18/11/2024
PUSTI ME, NAJ JOKAM
Utrne se.
Začutim jo v grlu.
Skoraj jo že pogoltnem. Na trdo. Na silo.
Ne. Pustila jo bom.
Naj pride do oči in spolzi po licu.
Sprostim ventil.
Naj polzijo. Naj tečejo.
Namesto, da pogoltnem grenkobo, okušam njihov slan okus.
Prosim, pusti me, da jokam.
Ne me tolažiti.
Ne me poskušati razvredriti.
Ne me prisiliti, da ti olajšam prisotnost ob moji žalosti
in jo spet zakopljem, globoko v svoje srce.
Od tam je prišla.
Naj se razbohoti.
Veš, rabim jo. Zdaj.
Z njo se vsaj počutim živo.
Odpira mi srce in ga razliva.
Z njo drhti moje telo.
Tako zelo intimna je.
In globoka.
Da mi je na nek način všeč.
Zato me pusti.
Pusti me, da jokam.
In osvobajam svoje srce.
---
Koliko ljudi imaš v življenju, ki zna biti s tabo, ne da bi skušali spremeniti tvoje čustveno stanje?
Ga "izboljšati", kot radi pravimo.
Pogosto želimo žalostnega človeka razvredriti. Razočaranega potolažiti. Jeznega umiriti.
Pogosto si sami nadenemo masko "vse je v redu", prekrijemo resnično čustveno stanje in gremo naprej.
Komu je v resnici (bolj) neprijetno - njim, ki so z mano ob mojem doživljanju, ali meni?
Kaj je ta vzgib, ki se pojavlja predvsem, ko smo priča čustvom, ki jim dajemo predznak "negativna" oz. "neprijetna"?
Dobro ga je raziskati! Kajti ima svoj izvor - ko pridemo do njega se nam odkrije zaklad.
Ljudje, ki znajo držati prostor za vse, kar se utrne v tebi, biti s tem in ne skušati spreminjati stanja zavoljo tega, da bo vse spet prijetno in lepo - ti so vredni zlata!
Če jih še nimaš, si jih najdi.
Če ne drugje, v obliki terapevta.
Ali podporne skupine.
Čustvo je le vibracija v telesu. Frekvenca, ki se zbudi z namenom. Čemurkoli se upiramo, dobi večji energijski potencial. Karkoli potlačimo, dobi še večjo moč.
V telesu vsako čustvo sproža senzacije. Te potujejo po telesu in se spreminjajo. Tudi transformirajo in sprostijo, če jim ustvarimo možnost za to.
V kolikor se čustva (v trenutku zatem, ko se pojavijo) ne prepoznajo, validirajo ali regulirajo, ostanejo zataknjena v telesu. In kaj mislite, da povzročajo tam?
Seveda je način čustvovanja in dela s čustvi posledica vzgoje, tega, kako se je ravnalo z in reguliralo naša čustva v primarni družini in v različnih razvojnih obdobjih. Navezuje se tudi na to, v kakšnih čutvenih vibracijah je bila mama med nosečnostjo, kako smo prišli na svet - način rojstva ima tudi nezanemarljiv vpliv. Razpisali bi se lahko tudi o družbenih pravilih ("fantje ne jokajo", "ne biti žalostna", "punčke se ne jezijo" itd.).
Sama navlaka!
Ključno je, da v odrasli dobi zdravo prevzemamemo odgovornost za lastna čustva in spoznamo, da so čustva drugih ljudi njihova - in ne naša. S tem so povezane zdrave meje.
Tehnika emocionalnega procesiranja je izjemna za procesiranje čustev in spuščanje le-teh skozi telo. Sama sem se je učila pri Luciji Rene (avtorici knjige Unplugging from Patriarchy). To predajam naprej in učim ženske tudi v Šoli Odkrivanja Primarne ženske Biti.
Po novem letu pa bom ustvarila skupino z namenom učenja in izkušanja emocinalnega procesiranja. Pa tudi krepitve kapacitete izkušanja čustev - svojih in drugih. Če bi želel/a biti zraven, mi napiši zs in pošljem več informacij.
Na zdravo čustvovanje!