22/10/2025
Vsak človek mora do svojih odgovorov priti sam – skozi izkušnjo, bolečino, dvom in pogum, da pogleda vase. Ti odgovori niso nekaj, kar bi lahko preprosto prebrali v knjigi ali prevzeli od drugega človeka; rojevajo se počasi, v notranjem boju, kjer se razum in duša srečata v vsej svoji ranljivosti.
Na tej poti je neizogibno srečanje z lastnimi sencami, z najgloblje zakopanimi strahovi, pred katerimi bežimo morda vse življenje. Prav tam, v tej temi in tesnobi, kjer se zdi, da ni več poti naprej, se pogosto skriva ključ do spremembe in okrevanja. Pot vase pomeni tudi postopno odkrivanje lastnega mita – zgodbe, ki prežemajo naše življenje in življenje naših prednikov. Ko ga razumemo, lahko zaživimo bolj zavestno, v skladu s tistim, kar je v resnici naše.
Instantnih rešitev ni. Pot k sebi je dolga in polna nemira, vprašanj brez odgovorov, včasih tudi obupa. A prav v tem procesu dozoreva naša duša in sebstvo. V drugi polovici življenja se človek začne pripravljati na najglobljo nalogo – na pripravo duše na smrt. To ni nihilističen ali mračen proces, temveč osvobajajoče sprejemanje minljivosti, ki nam omogoči, da se vrnemo k sebi, očiščeni iluzij, strahov in navezanosti.
Pot k sebi je tako obenem pot življenja in pot smrti – je pot počasnega spreminjanja, v kateri človek postopoma postaja to, kar je bil ves čas.
🤍