ODSEV DUŠE - psihoterapija, mediacija in svetovanje

06/05/2026

05/05/2026

Danes sem se udeležil dogodka UMETNOST IN ZDRAVJE: 1. slovenska konferenca umetnostnih terapij.

Glasba, ples in risanje kot način izražanja sebe in oblika psihoterapije, ki za delo s pacienti ubira drugačne medije kot je le po/govor.

Tudi gestalt psihoterapija pri svojem delu uporablja kreativne medije iz navedenih področij kot način krepitve zavedanja kako sem tukaj in zdaj. Besede pogosto povedo veliko, a vsega žal ne zmorejo. Zato so smiselne druge poti, ki nas pripeljejo kamor želimo.

Avtor: Robert Klun

01/05/2026

1. MAJ

Nekoč, nekje, je nekdo, ki je bil odgovoren za enega največjih zločinov v človeštvu napisal:" Delo osvobaja!" Ali res? Mnogim delo predstavlja življenjski cilj samouresničitve. Pomeni jim lastno identiteto kdo "jaz sem". A mnogim je delo le sredstvo, da lahko v svetu, ki smo ga ustvarili preživijo. Sebe in svojo družino. Ideja krajšega delovnega časa (8 h) bi naj bila posledica spoznanja kapitala, da če delavec le dela in nima časa živeti denarja, ki ga zasluži ne porabi. Posledično proizvodov in storitev, ki jih kapital ponuja nihče ne potrebuje. Krajši delovni čas torej naj ne bi bil posledica spoznanja, da je življenje vselej pomembnejše kot del temveč skritega interesa po še večjem zaslužku tistih, ki kapital predstavljajo. Kako je z delovskimi pravicami danes?

Pravno je področje zgledno urejeno, a kršitve se dogajajo vsak dan. Na eni strani, ker nadzorni organi, običajno kadrovsko in finančno podhranjeni, ne zmorejo celotnega obsega pregona kršiteljev, na drugi pa prezira kapitala, da je delavec le strošek in delovno sredstvo za ustvarjanje produkta. Vendar vsak dober delodajalec je vreden točno toliko, kot je vreden najšibkejši ali najmlajši od njegovih zaposlenih. Uspeh vsakega podjetja je vezan na delo ljudi, ki v njem delajo, od ljudi, ki ustvarjajo in so za to kar počnejo tudi pošteno plačani. Plačani na način, da lahko živijo in življenje ne le preživijo. Problem nespoštovanja pravic delavcev je tudi njihovo iz leta v leto bolj šibko duševno zdravje, ki je poseldica izgorelosti na delovnem mestu, pretiranih delovnih zadolžitev, nespoštovanja pravice do odklopa in strahu zaposlenih po uveljavljanju svojih pravic zaradi strahu pred povračilnimi ukrepi delodajalcev. A v jedru ostaja delovni odnos vselej enak. Ključno vprašanje je, kdo je v njem kdo.

Nekoč mi je danes že pokojni šef dejal:" Ti si delodajalec, jaz pa delojemalec. Jaz jemljem delo tistega, ki mi ga ponuja. In ti sebe in svoje znanje prodajaš najboljšemu delojemalcu!" Za razmisliti o tem, ko se pogajamo za delo in z njim povezanim plačilom ter drugimi pravicami, ki iz njega izhajajo.

Živel 1. MAJ!

Avtor: Robert Klun

23/04/2026

Način govora posameznika lahko razkrije veliko več, kot si predstavljamo.

Profesorica psihologije Katherine Kinzler pojasnjuje, da poleg samih sporočil, ki jih prenašamo, z besedami nevede razkrivamo tudi svojo identiteto. Prav zato lahko način izražanja pomaga pri oceni inteligence, saj ljudje v govoru nezavedno puščamo majhne sledi. Obstajajo določene fraze, ki pogosto izdajajo pomanjkanje kritičnega razmišljanja, tudi če oseba tega ne počne namerno.

»Očitno«
Včasih ljudje ne želijo ali ne znajo pojasniti svojega razmišljanja. Ko jih poskušate spodbuditi, naj utemeljijo svoje trditve, lahko posežejo po besedi »očitno«. S tem dejansko sporočajo, da je njihovo mnenje tako samoumevno, da ga ni treba dodatno razlagati. V praksi to pogosto pomeni nasprotno. Zanašanje na tak način komunikacije lahko nakazuje na emocionalno nezrelost, saj se oseba poskuša izogniti nelagodju, namesto da bi argumentirala svoje stališče.

»Saj veš, kaj mislim«
Ta fraza se pogosto uporablja, ko nekdo ni sposoben jasno razložiti lastne misli. Socialni psiholog dr. Peter Ditto poudarja, da ljudje lažje sprejmejo kot resnico tisto, kar potrjuje njihova prepričanja. Prav zato lahko »saj veš, kaj mislim« služi kot bližnjica za izogibanje pojasnilom. Namesto da bi oseba pojasnila svojo izjavo, preloži odgovornost na sogovornika, čeprav dejansko ni jasno, kaj je želela povedati.

»Samo povem«
To frazo pogosto uporabljajo ljudje, ki težko prenašajo nestrinjanje. Ko jih nekdo postavi pod vprašaj, zavzamejo obrambno držo in poskušajo omiliti izrečeno z besedami »samo povem«. S tem se dejansko izogibajo odgovornosti za lastne besede. Takšno vedenje pogosto izdaja negotovost in pomanjkanje pripravljenosti na konstruktivno razpravo.

»Sam razišči«
Čeprav je spodbujanje k samostojnemu raziskovanju lahko pozitivno, ta fraza pogosto pomeni, da oseba nima konkretnih dokazov za svoje trditve. Namesto pojasnila breme dokazovanja preloži na sogovornika. V praksi to pogosto pomeni, da oseba le ponavlja nekaj, kar je nekje slišala, vendar tega ne zna podkrepiti.

»Brez zamere, ampak …«

Ta fraza skoraj vedno napoveduje nekaj žaljivega. Ljudje jo uporabljajo, da bi ublažili tisto, kar bodo povedali, vendar je učinek pogosto nasproten. Jasna in vljudna komunikacija brez tovrstnih uvodov je neprimerno bolj učinkovita in iskrena.

»Vseeno mi je«
Čeprav se sliši nedolžno, ta izraz pogosto služi za prekinitev razprave. Uporablja se, ko se želi oseba izogniti konfliktu ali ko nima več argumentov. Vendar pa izogibanje težavam redko vodi do rešitve. Pripravljenost na pogovor, tudi ko je ta neprijeten, je znak zrelosti.

»Verjemi mi«
Ko nekdo nima dokazov, pogosto poskuša prepričati sogovornika s to frazo. Vendar zaupanje brez argumentov ni dovolj. Zanašanje na občutek namesto na dejstva lahko vodi do napačnih zaključkov.

»Mediji lažejo«
Zdrava mera skepticizma je zaželena, vendar popolno zavračanje vseh medijev ni. Ljudje, ki uporabljajo to frazo, pogosto preveč poenostavljajo kompleksne situacije in se nagibajo k teorijam zarote. Ključ je v preverjanju informacij iz več virov, ne pa v popolnem negiranju.

»Vsi govorijo o tem«
To, da je nekaj popularno, še ne pomeni, da je tudi resnično. Ta fraza se opira na mnenje množice namesto na dejstva. Govorice in viralne zgodbe se hitro širijo, vendar je pametnejši pristop preveriti vir, preden nekaj sprejmemo kot resnico.

Pripravil: Robert Klun
Vir: Nedeljski dnevnik

21/04/2026

"R**E ACADEMY"

Od kar sem pred dnevi prispevek prebral razmišljam, ali ga objaviti, a glede na to, da je javno dostopen, za ozaveščanje javnosti o pretresljivem početju nekaterih moških zelo pomemben, da je rezultat raziskave priznane medijske hiše, sem se o odločil, da ga delim. Res je, da me kot psihoter**evta patologija človeške psihe naravno privlači, da me je vselej intrigiralo ravnanje človeka, tudi tisto najbolj obskurno, a vedno bolj ugotavljam, da je nekje dno sprevrženosti človeške duše, ko človeku ne morem več reči človek.

Preiskava CNN As Equals razkriva globalno mrežo »akademije posilstev«. Ugotovljeno je bilo, da v pretresljivih skupinskih klepetih moški drug drugega spodbujajo k omamljanju in napadom na lastne žene – ter si izmenjujejo nasvete, kako se izogniti roki pravice.

Zapisal: Robert Klun

CNN exposes an online network of men encouraging each other to drug and assault their partners, and swap tips on how to get away with it.

09/04/2026

SKUPNO STARŠEVSTVO

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v svoji nedavni odločitvi (sklep VSRS II Ips 11/2025 z dne 21. 5. 2025) zavzelo stališče, da:"(Slabše) osebnostne in starševske lastnosti enega od staršev, zaradi katerih starša nista (povsem) enako primerna za varstvo in vzgojo otrok, v konkretnih okoliščinah ne morejo nagniti tehtnice v prid odločitvi, da se otroci zaupajo v varstvo in vzgojo le enemu od staršev. Popolna uravnoteženost starševskih kapacitet je ideal, ki v realnem življenju pogosto ali celo praviloma ni izpolnjen. Vprašanje torej ni, ali sta starša enako primerna za vzgojo in varstvo, ampak, ali je odklon od ideala takšen, da bi to lahko ogrozilo otrokovo korist."

Osebno se mi zdi stališče sodišča življenjsko, saj imamo ljudje, ko gre za vprašanje starševstva, idealizirano predstavo o popolni uravnoteženosti kaj pomeni biti "dovolj dober starš". Dejstvo je, da tudi v družinah kjer ne prihaja do razvez starša praviloma nimata enakih kapacitet za starševstvo, da je to vloga v življenju človeka za katero pridobivamo veščine praviloma sproti, ko smo na poti odraščanja skupaj z otrokom. Pravica otroka je, da ima stike z obema staršema, da v vsakem okolju odrašča kar se da varno, ter da s časom tudi sam ugotovi kdo so njegovi starši. Ali (odrasli) otroci svoje starše dejansko poznajo, ali jim je njihovo življenje pred prihodom otroka (odraslemu) otroku poznano? Včasih ja, pogosto ne, mnogokrat le delno, znano. Poznavanje življenja staršev lahko (odraslemu) otroku omogoči razumevanje dinamike odnosa starš - otrok, njihovih dejanj in mišljenja, posledično pa zavzemanje kritičnega stališča do tem, ki so za otroka pomembne. Ne gre pričakovati, da se bodo starši spremenili. Praviloma se ne. A vedenje omogoča, da lahko (odrasli) otrok s kritično distanco pogleda na svoje otroštvo in družinske odnose in če potrebno jih tudi obsodi, ali pohvali. Zato je ključno, da ima možnost enakih, varnih, odnosov z obema od staršev, kot bi jih imel, če bi starši ostali skupaj.

Pripravil: Robert Klun



https://sodnapraksa.si/?q=id:2015081111484672&database[SOVS]=SOVS&database[IESP]=IESP&database[VDSS]=VDSS&database[UPRS]=UPRS&_submit=i%C5%A1%C4%8Di&page=0&id=2015081111484672

27/02/2026

Zanimiv prispevek na temo družinskih vezi in prekinitev stikov z družinskimi člani.

Mlajše generacije bolj poudarjajo psihološko dobrobit, avtentičnost in manj tolerirajo kronično škodljive odnose.

15/02/2026

LJUBOSUMJE

Ljubosumje je kompleksno čustvo, ki se pojavi, ko zaznamo grožnjo pomembnemu odnosu ali izgubo pozornosti, ljubezni in varnosti. Razlikuje se od zavisti – zavist pomeni, da si želimo nekaj, kar ima nekdo drug, ljubosumje pa vedno vključuje odnosni trikotnik (jaz – pomembna oseba – tretja oseba). V sebi pogosto nosi strah pred izgubo, jezo, žalost, sram ali občutek manjvrednosti. Prav zato nam veliko pove o naši navezanosti in potrebi po varni bližini.

Razvojno se ljubosumje pojavi zelo zgodaj – že takrat, ko otrok začne razlikovati med sabo, skrbnikom in »tretjo osebo«. Raziskave navezanosti (npr. delo John Bowlby) kažejo, da je povezano z občutkom varnosti v odnosu. Pogosto se okrepi ob rojstvu sorojenca ali ob vstopu novega partnerja v družino. Otrok takrat še nima razvite sposobnosti uravnavanja kompleksnih čustev, zato svojo stisko izraža vedenjsko – z nemirom, regresijo, izbruhi ali povečano potrebo po pozornosti. To ni manipulacija, temveč razvojno pričakovan odziv.

Težava nastane, ko otrokovo stisko prehitro označimo z: »Saj si samo ljubosumen.« S tem lahko nehote sporočimo, da so njegova čustva napačna ali nepomembna. Če čustvo zgolj poimenujemo, ne da bi ga razumeli, tvegamo, da se ne bomo dotaknili njegovega jedra – strahu pred izgubo, pred zapuščenostjo ali občutka, da ni več enako pomemben.

Vstop novega partnerja v odnos med mamo in otrokom je za otroka velik čustveni premik. Otrok si tega »tretjega« ni izbral, zato lahko doživlja strah in ogroženost. Strah pred zapuščenostjo je za otroško psiho globoko eksistencialen. Prav zato je ključno, da otroka vključujemo, mu damo prostor, da novega člana spozna, ter mu jasno pokažemo, da je še vedno ljubljen in pomemben. Podobno velja ob rojstvu novega sorojenca – proces navajanja je dobro začeti že pred prihodom novega člana.

Družina je živ organizem. Čeprav otroci odraščajo »v isti družini«, je ta za vsakega drugačna. Starši se nikoli ne vedemo povsem enako do vseh otrok – četudi jih imamo enako radi. Ko nam odrasel otrok reče, da je imel občutek, da smo imeli sorojenca raje, morda ne govori o dejstvih, temveč o svojem doživljanju. In to doživljanje je resnično.

Otroci se čustvene regulacije učijo skozi odnose. Starševski odnos je njihov prvi učni poligon. Ne gre za popolnost, temveč za pripravljenost videti, slišati in priznati čustvo – tudi takrat, ko je neprijetno.

Avtor: Robert Klun

08/02/2026

Ko družinsko dinamiko prevevajo konflikti v odnosu med starši in otroki, je ideja staršev pogosto ta, da je problem otrok in svojo stisko ubesedijo s klicem na pomoč otroku. Resnica, ki večini staršev ostaja prikrita pa je, da je otrokov problem dejansko problem staršev. Otrokovo neprijetno vedenje je le simptom problema, ki ga imajo starši v odnosu z njimi. Pot, ki vodi do rešitve problema je zato v spremembi, ki jo morajo doseči starši in ne otrok, kar pa realno gledano ni lahko, je pa mogoče.

Za menoj je Temeljno usposabljanje Familylab Slovenija, ki je bilo vir navdiha za nova spoznanja o družini in njeni dinamiki. Hvala Ivani Gradišnik za njeno inspirativno predavanje, ter podeljeno modrost. 🙂

Pripravil: Robert Klun

06/02/2026

ZA KAJ NA PARTNERSKO TERAPIJO?

Pogosto, ko poznanim ljudem omenim možnost, da bi svoje težave v partnerstvu poizkušali rešiti s pomočjo partnerske terapije naletim na odpor češ:" Bova že sama rešila," ali pa "Nama to ne rabi." A žal je resničnost pogosto drugačna, saj stvari prepuščene same sebi imajo tendenco, da gredo iz slabšega na slabše. Zmotno je mišljenje, da je partnerska terapija uporabna le za izboljšanje partnerskega odnosa. Včasih, ko je ta izživet je edina pot para, ločena pot, a tudi ločiti se je potrebno znati, saj skrhan starševski odnos tudi po ločitvi močno vpliva na duševno zdravje otrok.

Partnerska terapija po modelu EFT (Emotionally Focused Therapy) je ena najbolj učinkovitih oblik pomoči parom, ki želijo izboljšati kakovost odnosa, komunikacijo in čustveno povezanost. EFT, ki temelji na teoriji navezanosti in je znanstveno podprta (ICEEFT), parom pomaga prepoznati in razumeti negativne vzorce interakcij, ki ohranjajo konflikte, ter razviti varnejši, bolj odziven in sočuten odnos. Raziskave kažejo, da EFT pomembno poveča zadovoljstvo v odnosu in dolgoročno stabilnost partnerstva.

Posebna vrednost EFT partnerske terapije je v tem, da ne ostaja na ravni tehnik komunikacije, temveč naslavlja globlja čustva in potrebe, ki stojijo za prepiri, umiki ali občutki nerazumljenosti. Pari se naučijo varneje izražati svoja čustva, bolje poslušati drug drugega in učinkoviteje reševati spore, kar pozitivno vpliva tudi na vsakodnevno sodelovanje, skupno odločanje in občutek povezanosti.

Ko so v ospredju vprašanja vzgoje otrok, EFT pomaga staršem vzpostaviti bolj sodelovalen in spoštljiv odnos, kar je ključno za otrokovo čustveno varnost. Raziskave poudarjajo, da kakovost odnosa med staršema močno vpliva na otrokovo dobrobit, zato izboljšanje partnerske dinamike pogosto pomeni tudi bolj stabilno in podporno družinsko okolje.

Avtor: Robert Klun