29/05/2025
O (ne)odraslih odnosih, bežanju pred odgovornostjo in svobodi, ki je v resnici strah
Nekateri odnosi se začnejo čarobno. Lahkotno, igrivo, z občutkom svobode. Oseba, ki očara, navdihuje, prinaša iskrico. A ko pride do vprašanja prihodnosti, se zazre skozi “okno”. Ne reče “ne”, a tudi ne reče “da”. Vse ostaja v nedoločljivem. Zadostno prisotno, da ohranja upanje, a nikoli dovolj zavezano, da bi ustvarilo temelj.
V globljem psihološkem smislu pa to ni zgolj vedenjski vzorec. Je arhetipska dinamika. To je Peter Pan – simbol večnega dečka. Tistega, ki ne odraste, ker odraslost razume kot konec svobode. Tistega, ki leti stran od realnosti – odgovornosti, ranljivosti, smrti.
Letenje, v tem kontekstu, pomeni bežanje:
– v idealizacijo, v možnosti brez meja
– v začasne odnose, ki nimajo teže
– v teorije, duhovnost, projekte brez tal
– v »svobodo«, ki v resnici skriva strah pred stikom
Na drugi strani odnosa pa je pogosto Wendy. Ona, ki drži prostor. Ki upa. Ki čaka. Ki ljubi z zrelostjo. A na koncu izčrpana ugotovi, da čakanje ni faza. Je struktura. In ona ni več v tej zgodbi.
V terapiji ne sodimo. Razumemo, da Peter Pan ni sovražnik. Je tisti del nas, ki ni imel iniciacije. Ki ni imel varne strukture odraslega sveta. Ki se boji zavrnitve. Ki verjame, da mora leteti, da ne bi izgubil sebe.
A tudi Wendy ima svojo vlogo:
- Zakaj ostaja tam, kjer ni napredka?
- Kdo je, ko ne čaka več?
- Katera njena globlja prepričanja so v “igri”?
- Kakšne sekundarne koristi vendarle dobiva?
Kaj mislite? Zapišite v komentar ⬇️
