25/10/2025
V današnjem času je skoraj že projekt, če želiš jesti zdravo.
Vitamini, minerali, antioksidanti, superživila, intravenozne terapije, anticelulit programi, takšne in drugačne vadbe, biohacking in “longevity” pristopi so v polnem razcvetu.
Diete? Kolikor hočeš – vegan, keto, carnivore, ločevalna, lunina…
Vsak ima svoje prepričanje, svoj sistem, svoj prav.
Eni se bojijo ogljikovih hidratov, drugi maščob, tretji beljakovin.
Hrana se je spremenila v religijo, vsak ima svojo resnico, svoje “prav”, svoj seznam dovoljenih in prepovedanih živil.
Eni se bojijo zakisanja, drugi inzulina, tretji glutena.
Nekateri verjamejo, da določeno živilo ali hranilo “zakisa”, drugi, da “redi”, tretji, da “zamaši”.
Spet četrti pa so prepričani, da prav to isto živilo zdravi.
Hrana je torej postala skoraj ideologija, razdeljena na dobro in slabo, kot da bi imela moralni značaj.
Vse lepo in prav je, da se trudimo.
Da skrbimo, kaj damo vase.
Da sledimo tistemu starogrškemu modrecu, ki je rekel:
“Naj bo hrana tvoje zdravilo in zdravilo tvoja hrana.”
Ampak…
Ali smo se kdaj res vprašali, kaj pa naš način življenja?
Naše misli? Naša čustva?
Kaj, če ni vse v tem, kaj jemo, ampak tudi v tem, kaj jé nas?
Kaj, če se vse skupaj ne začne v želodcu, ampak v glavi?
V prepričanjih, stresu, perfekcionizmu, strahu, občutku krivde…
Ali smo se kdaj res vprašali, kako konzumiramo življenje samo?
Kakšne misli “prebavljamo” vsak dan?
Koliko strupenih besed, skrbi, zamer in pritiskov vase vsrkamo, ne da bi se tega sploh zavedali?
Kaj, če ni bistvo v tem, kaj vnašamo v telo, ampak kaj v njem ostaja?
In medtem ko razpravljamo o tem, kaj jesti, redko kdo razmišlja, kaj nas “žre”.
Torej, kaj, če ni point v tem, kaj žremo, ampak kaj žre nas?
Samo v razmislek.
Pa lep vikend- brez pretiranega analiziranja, z malo smeha, nekaj spontanosti in čim manj “notranjih”toksinov. 🌿