi posamezniku omogočila razvoj zdrave samopodobe, lahko digitalne skupnosti looksma###inga delujejo kot nadomestek primarne družine, saj dajejo navodila, ocenjevanje (rate-forume), ocenitev telesa, pripadnost in jasno hierarhijo – “če nisi dovolj videti, nisi dovolj moški”. Na tak način ima posameznik, ob tem, da prejme pozitivne ocene, občutek lastne vrednosti, sposobnosti in pripadnosti., k ar pa so tudi temeljne človekove potrebe. Še posebej v mladosti, ko mladi moški odkrivamo svet in medsebojne odnose, še posebej intimno partnerske. Sistem looksmaxxinga deluje tako, da pri želja posameznika, da je viden in upoštevan, ter sprejet slednjega vodi v iskanje interakcije. Toksično okolje looksmaxxinga s svojimi sporočili podkrepi že obstoječo nizko samopodobo pri posamezniku, ki v njej vidi razloge za svoje neuspehe. Posledično skupnosts looksmaxxinga pri mladem moškem krepi občutek "neuspešnega moškega", kar je nekaj kar je sramotno, sam kot čustvo pa je neposredno povezano s tem "kdo jaz sem." Posledično se mladi moški ujame v pasti toksične ideologije, ki mu predstavlja ključ iz bednega vsakdana, ne vidi pa, da se je dejansko ujel v toksično past, ki ga bo dolgoročno uničila.
Jedrni problem te ideologije je v vprašanju, kaj pomeni pojem "pravi moški"? Looksmaxxing se pojavlja kot odziv na družbene pritiske: moški pogosto dobivajo sporočila, da je biti “real moški” biti mišičast, visok, obrazno „čist“, s poudarjenimi čeljustmi in “lovskim pogledom” („hunter eyes“) – kar z vidika socioloških teorij sodi v koncept hegemonistične moškosti (R. W. Connell). Gre za model moškega, ki naj bi bil samozavesten, fizično močan, čustveno zadržan, heteroseksualen, tekmovalen in uspešen. Hegemonska moškost ni nujno lastnost posameznega moškega, temveč družbeni ideal, s katerim se moški primerjajo in po katerem se ocenjuje njihova vrednost. Tak ideal pogosto ustvarja pritisk na moške, da potlačijo ranljivost, empatijo ali nežnost, saj se te lastnosti povezujejo z »manj moškimi«. Posledično lahko vodi do čustvene odtujenosti, agresije ali občutkov manjvrednosti pri tistih, ki tega ideala ne dosegajo.
Povezava med videzom, moško identiteto in (negativnim) odnosom do žensk je še ena pomembna razsežnost. Moški pogosto izražajo jezo ali zamero do žensk – ker “ženske imajo raje lepe, dominantne, visokovredne (Chad) moške”, medtem ko menijo, da so sami “pod nivojem”. Taka intrapsihična dinamika ustvarja "samouničujočo prerokbo", saj moški misli, “če bom izgledal tako in tako, bom dobil žensko”, kar pa pogosto ne vodi v želene čustvene odnose – in to vodi v frustracije, saj so lepotni standardi glede moških za večino žensk drugačni od lepotnih standardov, ki so si jih zase postavili looksmaxxerji. Poleg tega ženske v odnosih iščejo nekaj drugačnega kot le "dečka iz porcelana". V tej skupnosti se pojavljajo pojmi kot “mogging” (nadvlada nad drugim moškim z videzom) in “Y-pill/black-pill” (lahko sem neuspešen zaradi izgleda, življenje je “over”), ki so problematični.
Nesporno je, da je v ideologiji looksmaxxinga prisoten tudi homoerotičen naboja – torej kako moški gledajo drug drugega, tekmujejo in idealizirajo moške telesne lastnosti. Četudi to ni izrazito raziskano, opisi govorijo o “hegemonističnem moškem pogledu”, kjer moški gledajo moške kot objekt za presojo (“katero čeljust imaš?”), kar implicira obliko homoerotičnega aspekta (ali vsaj moško-moške odnose skozi objektiv videza). Kar je žalostno pri tem je, da mladi moški si želijo biti kot nekdo drugi, ob tem pa pozabljajo na pomen različnosti, ki bogati ta svet. Za kaj bi bil podoben drugemu in bil kvečjemu le slaba kopija, če sem pa lahko unikaten, idealen tak kot sem, saj sem tak kot sem jaz, edini in edinstven na tem planetu.
Za zaključek: pojav looksma###inga je zrcalo večjih družbenih in psiholoških procesov – ne gre zgolj za nego kože ali fitnes, ampak za vprašanje: “Kaj pomeni biti moški danes? Kako me družba vidi in kako vidim sam sebe?” Pri mladih fantih z nizko samopodobo, brez močnega čustvenega temelja, z občutkom, da ne izpolnjujejo “idealne moškosti”, se lahko ta trend spremeni v obsesivno, nezdravo prakso, ki bolj škoduje kot koristi. Zatorej je na zdravi moškosti in moških, kot tudi naših nežnejših polovicah, da pri naših sinovih krepimo njihovo zdravo dojemanje in spoštovanje samega sebe, saj so takšni kot so rojeni unikatni.
Avtor. Robert Klun
