29/03/2026
NA POTI IZ IZGORELOSTI IN ANKSIOZNOSTI
Ko je Majda prišla k meni na terapijo, je povedala, da jo mučita izgorelost in anksioznost. Bila je na koncu s svojimi močmi, a si je še kar naprej prizadevala. Na vseh področjih. Bila je razdražljiva in eksplozivna, slabo je spala in popolnoma je bila nezadovoljna sama s sabo. Trudila se je tudi na terapiji, ki je bila nekaj časa zanjo kot bojno polje: borila se je sama s sabo. Včasih je med govorjenjem komaj lovila sapo, besede so se zaletavale in veliko energije je bilo potrebne, da jih da iz sebe.
Vedno je vedela, kaj želi izpostaviti na terapiji, o kateri temi se želi pogovarjati, kaj želi »predelati«, a je sčasoma postajala mirnejša v sebi. Še vedno pa sva veliko delali in večkrat sem pomislila, da je tudi to del njenega problema. Predvidevala sem, da bo ozdravela šele takrat, ko bo opustila svoja visoka pričakovanja do sebe. Veselila sem se dne, ko bova lahko daljši čas preživeli v tišini.
KRIVDA, KER SE DOBRO POČUTI
Na nekem srečanju je povedala, da se je tisti teden doma zelo dobro počutila, bila je sproščena in v sebi je spet začutila veselje. Nekaj časa je uživala v tem počutju, potem pa je pomislila, da bi zdaj že morala zaključiti bolniško, saj se dobro počuti. (Prav takrat so ji bolniški stalež podaljšali.) Vanjo se je prikradla slaba vest, ker je doma, in ne na delovnem mestu. Razmišljala je, da ji bolniška zdaj ne pripada več in da nima pravice do nje.
Ko sva tem mislim posvetili pozornost, je začutila tudi, da jo ob tem stisne v prsih in zvije v trebuhu. Katero prepričanje je bilo v ozadju? »Pojdi opravljat svoje delo, da ne bo treba drugim namesto tebe.« Kot se je zavedala tudi sama, v resnici nihče ne dela »namesto« nje, ampak so v službi poiskali nadomestnega sodelavca. Drugo prepričanje, ki se je pojavilo: »Ne sme ti biti preveč fletno.« In takoj naslednje: »Služba je kraj, kjer se moraš matrat.«
NOTRANJI DELI V DIALOGU, IN NE V MEDSEBOJNI BORBI
Ko se je zavedela teh prepričanj, je na površje prišla misel, da želi v svojem poklicu tudi uživat. Predlagala sem ji, da naredi dialog med tema njenima notranjima deloma, ki sta bila v nasprotju. Prvi del je bil zdaj tisti, ki pravi, da ji je lahko lepo, da se ni treba truditi. Drugi del pa ji je govoril, da se je treba matrat in vedela je, da jo duši in ogroža. V pogovoru med tema dvema deloma je povečala svoje zavedanje tega, kar je v njej povzročalo kaos in stisko. Z zavedanjem pa je nastal prostor za notranjo spremembo, ki se je v njeno presenečenje zgodila kar sama od sebe.
Ni pa šlo brez zatikov. Ko je uporabila besedno zvezo »jaz imam prav«, sem ji predlagala, da namesto tega raje reče »jaz to potrebujem«. Ali čuti kakšno razliko? Ko reče, da ima prav, čuti v sebi moč in skoraj agresijo. Ko reče, da to potrebuje, se počuti ranljiva, šibka, razgaljena in nemočna. Težko ji je priznati, da nekaj potrebuje. Ob tem se počuti kot majhen otrok. Če nekomu reče, da nekaj potrebuje, potem ima občutek, kakor da ima tisti drugi moč nad njo. V nadaljevanju pogovora je spoznala, da lahko sprejme svojo šibkost in potrebo po pomoči in sodelovanju. Da ni potrebno, da vse vedno naredi sama.
SAMO BITI
Na naslednjem srečanju sem začutila, da je precej bolj upočasnjena. Zelo očitno se je v njej zgodila sprememba, ki pa se je v tistem trenutku še ni dobro zavedala. Ko sem ji izrazila svoje občutke, se je začudila in najprej pomislila, da je nekaj narobe, da bi morala drugače, da bi morala biti bolj aktivna. Ne, telo ji je sporočalo, da je dovolj. Dovolj je preganjanja in priganjanja sebe, dovolj napetosti in dovolj nenehne dejavnosti. Da hoče samo biti. In na tistem srečanju sva potem res zelo zelo malo govorili. Preprosto je lahko bila, ostala v trenutku. In lahko si je predstavljala, kako v sebi miruje in ostaja priklopljena na energijo, s katero se polni.
