Psihoterapija in svetovanje, Anamarija Štiherl s.p.

11/09/2023

Dr. Oravecz, še eden izmed dragocenih učiteljev, od katerih sem se imela priložnost učiti, hvala!

Tudi tokrat, priporočam branje.

Kot pri vseh drugih zadevah gre tudi pri zakonu o psihoterapiji le za politiko, človeški egoizem in denar.

10/09/2023

Malce daljši, a izredno dragocen, intervju. Priporočam branje. 🤓

Dr. Miran Možina je psihiater, psihoterapevt. V intervjuju je povedal, kaj storiti in kam se obrniti, če nas muči depresija, anksioznost, psihoza ... in druge duševne težave.

12/05/2023

Občutka varnosti ne zagotavlja samo odsotnost nevarnosti oziroma občutka ogroženosti, pač pa ga zagotavlja občutek povezanosti, čustvene uglašenosti oziroma povezanosti in bližine v odnosih.

Današnja družba in tempo življenja nam otežujeta in nas odvračata od zadovoljevanja vseh teh temeljnih čustvenih potreb znotraj odnosov. V vsej noriji pozabljamo na to, da smo odnosna bitja in da zavoljo psihofizičnega zdravja potrebujemo tudi zdrave odnose. Za odnose je v današnjem času izredno malo prostora, narcisistična družba nas usmerja v individualizem in nas vrednoti na podlagi uspešnosti, bolj kot ne v poslovnem svetu. Prostora za biti človek je premalo, osamljenosti pa je posledično čedalje več. Računalniki, tablice in telefoni oziroma socialna omrežja ne zmorejo nadomestiti pristnega človeškega stika, odnosov, za to se moramo kot družba vprašati, kam vse skupaj vodi in kaj lahko kot posamezniki naredimo za to, da vsaj v našem socialnem krogu naredimo razliko. Začne se pri vsakemu izmed nas, v prvi fazi moramo stopiti v stik s samim seboj, razviti empatičen in negujoč odnos do sebe in potem to dati še v svet, v preostale odnose. Osamljenost se zdravi s poglabljanjem odnosa s samim seboj in drugimi. Poglabljanje odnosov pa nam omogočajo ranljivost, sprotno oziroma konsistentno izražanje, aktivno oziroma namerno poslušanje in skrb za sebe in druge. Dodajmo svoj prispevek k bolj prijazni in empatični družbi. ✨

02/12/2022

Izredno pomemben in ključen del našega poklica, SKRB ZA SEBE.

Čudovit zapis predrage kolegice psihoterapevtke Nine Grudina VitaVera - Psychotherapy, Mindfulness & Perinatal support, v katerem se tudi sama zelo najdem.

Tako kot o skrbi za sebe učimo svoje kliente, moramo tudi sami najti načine, ki nam omogočajo predelavo, spuščanje, razbremenitev in vrnitev nazaj k sebi. Izgorelost je vse prepogosta, tudi v našem poklicu in se mi zdi pomembno o tem govoriti in to temo osvetljevati.

Najpogostejše vprašanje, ki mi ga postavljajo klienti (in ostale radovedne duše), je KAKO PA TI POSKRBIŠ ZA TO, DA NE NOSIŠ DOMOV PROBLEMOV TVOJIH STRANK? Kako se izogneš temu, da te preplavijo vsebine, ki jih odpiraš s klienti? Kako razmejuješ svoje delo od osebnega življenja?
Odgovor navadno ni tako enostaven. Razmejevanje terja veliko truda in predvsem zavestne odločitve. Gre za trening, ki traja že leta in leta.
Na začetku je bilo mnogo težje, saj sem si vse jemala tako zelo k srcu, zgodbe ljudi so mi veliko dajale misliti in moje telo še ni bilo sposobno sprotne regulacije. Takrat so mi ogromno pomagale dolge vožnje iz Ljubljane (kjer sem izvajala psihoterapevtska srečanja) do Gorice. Včasih z glasbo, včasih s tišino, a vedno sama s sabo. V tisti dobri uri sem predelala dan, se umirila, sprostila svoje telo. Nato še doma pod tušem tudi simbolično oprala iz sebe vso nesnago.
Zdaj, ko delam v lastni praksi blizu doma, ni več dolgih voženj. Mi je pa vseeno pomembno, da ne letim iz ambulante direktno domov k družini. Rabim en vmesni čas, da se moji možgani in moje telo na nek način resetirajo. Poleti sem po koncu službe šla v naravo, največkrat tečt. Pozimi so bolj aktualni treningi v fitnesu. Poslušam svoje telo - če mi ne paše takšna vrsta vadbe, grem samo hodit, se malce raztezam ali preprosto le meditiram. Praksa čuječnosti je zame steber ponovnega vzpostavljanja stika s sabo, po tem ko sem bila kot psihoterapevtka v bližnjem stiku z drugimi. Vrača me nazaj vase.

11/10/2022

Dolgo, predolgo nisem spisala nobene objave. Zadnje leto je bilo leto sprememb, rasti, zaključevanj, novih začetkov, tako na zasebnem kot tudi na poslovnem področju, leto polno dela in za vse to sem neizmerno hvaležna. Je pa res, da sem socialna omrežja zaradi zgoraj napisanega posledično dala malce na stran, preprosto je zmanjkalo prostora in časa.

Spodaj zapisano je ena od ključnih nalog vsakega starša oziroma skrbnika. Naloga nas odraslih je, da pomagamo otrokom regulirati njihova notranja stanja (živčni sistem), ki so velikokrat preplavljajoča in preintenzivna, da bi jih otroci zmogli zregulirati sami. Samoregulacije jih moramo naučiti mi odrasli, a v prvi fazi moramo biti v tem dobri tudi sami. Otroci so ogledalo staršev, posvojijo naš psihični aparat, predvsem v prvih letih življenja je mama kot zunanji psihobiološki regulator otrokovega živčnega sistema.

Dojenček se nezavedno ves čas odziva na mater. Zaznava njen mišični tonus, bitje srca, obrazne izraze, ton glasu in še mnoge druge stvari. Večino od tega zaznava že v trebuhu, ko pa pride na svet, se njegov senzorični sistem razširi še na zunanje okolje. Dojenčka zato včasih premočni dražljaji iz okolja vznemirijo. V takšnih primerih potrebuje mamo, varen objekt navezanosti, ki dojenčka zna pomiriti.

Če se mati ne odziva primerno, kar se lahko dogaja, če je depresivna, anksiozna, obupana, ima nizko samospoštovanje ali druge psihične težave, to lahko negativno vpliva na razvoj dojenčka. Če dojenček ne prejema empatičnega odziva, lahko doživlja velik stres. Njegovo telo izloča preveliko količino kortizola, kar se dogaja ob stresu in to lahko negativno vpliva na dojenčkov psihični, mentalni in telesni razvoj.

Pomembno je torej, da je mati zdrava, tako čustveno, mentalno kot telesno, saj le tako lahko nudi otroku varno zatočišče za razvoj.

Vloga starša je precej bolj kompleksna in večplastna, kot si jo mogoče predstavljamo. V prvi fazi je pomembno negujoče delo na sebi, saj smo le tako lahko v odnosih bolj polno prisotni, odzivni in uglašeni. 🪴💫

01/02/2022

Travma in zakaj je predelava travme smiselna

Kot opozarja Peter Levine, utemeljitelj enega najsodobnejših pristopov psihoterapije travm – somatskega doživljanja, dogodek sam po sebi ali zgodba, ki si jo pripovedujemo o dogodku, ne določata stopnje travmatiziranosti, temveč je ta povezana s sposobnostjo našega živčnega sistema za nadaljnje fleksibilno delovanje. Samoregulacijske zmožnosti živčnega sistema so odvisne od zgodnjega razvoja – ali smo odraščali v varnem, skrbnem, ljubečem okolju. Prav tako je pomembna podpora, ki smo je ob šok dogodku oz. dogajanju deležni od drugih ali v skupnosti. Zgodnje razvojne travme – nezadovoljene razvojne potrebe iz najzgodnejših obdobij (npr. po uglašenem stiku) – ko se je naš živčni sistem z možgani šele oblikoval, imajo načeloma najgloblje in najbolj trajne posledice.

Posledice travme so tako fizične in se kažejo npr. na ravni živčnega sistema, možganskih funkcij, kakor tudi duševne, odnosne, vedenjske. Slednje se kažejo na različne načine, npr. kot negotovost vase, toksična samokritičnost, nezmožnost postaviti se zase, nezaupljivost do drugih itd. Travmatiziranost lahko opazimo tudi v telesnem videzu, npr. v obliki napetega, rigidnega telesa – kot da bi bilo v oklepu ali pa mlahavega, nekoordiniranega telesa.

Travmatične spomine pogosto avtomatsko potlačimo (oz. se ti zabeležijo le kot impliciten spomin), kljub temu pa se ti oglašajo – npr. počutimo se tesnobne, panične, ogrožene, jezne ipd. Travmatiziranost se včasih pokaže šele čez čas v obliki nerazložljivih fizičnih simptomov, sanj ali določenih reakcij v okoliščinah, ki (nezavedno) spominja na travmatizirajočo situacijo. Običajne situacije tako lahko v nas vzbudijo alarmantno visoke ravni strahu in različne druge odzive, ki so resnično pretirani glede na okoliščine. Recimo nekdo lahko povzdigne glas ob nekem nesoglasju ali nam ne nameni ustrezne pozornosti, v nas se pa s polno silo sproži teror ran iz otroštva in pademo v občutke nemoči, depresivnosti, obupa, takorekoč v črno luknjo. Ali pa smo kot minsko polje in eksplodiramo, postanemo agresivni.

Tipičen odziv, značilen za travmatiziranost, je tudi, da otopimo svojo občutljivost do telesnih občutkov in čustev. Lahko se tako oddaljimo od občutenja svojega telesa (disociiramo) in celo življenja kot takega, da se nam zdi, kot da se opazujemo od zunaj. Pri tem si lahko pomagamo tudi z najrazličnejšimi substancami (alkohol, droge itd.), dejavnostmi (da, tudi z deloholizmom ali ekstremnimi športi) ali si prizadevamo nadzirati svoje občutke s pomočjo stradanja ipd. Vendar bolečina in strah ne mineta, skrivata se v ozadju in vsake toliko časa prevzameta krmilo.

Kot pravi Peter Levine, avtor metode zdravljenja travm somatsko doživljanje, v knjigi Kako prebuditi tigra: »Travma je življenjsko dejstvo. Vendar ni nujno, da je dosmrtna obsodba. Ne samo da je travmo mogoče ozdraviti, temveč je lahko ob ustreznem vodstvu in podpori tudi preobražajoča. Travma ima potencial, da postane pomembna sila za naše psihološko, socialno in duhovno prebujenje ter razvoj.«

19/01/2022

Otroci morajo biti v prvi fazi otroci, da lahko kasneje v življenju, ko je čas za to, pripravljeni vstopijo tudi v druge vloge.

08/12/2021

OSAMLJENOST

Nekaj o osamljenosti sem že spregovorila v eni izmed prejšnih objav, a se mi je spodnji zapis zdel kot odlična priložnost, da o njej spregovorim ponovno. Praznično vzdušje oziroma "veseli december", čas praznovanj, obdarovanj in druženj lahko pri posameznikih pogosto intenzivira neprijetne in težke občutke, kot je občutek osamljenosti. Toksična pozitivnost, vzhičenost in veselje, ki se v tem obdobju na nek način pričakuje in "zahteva" lahko posameznike spravi v še večjo stisko, saj je njihovo počutje drugačno od pričakovanega in se poleg osamljenosti posledično pogosto srečujejo še z občutkom krivde in sramu, saj ne ustrezajo normi oziroma pričakovanjem okolice.

Zagotovo se v tempu sodobnega življenja občutek osamljenosti povečuje in zavzema povsem nove razsežnosti. Pojavlja se v vseh družbenih slojih, kulturah, starostnih skupinah, enakovredno je prisoten med spoli, a o tem občutku še vedno težko spregovorimo. Sodobni način življenja podpira osamljenost. Povečuje se individualizem in usmerjenost vase, obenem pa se zmanjšuje vrednost pristnih medosebnih odnosov, to pa v človeku kot odnosnemu bitju sproža notranji konflikt. Ljudje smo namreč družabna bitja, ki se v odnosu z drugimi razvijamo, rastemo in zadovoljujemo številne za nas pomembne potrebe, ki pomembno vplivajo na našo kakovost življenja.

V različnih obdobjih življenja se lahko vsi srečamo s tem občutkom v obliki kratkotrajnega počutja, na primer ob izgubi bližnjega, ko pogrešamo osebo, ki nam je zelo blizu in je že nekaj časa odsotna. Osamljenost pa je trajno čustvo, ki izvira iz naših zgodnjih odnosov.

Vemo, da se v odnosu razvijamo, bogatimo, oblikujemo občutek o sebi in drugih. Če pa smo imeli izkušnjo, da je lahko čustven odnos z bližnjim nevaren in v nas povzroča bolečino, razočaranja, prizadetost, lahko sklepamo, da je bolj varno, če se umaknemo in ohranjamo varno distanco. Tovrstno ravnanje nam je bilo ob takšnih negativnih izkušnjah v pomoč, da smo se zaščitili pred čustveno bolečino, v splošnem pa prinaša umik iz odnosov ali odnose na varni razdalji. To lahko začutimo tako, da se počutimo osamljeni tudi takrat, ko smo v krogu družine, v partnerskem odnosu, med prijatelji, kjer ne čutimo globlje, notranje, čustvene povezanosti. V nas se prebujajo občutki praznine, žalosti, nemoči, obupa, zapuščenosti, ki vplivajo na razvoj nizke samopodobe, občutke manjvrednosti, nezaupanja do ljudi, težave z vzpostavljanjem ter ohranjanjem intimnih ali prijateljskih odnosov.

Čutiti in se zavedati občutkov osamljenosti je dragoceno, saj nam sporočajo, da v odnosu z drugimi nekaj pogrešamo, in nas vabijo k zadovoljitvi potrebe po pristnem medčloveškem odnosu. Pomembno je, da jih ozavestimo in usmerimo svojo energijo v spremembo obstoječega počutja.

Tudi, če se sami ne soočamo s tovrstnimi občutki, pa bodimo pozorni na našo okolico. Bodimo odprti in sočutni drug do drugega, do prijateljev, sorodnikov, ljudi, ki so nam blizu. Včasih je dovolj že to, da osebo opazimo in si za njo vzamemo nekaj časa ter ji prisluhnemo in nudimo pristen človeški stik. Stiska osamljenosti je del našega vsakdana, prav je, da o tem odkrito govorimo in smo na to pozorni vse dni v letu in ne samo v času praznikov.

18/10/2021

Jorge Bucay in njegove zgodbe.

https://sensa.metropolitan.si/za-navdih/navdihujoca-zgodba-ki-daje-upanje-vliva-pogum-in-vodi-v-smer-razmisljanja-o-ujetosti-v-lastne-okove/

Preberite navdihujočo zgodbo o slonu, ki se vse življenje ne osvobodi količka, na katerega je priklenjen. Zakaj? Uspešni argentinski pisatelj Jorge Bucay…

23/09/2021

🦋

27/08/2021

V procesu zdravljenja se poleg prijetnih občutkov (ki nam jih delo na sebi prinese) srečujemo tudi z občutki žalosti, krivde, jeze, strahu in tesnobe, predvsem ob trenutkih realizacije oziroma ob uvajanju sprememb. Se pravi, ko uvajamo potrebne spremembe, se stabiliziramo in opolnomočimo, smo ob enem pogosto tudi žalostni, jezni, nas je strah. Poslavljamo se od starega in spoznavamo novo. Žalujemo. Proces zdravljenja s seboj prinese proces žalovanja. To so povsem zaželjeni in pričakovani občutki in niso znak, da se z nami dogaja nekaj “slabega”, pač pa nakazujejo, da se dogajajo spremembe, da se celimo, da rastemo.

14/07/2021

Težave v duševnem zdravju oziroma duševne bolezni so lahko velikokrat na prvi pogled neopazne in zunanji okolici nedoumljive. Posledično ljudje težje razumejo stiske osebe, ki se sooča z duševno boleznijo in jih lahko hitro nevede in nehote z različnimi mnenji in komentarji zmanjšujejo, oseba, ki se z boleznijo sooča, pa posledično dobi občutek krivde in sramu, saj je to kar čuti okolici nerazumljivo in v tem ni slišana.

To, da človeku prisluhnemu, ga skušamo slišati in razumeti ter mu nudimo prostor za izražanje notranjega doživljanja, deluje blagodejnejše kot tisoč nasvetov in mnenj.

09/07/2021

Izredno lep opis osebne izkušnje psihoterapevtskega procesa. Predelovanje travmatičnih izkušenj in vzporedno opolnomočenje, iskanje in izgradnja novih funkcionalnejših načinov čustvovanja, mišljenja in vedenja, učenje postavljanja meja, učenje čustvene regulacije in na splošno pot nazaj k sebi-delo na sebi oziroma proces zdravljenja ni vedno lahek in prijeten, je pa izredno dragocen in predvsem vreden. 🤍

14/06/2021

Izredno delo, priporočam ogled.

https://wisdomoftrauma.com/movie/?fbclid=IwAR0_fXqH62ISzboRpyqgsp1KGzusIOTcSwHNZiGKxSRWgcc8lXQphEZPG8g

Watch The Wisdom of Trauma Movie Premiere on June 8-14, Featuring DR. GABOR MATÉ Plus a 7-day teaching series on trauma with leading experts!

08/06/2021

Vsak starš svojemu otroku želi le najboljše, predvsem srečo in zadovoljstvo, posledično instinktivno poskuša zakrpati katero koli izkušnjo, ki otroku povzroča bolečino ali jih vznemiri. Tukaj se velikokrat pojavi težava, saj s tem svojemu otroku odvzame priložnost za izkušnjo učenja predelovanja oziroma regulacije čustev in namesto, da bi se otrok naučil zdrave čustvene regulacije, ki mu bo koristila tudi v odraslem obdobju, se nauči, kako čim hitreje neprijetne občutke zatreti.

S tem ne želim reči, da mora starš pustiti otroka v bolečini in žalosti, pač pa z njim skupaj predelati katero koli neprijetno čustvo se pojavi, s tem ga nauči kako pomembna so vsa čustva, ne samo tista prijetna, s tem ga nauči, kako lahko neprijetne občutke regulira in si v prihodnje pri tem pomaga sam, s tem ga nauči, da čustva niso nekaj strašljivega in neobvladljivega, pač pa zgolj informacije, ki nam služijo, da se v življenju in odnosih lažje orientiramo, postavimo meje in poskrbimo za sebe.

17/05/2021

VIRTUALNA RESNIČNOST

Virtualni svet ni realni svet. To je svet v katerem so vsi srečni, zadovoljni, močni in samozavestni. Svet v katerem se marsikdo lahko izgubi, počuti manjvrednega, manj pomembnega, manj “normalnega”. Svet v katerem ni prostora za slabo počutje, za dvome in strahove.

Realnost pa je precej drugačna. V realnem svetu so poleg prijetnih očutkov prisotni tudi neprijetni. Smo tesnobni, nas je strah, dvomimo, smo jezni, žalostni, razočarani, občutimo sram in krivdo. Se pravi, se čustveno odzivamo na nam pomembne osebe/dogodke. Virtualni svet nas velikokrat lahko odvrne od sprejemanja in izražanja manj prijetnih občutkov in nam s tem prepreči, da bi te občutke zregulirali, sprocesirali in jim na splošno prisluhnili ter ugotovili, kaj nam sporočajo.

Naj nas virtualni svet ne odvrne od samega sebe, od sprejemanja sebe v celoti, od tega, da si prisluhnemo tudi, ko to ni najlažja in najprijetnejša stvar. Naj nam virtualni svet ne zamegli našega doživljanja sebe in drugih in naj nas ne sili v občutke, ki jih v dani situaciji ne zmoremo čutiti.

07/05/2021

PROCES

Psihoterapija je proces, proces skozi katerega rastemo, se spoznavamo in spreminjamo. Preoblikujemo moteče vzorce razmišljanja, čustvovanja in vedenja, preoblikujemo jih v nam koristnejše načine.

Skozi proces lahko spoznamo, da določeni odnosi niso to kar smo mislili, da smo v določenih odnosih zaradi ne pravih razlogov. Spraševati se začnemo o našem življenju, o našem smislu, o nas samih. Spraševati se začnemo o naših izkušnjah v različnih odnosih in kako so lahko te izkušnje vplivale na nas oziroma še vplivajo. V stik stopimo z določenimi našimi potrebami, ki so bile v različnih odnosih spregledane, nezadovoljene ali na nek način zanemarjene/zlorabljene. Morda se nam prebudi tudi želja, da bi te odnose popravili, dobili za sebe tisto, kar nam je bilo skozi odnose odvzeto, da bi zadovoljili te potrebe, ki so bile skozi te iste odnose spregledane in zanemarjene.

Skozi proces spoznamo, da smo mi sami tisti, ki lahko zadovoljimo te potrebe, da smo mi tisti, ki si lahko odgovorimo na vsa vprašanja, ki se nam pojavljajo tekom procesa in tekom življenja na splošno, spoznamo, da za to ne rabimo teh istih ljudi, ki so naše potrebe vedno znova spregledali. Naučimo se prepoznavati svoje potrebe, jih izražati in posledično zadovoljevati. Naučimo se biti tukaj za sebe in šele, ko znamo poskrbeti za sebe, takrat lahko boljše poskrbimo tudi za druge.

29/04/2021

SKRB ZASE

Ob besedi skrb zase lahko ženske hitro pomislimo na razne kozmetične salone, maske za obraz, maske za lase, urejeni nohti, urejene obrvi, joga, itn. Moški pa ob tej besedi lahko hitro pomislijo na šport, druženje s prijatelji in na dobro pivo. Res je, tudi zgoraj opisane stvari so pomembne in prispevajo k našemu splošnemu dobremu počutju.

A kot so pomembne zgoraj opisane stvari, se je pomembno vprašati, kako skrbimo oziroma kaj delamo za naše duševno zdravje. Kot sem napisala, tudi zgoraj opisane stvari so pri nekaterih pomemben dejavnik, ki prispeva k splošnemu dobremu počutju, a skrb zase je mnogo več kot le to.

Skrb zase ni vedno prijetna, včasih od nas zahteva, da se premaknemo iz svoje cone udobja, da v odnosih postavimo še kako pomembne meje, da se soočimo z neprijetnimi in bolečimi občutki, ki so posledica raznih izgub, da na splošno ne bežimo od sebe in svojih občutkov, pač pa jih sprejmemo in se jih naučimo izražati. Skrb zase ni sebična, pač pa ključna za naše psihofizično zdravje.