30/07/2025
TEK…
Poleg lazenja po hribih, pa lokostrelstva je ena izmed mojih ljubezni tudi tek. S tekom sem začela že pri 12 letih. Ker je doma oče preživljal celo družino, se je denar skrbno porabljal za pomembne stvari. V tistih časih tek ni bil kaj prida cenjen na kmetih. Totalno nerazumljivo, zakaj bi nekdo tekel kar tako, če mu ni treba in če ga ravno ne lovi medved.🤣
Tako, da sem, pa tega ne priznam ravno s ponosom, svoje prve tekaške superge ukradla. Jeb*iga, 🫣pač nekako sem se znašla in pri tisti starosti sta bila ljubezen in volja do teka očitno večja kakor moja morala, pa tudi vedela sem, da bodo otroku čigar copate sem drpnila, starši takoj kupili nove. Kristjan, nikoli se ti nisem opravičila. Sori stari. Pa lahko bi mel tudi malo manjšo nogo. 🤷♀️
Nič zato, prevelike copate sem rešila s podlaganjem, ja različnih stvari.
Življenje me je vedno učilo, da se znajdem.
In tako sem pričela s tekom. Kmalu je bil 10 kilometrski tek moja jutranja rutina pred šolo. V dolini so me kmalu poznali kot čudakinjo, ki teče brez razloga. Ni mi bilo mar. Jaz sem tekla. V največji vročini, v največjem nalivu, v največjem mrazu in snegu. Ni bilo pomembno. Pomembno je bilo, da sem tekla.
Želela sem si tudi trenirati atletiko, vendar zaradi logističnih izzivov to ni bilo mogoče. Oče ni bil zmožen po celem dnevu terenskega dela opraviti še dodatnih 100 km vožnje in čas, ki ga je porabil za delo na kmetiji in polju, porabiti za vožnjo do Kočevja in čakanja, da končam s treningi. Pač takratni časi so bili takšni, tako da mu nisem zamerila. Je pa ostala v meni neuslišana želja po treniranju.
Vseeno sem tekla, zase, za dušo. Tek je bil vrsta meditacije zame, ker sem bila preveč nemirna da bi mirno sedela. Tudi danes je včasih še vedno tako. Pač imam sršene v riti, včasih tudi v glavi. Med tekom sem tudi reševala večino problemov, ki sem jih imela, ali pa sanjarila in odplavala v druge svetove. Danes bi rekli, da sem vizualizirala in manifestirala🤣🤣
Tudi v odrasli dobi je tek še vedno ostal moja ljubezen. Vstajala sem ob 5 zjutraj odtekla 10 kilometrov, potem pa odšla v službo, kjer sem bila cel dan na nogah. Nič zato, samo, da sem lahko tekla. Nekako sem občutila posebno vrsto svobode v teku.
Občasno sem se udeleževala tudi raznih tekaških tekmovanj, vsake toliko, malo za občutek.
Ker pa rada tudi hribolazim, sem začela združevati hribe in tek, tako da sem pred poškodbo noge, slabe 3 leta nazaj tekla večinoma samo še po hribih. Bilo je bolj razgibano in adrenalinsko.
In potem poškodba. Pa vnetja, pa bolnice, pa operacije, pa lalalalala pa noga preč…
Ok. Kaj pa zdaj s tekom… Pa kje in kako bom staknila tekaško protezo???
Ta opcija, da bi imela tekaško protezo glede na svoje finančne zmožnosti se mi je zdela svetlobna leta daleč in rahlo me je skrbelo, da bo to ostala neuslišana želja še nekaj dobrih let… Aaaampak, spomnila sem se, da sem se znašla s tekaškimi copati, treba se bo nekako tudi zdaj. Kjer je volja je tudi pot, to vedno govorim in v to tudi verjamem.. No, vedela sem da tekaške proteze zagotovo ne bom nekje ukradla. 🤣
Vem, da imam tam zgoraj angele varuhe. Veliko njih. V to sem se že neštetokrat prepričala. Vem, da so me že velikokrat rešili v življenju in velikokrat pomagali. Velikokrat pa so se tudi držali za glavo. Hvala jim za potrpežljivost. 🥰
Očitno pa imam tudi angelčke v človeški obliki tukaj doli na Zemlji. In eden od njih je tudi moj čudoviti protetik Boštjan Bostjan Boltezar pri MOOR Ortotika in Protetika / MOOR Orthotics & Prosthetics. Z Bostjanom sva začela sodelovati nekje v marcu, še pred mojo zadnjo operacijo in delati načrte, kakšno in kako aktivno življenje si želim živeti zdaj, po amputaciji noge.
Ena od želj je bila tudi tek. Srčno rada bi zopet tekla.
Sama menim, da bi morala biti tekaška proteza dostopna preko zavarovalnice vsem aputirancem, ki bi imeli takšno željo. Ne samo posameznikom, ki si jo lahko finančno privoščijo. Kajti želja vsakega, ki je dal skozi takšno izkušnjo, kot je amputacija, ali kakšno drugo obliko invalidnosti je, da se čimprej in tudi nekako čimbolj približa kvaliteti življenja, ki jo je imel prej, ne pa, da se poleg same travme invalidnosti in oviranosti srečuje še s tem, da mu je onemogočena vsaj približno enaka kvaliteta življenja kot prej.
In potem; ja padel je v depresijo, ja nima več volje vstati, hoditi, .. No s**t Sherlock, a rees? Pa se je kdo vprašal zakaj??
Ne!!! Sam Kur*čeve vprašalnike ti dajo psihologi za izpolnjevat, ker pač oni rabijo statistiko, kako se pač invalidi počutijo. Kako? Ja kolikor sem se naposlušala zgodb, včasih prav ušivo, pa velikokrat bi se lahko stanje izboljšalo, če bi se jim le omogočilo nekaj več pripomočkov za bolj kvalitetnejše življenje.
No, da se vrnem nazaj, Bostjan je vedel za mojo veliko željo, pa tudi za izzive, s katerimi se srečujem kot mati samohranilka. In bistro in iznajdljivo bitje kakor je, je le našel način, da mi je omogočil, da sem dobila svojo prvo tekaško protezo.
Včasih ga prav občudujem ob vseh izzivih, ki mu jih dajem in velikokrat si ga predstavljam, kako se smeje in drži za glavo.
Občutke, ko sem dobila sms s sliko izdelane proteze se ne da opisati. Čista sreča, ljubezen, solze in navdušenje. Spomnim se samo da sem obsedela na postelji, buljila v sliko in jokala. Jokala od sreče in v srcu občutila toliko hvaležnosti, da sem mislila, da ga bo razneslo. Kričala, vriskala bi od veselja in sreče, a sem se raje zadržala, že tako sosedje vedo da sem bolj “svoje” sorte. Počutila sem se, kot najsrečnejše bitje pod Soncem. To lahko razumejo samo tisti, ki delijo enako ljubezen do teka, pa ne morejo teči.
Nazadnje sem se tako počutila, ko sem prvič shodila s hidravlično protezo. Neverjetno čudovit in izpolnjujoč občutek. Čista sreča.
Bostjan in tudi MOOR Ortotika in Protetika / MOOR Orthotics & Prosthetics neizmerno sem vam hvaležna za željo, ki ste mi jo izpolnili. Ne morem opisati z besedami, kako se vam hvaležna❤️
In tako sem vedela takoj, da Spartan Race Slovenia letos bo. Juhuhuuu 😍😍😍
Edino naučiti se moram teči 👊🦿💪💪
Mala malca.. 🤣💪
