01/01/2026
Dobro jutro vsem in srečno ter zdravo novo leto vam želimo.
Ne morem molčati o tem, kaj se je zgodilo danes ponoči.
V vas so se preselili novi stanovalci – nekateri bolj spoštljivi, nekateri manj. Zavedamo se, da je silvestrov večer in prisotna pirotehnika, ki s sabo prinaša pokanje in za nekatere veselje. Za nas, lastnike živali, pa to pomeni ogromno skrbi, in za naše živali trpljenje ob glasnem pokanju.
To je neizogibno, zato pri nas vsi konji in kužki dobijo pomirjevalo, da lažje preživimo noč. Zame pa to pomeni dežuranje do poznih ur, da ne bi šlo kaj narobe – pa tudi to ne moremo vedno preprečiti.
Ob srhljivih prizorih, ki jih vidim decembra, veliko ljudi sploh ne ve: kuža, ki si ne upa na WC in se trese ob vsakem poku … konji, ki se od strahu tresejo in se zaletijo v zid … muca, ki nikoli ne rine v hišo, pa želi to noč ostati notri … da naštejem le nekaj.
Ko je končno večina ognjemeta mimo, se odpravim spat. Preverim elektriko pri konjih in kužku pustim spati ob postelji, da se počuti varno.
Z pomirjevali smo nekako uspeli preživeti polnoč brez fizičnih poškodb – temu ni vedno tako. Zjutraj pa so psihične travme še vidne: tresenje in utrujenost živali, ki so ponavadi zelo živahne.
Ob 3.15 me zbudi glasen POK, luči in kričanje mulcev nekaj metrov stran od hiše. Srce mi nabija, v sobo prileti naš kuža – trese se in slini. Nato še en POK. Pogledam skozi okno – na njivi stoji skupina cca. 10 mulcev in se dere ŠE ŠE!
POK. Oblečem se in odhitim ven ter jih vljudnk prosim, če lahko nehajo.
V tem nisem videla, da so ponovno prižgali raketo, ki mi jo le nekaj metrov stran od mene raznese v nebu nad glavo.
Razložim, da imamo doma živali in da bi želeli v miru spati.
Glasen hihit, odgovarjanje “po balkansko”, da jim je to vseeno in “kaj se grem”.
Njih to ne zanima njim je vseeno.....Zakaj se ni dalo to narediti bolj stran od hiš in ob polnoči ko ze tako ali tako poka nerazumem. To kaze za moje pojme na slab razum in na to da drugi okoli nismo pomembi oz na druge ni bilo nobenega pomisleka.... majhni otroci v sosednji hiši, ki se lahko zbudijo, drugi ki spimo in nase živali.....
Ko jih končno razkadim domov, ker sem zagrozila, da pokličem policijo, vidim, da so iz sosednje hiše. Do sedaj niti eno leto nismo imeli ognjemeta tako blizu in tako nespoštljivo mulerijo, ki me obmetavajo s kletvicami, izzivajo ter grozijo. Brez razumevanja, brez empatije, samo velik ego in “jaz bom delal, kar hočem”, z odnosom “saj mi noben nič ne more”.
Zaprejo se vrata hiše in odpravim se domov. Zaspati nisem mogla. Pohitim še konje preveriti – tam izgleda vse OK.
Kuža se skrije pod posteljo, jaz pa zaspim okoli 4.30.
Zjutraj zvoni telefon. Vstati bo treba.
Kaj je pri nas na svetu narobe, da starši in šole ne znate vzgajati otrok z empatijo do drugih in drugačnih, s spoštovanjem do odraslih, tujih ljudi in živali, brez egocentričnosti?
Zakaj mora priti pri nas do poškodb ali kaj hujšega, da se mulci začnejo zavedati, da je njihovo obnašanje nesprejemljivo?
In zakaj na svetu ne moremo biti prijazni drug do drugega ter si pomagati?
Hvala tistim, ki ste slišali moje prošnje, da se ne poka raket blizu hiše res sem iz srca hvaležna.
Ne vem, kam to pelje. V dobro sigurno ne.
Razmislite o tem, kaj piše – in če se to dotakne koga, upam, da bomo na svetu imeli kakšnega dobrega človeka več.
