Oneness - Telesni procesi z Martino Lenassi V., Pobeška 54 (2025)

23/08/2025

Prvih 5 dni v resortu all inclusive sem se brez kančka slabe vesti predala lenobi. 🏖️
Ležalnik, koktajl, knjiga… včasih pa samo jaz in morje.
Bila sva si noro všeč – jaz in nič-delanje.

Pasalo je tako, da sem že razmišljala, da bi zaprosila za podaljšanje tega “razmerja”. 😎
Ampak potem… nekje globoko v meni se je oglasil tisti nemirni glas: “No, a boš samo ležala?
Kje so izleti, fotke, raziskovanja?”

In tam sem bila – na bojišču sama s sabo.
Ena stran je hotela še naprej šteti oblake in se prepuščati soncu, druga pa je hrepenela po novih zgodbah in dogodivščinah.

Na koncu sem dojela – dopust je kot življenje: najboljši je, ko si dovoliš biti oboje – malo boginja na plaži, malo raziskovalka neznanega. 😉

In ti?
Si na dopustu bolj ležalnik tip ali akcija tip?

21/08/2025

🌑 “Kot da nisem več jaz…”

Pred dnevi me je poklicala ženska, s tresočim glasom in cmokom v grlu:
“Martina… jaz se več ne prepoznam.
Odkar sva se razšla, me nič več ne veseli.
Ne morem spat, redim se, vsak dan mi je težje dihati.
In čeprav ga ni več… je v meni še vedno VSE on.”

To je tisti nevidni del razhodov, ki ga nihče ne pove:
Telo ostane. Ampak duša… obtiči.
Energija preteklega odnosa te dobesedno drži ujete – in ti počasi pobere voljo, moč, voljo do sebe.

Šla sem k njej.
Hiša – tiha, težka, kot bi zadrževala dih.
Na vsaki polici nekaj njegovega, na vsakem koraku njen spomin, njena rana.

Naredili sva energijsko čiščenje doma.
In nato še obred rezanja vezi – z njim, z vsem kar je bilo, z vsem, kar jo je držalo.

Nekaj v njej se je že med obredom sprostilo.
Ampak tisto pravo… je začutila zjutraj.

Naslednji dan sem dobila sporočilo:
“Prvič po dolgem času sem se zbudila brez tiste teže v prsih.
Pojedla sem zajtrk… brez občutka krivde.
In šla sem ven – brez razloga, ampak z nasmehom.”

Draga duša…
Če čutiš, da te ni več v tvojem življenju…
če si izgubljena med spomini, krivdo, praznino –
verjemi, obstaja pot ven.
✨ Ne gre za pozabo. Gre za osvoboditev.
Zase. Za svoje telo. Za svojo dušo.

In čeprav si zdaj še v temi –
ko energija steče, pride svetloba. Vedno.
Samo odločiti se moraš.

19/08/2025

💔 Ko gre ona… a ostaneš ti – ujet.

Prejšnji teden me je poklical fant, čisto zlomljen.
“Martina, ne vem več, kaj naj… Ona je šla, jaz sem ostal.
Ampak vsak dan jo sanjam. Čutim jo v hiši. In ne morem naprej.”

Žena ga je zapustila že pred časom, a vezi so ostale.
Ne tiste “vidne”… ampak energijske, ki so še vedno govorile:
nisi dovolj, nisi vreden, nisi zaključil.

Ko sem prišla k njemu, je bila hiša tiha…
Ampak energija je bila glasna:
žalost, krivda, osamljenost.
Vse še tam.
Ujeto v prostoru, v njem, v njenih stvareh, ki jih ni nikoli zares pospravil.

Naredila sva energijsko čiščenje doma in močan ritual rezanja vezi.
Ne da bi pozabil, ampak da bi se osvobodil.
Da bi lahko začel znova – kot moški, kot duša, kot Človek.

Danes mi je pisal samo:
“Martina… prva kava zjutraj brez solz.
Prvi vdih, ki ni zabolel.
Hvala, ker si mi pokazala, da se da spustiti – in vseeno ljubiti naprej.”

✨ Če si tudi ti ostal v odnosu, ki ga ni več…
in te še vedno veže misel, čustvo, spomin –
Vedi: ni treba trpeti v tišini.

S pravim delom se lahko osvobodiš brez vojne.
Z mirnostjo, z močjo.
Z ljubeznijo do sebe.

17/08/2025

✂️ Ko ne znaš spustiti... tudi če je že konec.

Pred kratkim me je poklical gospod…
Po glasu sem takoj začutila, da nosi težo.
"Martina, žena me je zapustila pred več kot letom... ampak jaz še vedno živim zanjo.
Ne morem naprej. Vse v meni jo še drži.”

Čeprav je fizično odšla, je energijska vez ostala živa.
Zelo močna, zavezana z žalostjo, razočaranjem in občutkom zavrženosti.
Takšna vez človeka počasi zmelje – od znotraj.

Šla sem k njemu.
Naredila sva energijsko čiščenje doma, saj je vse še vedno nosilo njeno prisotnost.
Slike, oblačila, spominki… in žalost v zraku.

Potem sva naredila močan obred rezanja vezi –
ne zato, da bi jo “izbrisal”, ampak zato, da bi on končno lahko zaživel brez bolečine.

Dan po obredu mi je napisal:
"Zbudil sem se drugače.
Nič več teže na prsih.
Prvič po dolgem času sem pomislil nase – ne nanjo.
Zdi se mi, kot da sem spet jaz.”

✨ Ločitev se zgodi.
Ampak dokler ne prerežeš vezi, si še vedno v tem odnosu – čeprav uradno ne obstaja več.

In ja – tudi to se da pozdraviti.
Z zavedanjem, energijo in spoštovanjem do vsega, kar je bilo.

Če tudi ti čutiš, da si ostal/a ujet/a v odnosu, ki je že zdavnaj končan –
ne rabi biti tako.
Z energijskim delom lahko to zaključiš… in končno začneš znova.

15/08/2025

✨ Tudi z mrtvimi lahko zdravimo odnos.

Ko nas nekdo zapusti, ne izgine vez.
Včasih ostane še močnejša… in nas drži ujete v bolečini, krivdi, neizgovorjenem.

Poklicala me je stranka, ki že leta ne more preboleti smrti svojih staršev.
Naredili sva energijsko čiščenje doma in močan obred rezanja vezi z dušama.

Danes mi je pisala:
“Prvič po dolgih letih sem se zbudila brez solz…
Ko sem pogledala njuno sliko, sem začutila mir. In ljubezen.”

Tudi sama sem ostala brez staršev.
Zato vem, kako močno boli.
In ko delam ta obred – nisem nikoli sama.
Z mano so tudi moji.
In tvoji.

🕯️ Če nosiš bolečino, ki ti ne da naprej – lahko jo osvobodiš.
Z ljubeznijo. Z zavedanjem. In z zaupanjem.

13/08/2025

Danes sva si z Matejem vzela čas za naju.
Sofy je bila pri tatiju, midva pa na 5,5 km sprehodu (on reče, da je bilo mrzlo – jaz sem se potila full).
In kot vedno, ko hodiva, odpirava teme.
Tokrat prijatelji. Imava en par, s katerima se res štekamo.
Ampak sta daleč.
Jaz z njo redno – 3-4x na teden – pišem, deliva življenje.
Matej pa z njenim možem? Nič. Nula.

In ko ga vprašam zakaj, reče: »Ker nimam te potrebe.
Vem, da je vse ok, pokažem mu, ko sva skupaj.«
Meni to ni dovolj.
Meni stik pomeni: javi se, napiši, bodi tam.
Ker jaz RABIM stik. Pripadnost. Povezanost. Živ odnos.

Ampak pol se vprašam: Zakaj jaz to rabim?
Ker še vedno del mene išče zunanjo potrditev, da sem pomembna.
In mogoče je čas, da si to dam sama.

👉 Kaj se zgodi, če se ne iščem več v drugem, ampak se končno najdem v sebi?

11/08/2025

Hvala bogu, da je trajalo samo par mesecev.

Ko sem bila ranjena, sem verjela, da vsak, ki pride bližje, prinaša tolažbo.
Danes vem, da nekateri pridejo bližje samo zato, da te preberejo – in potem zabodejo točno tam, kjer boli.

Tudi ona je prišla takrat.
Po naključju.
V času, ko sem bila bolj odprta, bolj mehka, bolj iskrena kot bi bilo pametno.
Z zanimanjem.
S prijaznostjo.
In jaz sem – kot že tolikokrat – verjela.
Ker sem si želela stika.
Pripadnosti. Varne ženske energije.

Pa sem hitro dojela.
To ni bil stik.
To je bila igra.
Ne ženska, ampak tekmica v preobleki prijateljstva.
Površinska toplina, zadaj pa hladna kalkulacija.
V očeh praznina.
V besedah – prikrita tekmovalnost, zbadljivost, pasivna agresija.

Danes rečem: Hvala bogu, da je trajalo samo par mesecev.
Da sem sebe že toliko čutila, da sem jo zaznala – in izpustila.
Da sem šla stran – brez potrebe, da razlagam, prosim, popravljam ali gradim nekaj, kar nikoli ni imelo temeljev.

Eni pridejo v tvoje življenje kot ogledalo.
Drugi – kot opozorilo.

Ona?
Bila je alarm.
Zdaj ga prepoznam že na kilometer.
In ne odpiram več vrat tja, kjer je prisotna energija tekmovanja, zavisti, prikritih napadov.

Ne rabim več igralk.
Raje ostanem sama – kot med ljudmi, ki pridejo bližje samo zato, da vedo kam zabosti.

09/08/2025

Ko si ranjen, ne vidiš jasno.
In pogosto spustiš točno tiste, ki te dodatno ranijo.

Ko si v slabi koži, ko si ranjen, izčrpan, malo izgubljen... ne vidiš več jasno.
Energije ne ločiš več po občutku, ampak po upanju.
In takrat – nehote – odpreš vrata ljudem, ki tudi niso celi.

Ki v tvoji razpoki najdejo prostor za svojo moč.
In v tvoji ranljivosti svojo priložnost, da lahko udarijo – elegantno, skrito, pogosto pod krinko skrbi.

Meni se je to zgodilo...
Nekajkrat. Prevečkrat.

Ko sem bila najbolj na tleh, sem si najbolj želela, da me kdo vidi.
Da me kdo razume.
In v to potrebo sem spuščala ljudi, ki niso imeli čistega namena.
Ki niso čutili.
Ki so samo zaznali prostor, kjer lahko vplivajo, manipulirajo, dokazujejo, igrajo svoje igre.

In to boli.
Ker si želiš topline – dobiš hladen zid.
Ker pokažeš svojo bolečino – dobiš še dodaten rez.
In še huje… začneš verjet, da si si to zaslužil.
Ker nisi dovolj dober.
Ker nisi dovolj močen.
Ker si "preveč občutljiv".

Danes vem, da to ni res.
Danes vem, da takrat nisem bila šibka – bila sem samo ranjena.
In to ni isto.

Danes vem tudi to:
✨ Ko si cel, vidiš jasno.
✨ Ko si povezan s sabo, te drugi ne morejo tako zlahka prestavit, manipulirat ali sesut.
✨ Ko si v svojem telesu in resnici – energijo ljudi začutiš, še preden spregovorijo.

In to je postalo moje notranje merilo.
Ne več: "Ali me ima rad?"
Ampak: "Kako se jaz ob njem počutim?"

Ker če se ob nekom vedno znova počutiš manj – to ni bližina.
To je prikrita moč.

In jaz danes izbiram drugače.

07/08/2025

“Nekateri te poslušajo, da bi te čutili.
Drugi – da bi te imeli pod nadzorom.
Nauči se ločiti.”

Dolgo sem verjela, da je ranljivost ključ.
Da če se odprem… če pokažem svojo resnico, svoje strahove, svoje bolečine… bo med nami več bližine.
Da bo razumevanje.
Da bo stik.

Ampak življenje me je učilo drugače.
Na tisti… bolj trd način.

Večkrat sem odpirala srce – in v zameno dobila udarec, 2,3 naravnost vanj.
Spustila sem ljudi blizu (2 človeka, katera mi je žal, da sem do take mere), ker sem verjela v njihovo srce – a oni so bolj videli moje šibkosti kot lepoto.
In se začeli premikat okrog mene z močjo, ne z nežnostjo.

Bila sem odprta – oni pa so videli priložnost, kako pritiskat.
Delila sem svojo resnico – oni pa so jo uporabili kot orožje.

In veste kaj?
Bolelo je. Močno.
Ampak ne toliko zaradi njih…
Temveč zato, ker sem jaz hotela verjeti, da je vsak odnos varen, če si iskren.
Da bo vsak spoštoval to, kar mu zaupaš iz svoje notranjosti.

Danes vem, da to ne drži.
Danes ne odpiram več vsakemu.
Ne zato, ker sem zaprta.
Ampak zato, ker sem končno dovolj cela, da mi ni treba povsod dokazovat, kako globoko čutim.

Ranljivost je sveta.
Ampak ni za vsak prostor.
Ni za vsak odnos.
In še najmanj za tiste, ki iščejo tvoje šibkosti, ne tvojo resnico.

Danes… raje ostajam tiho, kot da govorim nekje, kjer ni prisotnosti.
Danes… večkrat vprašam sebe:
✨ Ali je ta prostor resničen?
✨ Ali tukaj lahko podelim – brez da se kasneje braním?
✨ Ali sem sprejeta, ne samo zanimiva?

In če ni… grem.
V sebi. Zase.
Ne z grenkobo – ampak z modrostjo.

Ker moja notranjost si zasluži varnost.
Ne ker sem šibka.
Ampak ker je dragocena.

05/08/2025

Izražanje iz celosti. Ne iz praznine.

Včasih se ujamem, da se izražam iz ločenosti.
Iz nemira, obrambe.
Iz občutka, da nekaj ni ok – ali pri meni, ali pri drugih.
In čeprav je to človeško... je hkrati tudi opomnik.
Da še nisem povsem doma v sebi.

Delam korake.
Korake, ki me počasi, nežno, vztrajno vračajo k sebi.
Tja, kjer nič ne manjka.
Kjer ni hrepenenja po potrditvi.
Kjer okolica nima več moči nad mano.

Ker vem, da je moj izraz – tisti pravi – zdravilen. Premikajoč. Resničen.
A samo, če pride iz prostora moje celosti.
Ne iz potrebe, da me kdo razume, pohvali, potrdi ali sprejme.

Ko sem doma v sebi…
ko začutim ta prostor znotraj –
takrat besede zdravijo,
takrat prisotnost nahrani,
takrat ni napora,
ampak pretok.

To postaja moja praksa.
Moj vsakdanji notranji kompas:
✨ Ali govorim iz resnice ali iz rane?
✨ Ali delim iz polnosti ali iz praznine?
✨ Ali izražam, ker imam kaj dati – ali ker rabim nekaj prejeti?

To je zame danes izjemno pomembno.
Ne popolnost. Ne glasnost. Ne dramatičnost.
Ampak stik.
Globina.
Celost.

Ker ko sem cela – ne rabim vloge.

03/08/2025

Še nekaj sem dojela v mojem procesu spremebe:

Da sem povezovalka.
Celo življenje sem ljudi med sabo povezovala, spoznala – naravno, iz srca.
Ker sem videla njihove kvalitete, njihove potenciale, ker sem čutila, kdo paše h komu. In bilo mi je lepo.
Res.

Ampak velikokrat sem po tem... odpadla.
Ko so se povezave zgodile, sem naenkrat postala “nepotrebna”.
Nepovabljena.
Kot da sem bila samo kanal, in ko je bil most zgrajen – sem ostala sama.

In ja… prizadelo me je. Globoko.
Vzela sem to osebno.
Počutila sem se, kot da sem spet “napačna”.
Preveč.
Nezaželena.
Kot da imam nek čuden vzorec, da najprej dam, ustvarim, omogočim… potem pa izginem iz slike.

Ampak danes gledam drugače.
Danes vem, da je povezovalka moč.
Da sem jaz tista, ki drži prostor, da se stvari zgodijo.
Da ne izgubljam – ampak dajem. In da sem vredna tudi takrat, ko nisem “v uporabi”. Ko samo sem.

Tudi to je del moje resnice.
In tudi zanjo si danes puščam prostor.
Z mehko roko.
Z jasnimi mejami.
In z notranjim mirom, ki si ga ne pustim več vzeti.
Ajde le občasno....hahhahah

01/08/2025

Zadnjič sem imela zanimiv pogovor, ki mi je dal misliti…
Pogovor o tem, kaj pomeni biti prisoten.
Biti cel.
Biti v svojem centru.
In kaj, ko to zame – ni vedno mogoče?

Biti skozi ves čas prisoten in brez misli?
Za mene se to zdi nemogoče.

Vem, da mnogi govorijo o tem, kako je treba umiriti um, biti brez misli, v popolni mirnosti in tišini.

Med meditacijo pa se mi pogosto zgodi nasprotno.
Še več misli se pojavi.
Sprašujem se, ali sem res "slaba" v tem, ali nekaj delam narobe, ko mi misli ne nehajo prihajati.

Ampak, veste kaj?
Je OK tako.
To je del procesa.
To je del tega, da se povežem s sabo.
In mogoče, je to ravno to, kar pomeni biti resnično prisoten – sprejeti vse, kar pride, brez sodb.

V meditaciji, ko so misli še vedno tam, se ne trudim več, da bi jih potisnila stran. Dovolim si biti čisto v tem trenutku, v tem "kaosu", v tej poplavi misli, in to je v redu.

Mogoče je to zame resnično "biti v svojem strebru" – z vsemi mislimi, z vsemi občutki, in še vedno v sprejemanju tega, kar je.

Oneness - Telesni procesi z Martino Lenassi V.

23/08/2025

21/08/2025

19/08/2025

17/08/2025

15/08/2025

13/08/2025

11/08/2025

09/08/2025

07/08/2025

05/08/2025

03/08/2025

01/08/2025

Address

Telephone

Website

Alerts

Contact The Practice

Shortcuts

Share