30/03/2026
Kako lepo je biti med ljudmi, ki so ti podobni.
Takimi, kjer ni treba razlagati vsake misli.
Kjer ni treba zmanjševati sebe, da je drugim bolj udobno.
Kjer lahko poveš, kaj čutiš, kaj razmišljaš…
in te noben ne gleda, kot da si malo “preveč”.
Preveč globoka.
Preveč občutljiva.
Preveč drugačna.
Tam se zgodi nekaj zanimivega.
Telo se sprosti.
Glava utihne.
In prvič po dolgem času samo si.
Brez filtriranja.
Brez prilagajanja.
Brez potrebe, da bi bil manjši, kot v resnici si.
In takrat razumeš, kako pomembno je, s kom deliš svoj čas.
Ker pravi ljudje te nikoli ne prosijo, da se zmanjšaš.
Ravno obratno.
Ob njih si lahko končno več to, kar si.