29/09/2025
https://www.facebook.com/share/p/1BAJGf2VLZ/
𝟭𝟲 𝗼𝘀𝗲𝗯 𝘇 𝗱𝗲𝗺𝗲𝗻𝗰𝗼, 𝗲𝗻 𝗽𝗮𝗿 𝗿𝗼𝗸.
...𝘇𝗴𝗼𝗱𝗯𝗮, 𝗸𝗶 𝗷𝗼 𝗺𝗼𝗿𝗮𝗺𝗼 𝘀𝗹𝗶š𝗮𝘁𝗶
Danes delim anonimno izpoved Špele, ki dela na oddelku z osebami z demenco. To je resnica, ki jo redko slišimo. A jo moramo.
"Imam tri otroke in triizmenski turnus. Pogosto me doma skoraj ni. Mož me vpraša, ali bom spet prišla pozno, otroci pa zaspijo brez mene.
Na oddelku jih imam šestnajst. Vsak s svojo boleznijo, svojim strahom, svojo resnico.
En noče vstati, pa jih moram urediti še deset.
En noče jesti in odklanja zdravila.
En kriči, drugi joka, tretji gleda skozme, kot da me ni.
Normativi, po katerih delamo, so iz nekih starih časov. Ne vem, iz katerega leta. Vem pa, da niso napisani za današnje potrebe oseb z demenco. Papir prenese vse. Človek pa ne.
Seveda hodim v službo zaradi plačila. Moram nahraniti svoje otroke. Ampak ostajam v njej zato, ker verjamem, da to, kar delam, šteje. In ker je to poklic, ki sem si ga izbrala.
Vsak dan hitim. Ne zato, ker bi želela. Ampak ker moram. Če kaj ostane nedokončano, me žre. Ko pridejo svojci, se čuti še močneje – ker vem, da bodo opazili. Če majica ostane umazana od kosila, se opravičujem. Če lasje niso popolni, se opravičujem. Čeprav globoko v sebi vem, da sem dala vse, kar sem lahko.
Potem pride trenutek slovesa. Človeka, ob katerem sem stala mesece, leta … prekrijem z rjuho. Izrečem sožalje. In naslednji dan me v sobi gleda prazen prostor. Od mene se pričakuje, da bom to potlačila in si nadela nasmeh. Ampak jaz nisem robot.
Tudi jaz potrebujem čas. Tudi jaz nosim solze domov.
In tudi jaz bi rada, da me kdo vidi. Da me vpraša, kako sem.
Da svojec, ko pride, pogleda tudi mene.
Da razume, da če majica ni zamenjana pravočasno, ni zato, ker mi je vseeno – ampak zato, ker imam še petnajst drugih, ki čakajo.
Da me tudi vodstvo ne ocenjuje samo po kljukicah in številkah, ampak po tem, kar dam od sebe – srce, moč, človečnost.
Vsak dan sem ob človeku, ki tone v svoj svet. In včasih ne vem, kako naj ga dosežem.
Slišim krike, besede, ki nimajo več smisla, tišino, ki me zaboli globlje kot kričanje.
In ko se ob vsem tem znova sklonim, mu popravim odejo, dam požirek vode ali samo sedim ob njem, se vprašam – kdo pa vidi mene?
Mene, ki se lomim med normativi, urniki, zahtevami in tem, da bi bila človek človeku.
Mene, ki domov nosim utrujenost, ki je ne znam več skriti pred svojimi otroki.
Mene, ki sem včasih samo še par rok premalo, da bi naredila vse.
Ne iščem popolnosti. Iščem, da nekdo razume.
Da me svojec, ko pride, vpraša, kako sem.
Da vodstvo vidi več kot številke.
Da mi droben "hvala" da občutek, da moje delo ni samoumevno.
Ker ko ostanem sama v sobi, kjer prazna postelja nemo govori, vem: jaz sem tam dala vse, kar sem zmogla.
In vse, kar si želim v zameno, je – da nekdo vidi tudi mene."
🌸 Ko berete to izpoved, prosim, ustavite se.
Če ste svojec – ko vstopite v sobo, ne glejte samo na madež na majici ali lase, ki niso popolno počesani. Za tem je človek, ki je v istem času držal pokonci še deset drugih zgodb. Pogled v oči, iskren »hvala« in eno vprašanje »Kako ste vi?« lahko nahrani bolj kot plača.
Če ste vodstvo – dobro veste, da sistem temelji na normativih, urnikih in številkah. Ampak med vrsticami teh številk so ljudje. Če se poleg pričakovanj da tudi priznanje, drobna pohvala, občutek, da je nekdo res opažen – potem zaposleni lažje zdržijo. In ko oni zdržijo, je oskrba boljša.
Vaša beseda podpore lahko naredi razliko med zaposlenim, ki pregori, in zaposlenim, ki zmore še naprej.
🌸 Naj bo Špelina zgodba opomnik: za dostojanstvo stanovalcev in svojcev potrebujemo tudi dostojanstvo zaposlenih.
Le skupaj – zaposleni, svojci in vodstvo – lahko gradimo skupnost, kjer toplina in varnost postaneta vsakdan.
