Abella terapije

05/03/2026

5. marec 2024.
Dan, ko so mi na podlagi moje lastne odločitve amputirali nogo. Danes minevata dve leti od tega dne.
Tisti, ki me spremljate in poznate mojo zgodbo, veste, da se je vse začelo z enim nerodnim sestopom v kroksih … ki je vodil v grd, odprt zlom gležnja. Nekje vmes pa sem pobrala še eno prav “fajn” lačno bakterijo z veliko željo po razmnoževanju.
Po dolgih 18 mesecih boja, bolnišnic, operacij in ponavljajočih se vnetjih sem vedela, da s takšno nogo nikoli več ne bom brez bolečin in brez tveganja za nova vnetja svobodno pohajkovala okoli – kaj šele športala.
Če sem želela živeti življenje vsaj v 95 % obsegu, kot sem ga prej, sem morala sprejeti odločitev.
Noga mora stran.
K tej odločitvi je v veliki meri prispevala tudi moja izventelesna izkušnja in srečanje z Bogom, kjer mi je bilo veliko odkrito in pokazano.
V trenutku odločitve sem začutila izjemen mir. Pomirjenost sama s seboj, z odločitvijo in neverjetno voljo do življenja naprej. Takrat sem vedela, da je odločitev prava.
Po letu in pol bojev za tisto, kar je bila nekoč moja noga, nenehnem stresu in strahu pred tem, kaj me čaka, je bil ta mir, ta ljubezen in ta volja za naprej nekaj res poživljajočega in tolažečega.
Umetnost je vedeti, kdaj je čas, da nekaj spustimo.
Pa naj bo to odnos, služba, materialne stvari … ali pa del telesa, kakor je bilo pri meni.
Vsekakor nisem bila pripravljena žrtvovati svojega duha in preostanka telesa z neskončnimi operacijami in zdravili, da bi reševala nekaj, kar je pred mojimi očmi umiralo in gnilo.
Danes sta minili dve leti od moje prve amputacije.
Od druge, ko je bilo treba narediti popravke, pa 66 dni.
Ko se ozrem nazaj, vidim, da je bilo vse, kar se je dogajalo z mojo nogo, pravzaprav začetek mojega duhovnega popotovanja. Spoznavanja in zdravljenja sebe – ne samo v fizičnem smislu, ampak tudi v najglobljih delih duše. Tudi tistih najtemnejših, ki jih, dokler nisem obležala priklenjena na posteljo, nisem hotela videti.
Moja noga je bila moj blagoslov.
Bitje, ki sem danes, je svetlobna leta daleč od ženske, ki je živela pred poškodbo. V vseh pogledih.
In danes?
Danes praznujem.
Praznujem svoj drugi rojstni dan. Kot novo bitje.
Praznujem svoje življenje.
Imam neverjetno voljo do življenja. Seveda še vedno kdaj padem, naredim tri korake nazaj. A se vedno tudi poberem in grem naprej. Še močnejša. Še vztrajnejša.
Rekli so mi, da se moram umiriti. Da moje življenje nikoli več ne bo takšno kot prej. Da sem zdaj invalid in bo moje življenje precej osiromašeno za izkušnje, katerih bom prikrajšana.
Še dobro, da se znam narediti malo gluha.
Ko mi nekdo reče, da ne bom zmogla – še posebej nekdo, ki ima obe svoji nogi – se samo sladko nasmehnem in si rečem:
“O ja, punca. Zmoreš ti vse. Že od nekdaj.”
Ne živim prepričanj drugih. In ne živim omejitev, ki so si jih postavili sami.
Kako živim danes?
Ljubim svoje življenje. Ljubim svoje delo terapevtke, ki ga opravljam z vsem srcem. Ljubim svoje telo. In ja – tudi svojo nogo. No … tisto, kar je od nje ostalo. 🙂
Hodim v hribe. Tečem. Medtem ko večina ljudi zaspano pije jutranjo kavo, se jaz že spuščam nazaj s hriba.
Vedno sem rada v pogonu in z največjim veseljem vsak dan nabiram kilometre. Rada plešem in počnem skoraj vse, kar sem prej – pa še več.
Velika hvala gre tudi mojemu protetiku Boštjanu pri Moor ortotiki in protetiki, ki mi s svojim naprednim znanjem omogoča proteze, ki podpirajo moj način življenja in moje potrebe.
V času, ko sem bila omejena doma in v procesu svojega duhovnega popotovanja, so se v hudih preizkušnjah in bolečinah prebudile tudi speče sposobnosti, ki sem jih nosila v sebi. Zaradi njih sem danes še bolj usposobljena pri delu, ki ga opravljam.
Ne obljubljam čudežev. Nisem vsemogočna. Nisem nič več kot ostali.
Sem pa nekdo, ki vam lahko pokaže, kako splezati iz najhujšega – naj bo to fizične ali duhovne narave.
Nekdo, ki vam lahko pokaže pot.
Vas prime za roko.
Vam pove, da zmorete.
In hodi ob vas.
Vedno obstaja pot. Vedno.
Treba je samo odpreti oči in pogledati.
Zdaj pa grem praznovat svoj rojstni dan v svojem stilu. 🙂
Vam pa želim, da si naredite čudovit dan. Zunaj je lep, sončen dan, ki kar kliče po razvajanju.

28/09/2025

Moja izkušnja izdelave šamanskega bobna

Notranji klic po čisto svojem šamanskem bobnu sem začutila že aprila v enem izmed svojih procesov. Na začetku sem mislila boben kupiti pri kakšnemu izdelovalcu, toda kmalu je prišlo notranje sporočilo, da si moram svoj boben izdelati sama. Da v njega vnesem svojo esenco duše, kar bo ključno za delo pri terapijah naprej.

Kakor po svoji navadi, sem takoj stopila v akcijo in kmalu našla oglas za delavnico izdelajte si čisto svoj boben, ki jo vodi čudovita duša Padma Om Nama Sivayav okviru Pleme.

Ker takrat še ni bil pravi trenutek zame, da bi si izdelala svoj boben, saj me je, takrat še nisem vedela tega, čakalo poletje polno transformativnih procesov na različnih frontah. In ja, bilo je to res pestro poletje. Zato je posegla višja sila vmes in bila sem ustavljena iz različnih razlogov.

Kadar se jaz nekaj namenim, se tako fokusiram na to, da je mojim vodnikom potrebno kar nekaj posla z mano da me ustavijo iz na več različnih načinov, da dojamem sporočilo.

Tako se je izdelava bobna prestavila na september. OK, sem si rekla, je že moralo biti tako in oni gor najbolje vedo.

Takrat še nisem vedela tega, vendar je poletje prineslo ogromno sprememb. Ogromno dela na sebi. Najti zopet svojo moč, tisto globoko žensko notranjo moč, tako nežno a hkrati tako surovo. Poglobiti stik same s seboj. Zdravljenje in transformiranje medgeneracijskih travm in vzorcev še posebej po ženski liniji prednic. Zdaj, ko to pišem se bere lahkotno, kakor seznam, toda resnica predelovanja tega je vse prej kakor lahkotna. Soočanje z bolečino, tako svojo, kakor bolečino prednic je trnova pot, polna teme, vendar ko prideš iz tega ven si lažji in svobodnejši predvsem pa bolj svoj in prečiščen.

In ja, tudi terapevti gremo po tej poti, tudi tisti, ki ne govorijo ali pišejo o temu. Vsi radi poslušajo o sreči, svetlobi, miru in svobodi, toda to je samo del, del, ki je predvsem na koncu poti. Prej je treba še iti, če povzamem besede terapevta izpred let, ko sva imela to diskusijo; treba je iti čez vso temo, bolečino in gnojnico, ki jo nosimo v sebi. Pa ne samo našo, tukaj so še naši predniki, ki jim to dolgujemo tako, kot to dolgujemo sami sebi in našim otrokom.

Trenutek, ko začutiš vso to bolečino, tega in prejšnjih življenj, ko vidiš slike, inserte kako si trpel ti ali tvoji predniki, imaš občutek, da se ti bo dobesedno zmešalo od vsega, sama sem bila velikokrat tam in stala na tem robu, kjer te hoče tema enostavno posrkati notri.

Opozorilo: tega se nikakor ne lotevajte sami, ampak si poiščite pomočnika, terapevta, nekoga, ki je že prehodil to pot. Ki ve, kako držati varen in ljubeč prostor, da te vse to ne posrka notri, drugače je učinek lahko nasproten in obtičiš tam.

Tako nekako v grobem je zgledalo moje poletje, (podrobno o tem mogoče kdaj drugič) medtem ko je večina ljudi dopustovala in žurala na morju, s čimer, da se razumemo ni nič narobe. Jaz sem se pač odločila drugače, ker sem take vrste posameznik, da rada kopljem po sebi in delam na sebi. Zakaj? Ker čutim, da je tako prav.

To poletje sem se odločila, da se postavim na noge. V vseh pogledih. Ko se sedaj pogledam v ogledalo, tam več ni iste osebe, ki se je gledala nekaj mesecev nazaj. Nazaj zre vame Ženska. Ženska, ki se zaveda svoje moči, ki se zaveda tako svoje svetlobe, kot tudi teme. In sprejema oboje kot svojo celoto. Bojevnica. Boginja. Ljubezen.

Da se vrnem nazaj, prišel je dan delavnice. Že prvi trenutek, ko sva se zagledali s Padma Om Nama Sivaya, sva si padli v objem, tak pristen, ljubeč objem, ko objameš dobrega prijatelja, ki ga nisi videl že celo večnost. Pogled v katerem se duši prepoznata. Ko enostavno veš, da je bilo tako namenjeno in dogovorjeno že dolgooo preden si se začel zavedati samega sebe. Toplina, pristnost in spominjanje duš. V trenutku smo se povezale kot bi se že od nekdaj poznale. No saj tudi se.

Padma Om Nama Sivaya je obred same izdelave vodila strokovno ter ustvarila varen prostor, kjer se je moralo zgoditi, kar se je zgodilo in šele kasneje, doma, sem prišla do spoznanja, zakaj je bila namenoma tako majhna skupina. Bilo je veliko za predelati. Seveda, zopet, pišem iz svojega vidika in stvari, ki so se dogajale na obredu so moja osebna izkušnja, ostale udeležne so imele svojo.

Sam proces izdelave je obred, ki prečiščuje, kar se še mora prečistiti v tebi in te pripravlja, da si sam pri sebi dovolj zrel, da postaneš, ne njegov lastnik, temveč sopotnik. Ker boben ni tvoja lastnina, ni inštrument, je tvoj sopotnik, tvoj pomočnik, ki transformira, kar je potrebno transformacije, očisti kar je potrebno očiščenja. Zdravi, kar je potrebno zdravljenja in opolnomoči tisto, kar je potrebno moči.

Boben ima svojo dušo, svoj spirit. Kar se čuti, tudi sedaj, ko ga gledam kako visi in se suši, čutim kako se rojeva, čutim njegovo prisotnost in cela soba ima drugačno vibracijo, odkar sem ga prinesla domov. Mojo in njegovo.

Seveda, da je rdeče barve… Drugega ni bilo za pričakovati. Na začetku me je um še skušal: da je mogoče rdeč boben preveč. No ja, za marsikoga sem tudi jaz preveč, preveč vsega. Za nekoga ravno pravšnja mera. Ravno pravšnja mera norosti, sladkobe in divjega. Rdeč boben je natanko tisto kar sem si želela, da odraža tudi tisto kar sama nosim v sebi. Ogenj, ki žge in požge vse kar je za požgat.

Ker se travme in vzorci, ki jih nosimo v podzavesti, v svojem dušnem spominu in telesu čistijo in zdravijo v slojih, kakor jih ima čebula ali če je komu ljubše v stopnjah, se je tudi danes, zopet govorim izključno o svoji izkušnji, zdravila in prečiščevala ženska v meni, tudi vse po liniji prednic.

Padma Om Nama Sivaya nam je svetovala, naj se, potem ko pridemo domov in obesimo boben na 4 dnevno sušenje, kar je hkrati tudi čas rojevanja bobna, stuširamo in damo vsa oblačila v pranje, ker se navzamejo energij, ki so bile prisotne in vsega kar se je v samem obredu transformiralo.

Domov sem prišla polna energije, tudi potreba po hrani je izginila. A hkrati sem bila tudi zelo utrujena. Opravim jaz z bobnom… Vmes še pospravim in posesam stanovanje, ker to je pač moj OCD… V sebi čutim vročino, ki žge. Nenadoma za menoj pride vse kar se je z menoj na nezavednii ravni dogajalo v samem obredu. Slike, občutki, uvidi. Vse. Materiala toliko, da komaj dohajam. Opozorim vodnike, naj upočasnijo prenos informacij, ker ne morem vsega dohajati.

Telo naenkrat pade v tako izčrpanost, da me še hči začne spraševati, kaj je z menoj narobe. OK, si rečem, čas je za čistilni tuš. Komaj dvignem noge, se nekako splazim v kopalnico in si privoščim res vroč in dolg tuš, kakor sem gorela od znotraj, me je na zunaj treslo od mraza. Težko razložim vse občutke. Sam tuš je res pomagal, tako da svetujem vsakemu, če karkoli ne štima s telesom, čudni občutki, TUŠ. Dolg, vroč (jaz pač ne maram mrzlih) tuš.

Sam tuš je zelo pomagal, vendar pa je telo izčrpano. Občutek bolečih mišic in kosti, kot bi me povozil vlak. Kar samo pomeni, da sem se procesu predala, spustila potrebo po kontroli samega procesa in se samo prepustila, da se zgodi tisto kar se mora. Spirit, vodniki, so naredili ostalo in pomagali, za kar jim hvala. Zbita, ampak srečna in hvaležna za to izkušnjo.

Če kdo čuti, da ga je poklical boben, tako kakor sem jaz čutila, da je neprecenljivo orodje, ki ga bom, ko bo zadeva zrela uporabljala tako zase, kot pri terapiji z drugimi, toplo priporočam izdelavo svojega bobna, ker notri vnesete del sebe pa tudi sam proces je neke vrste terapevtska izkušnja.

Še enkrat Padma Om Nama Sivaya, Pleme, neizmerna hvala za to izkušnjo, za vse napotke in modrosti, ki si nam jih predala.

Evo to je moja izkušnja, mogoče koga navdihne pa se odloči za pot s svojim bobnom, mogoče koga spodbudi, da začne poglobljeno delati na delih sebe, ki so potrebni pozornosti, to je bil cel point objave. Če koga motijo slovnične napake, no ja, to več ni moja stvar.

Objem,
Ana Štimac.

30/07/2025

TEK…
Poleg lazenja po hribih, pa lokostrelstva je ena izmed mojih ljubezni tudi tek. S tekom sem začela že pri 12 letih. Ker je doma oče preživljal celo družino, se je denar skrbno porabljal za pomembne stvari. V tistih časih tek ni bil kaj prida cenjen na kmetih. Totalno nerazumljivo, zakaj bi nekdo tekel kar tako, če mu ni treba in če ga ravno ne lovi medved.🤣
Tako, da sem, pa tega ne priznam ravno s ponosom, svoje prve tekaške superge ukradla. Jeb*iga, 🫣pač nekako sem se znašla in pri tisti starosti sta bila ljubezen in volja do teka očitno večja kakor moja morala, pa tudi vedela sem, da bodo otroku čigar copate sem drpnila, starši takoj kupili nove. Kristjan, nikoli se ti nisem opravičila. Sori stari. Pa lahko bi mel tudi malo manjšo nogo. 🤷‍♀️
Nič zato, prevelike copate sem rešila s podlaganjem, ja različnih stvari.
Življenje me je vedno učilo, da se znajdem.
In tako sem pričela s tekom. Kmalu je bil 10 kilometrski tek moja jutranja rutina pred šolo. V dolini so me kmalu poznali kot čudakinjo, ki teče brez razloga. Ni mi bilo mar. Jaz sem tekla. V največji vročini, v največjem nalivu, v največjem mrazu in snegu. Ni bilo pomembno. Pomembno je bilo, da sem tekla.
Želela sem si tudi trenirati atletiko, vendar zaradi logističnih izzivov to ni bilo mogoče. Oče ni bil zmožen po celem dnevu terenskega dela opraviti še dodatnih 100 km vožnje in čas, ki ga je porabil za delo na kmetiji in polju, porabiti za vožnjo do Kočevja in čakanja, da končam s treningi. Pač takratni časi so bili takšni, tako da mu nisem zamerila. Je pa ostala v meni neuslišana želja po treniranju.
Vseeno sem tekla, zase, za dušo. Tek je bil vrsta meditacije zame, ker sem bila preveč nemirna da bi mirno sedela. Tudi danes je včasih še vedno tako. Pač imam sršene v riti, včasih tudi v glavi. Med tekom sem tudi reševala večino problemov, ki sem jih imela, ali pa sanjarila in odplavala v druge svetove. Danes bi rekli, da sem vizualizirala in manifestirala🤣🤣
Tudi v odrasli dobi je tek še vedno ostal moja ljubezen. Vstajala sem ob 5 zjutraj odtekla 10 kilometrov, potem pa odšla v službo, kjer sem bila cel dan na nogah. Nič zato, samo, da sem lahko tekla. Nekako sem občutila posebno vrsto svobode v teku.
Občasno sem se udeleževala tudi raznih tekaških tekmovanj, vsake toliko, malo za občutek.
Ker pa rada tudi hribolazim, sem začela združevati hribe in tek, tako da sem pred poškodbo noge, slabe 3 leta nazaj tekla večinoma samo še po hribih. Bilo je bolj razgibano in adrenalinsko.
In potem poškodba. Pa vnetja, pa bolnice, pa operacije, pa lalalalala pa noga preč…
Ok. Kaj pa zdaj s tekom… Pa kje in kako bom staknila tekaško protezo???
Ta opcija, da bi imela tekaško protezo glede na svoje finančne zmožnosti se mi je zdela svetlobna leta daleč in rahlo me je skrbelo, da bo to ostala neuslišana želja še nekaj dobrih let… Aaaampak, spomnila sem se, da sem se znašla s tekaškimi copati, treba se bo nekako tudi zdaj. Kjer je volja je tudi pot, to vedno govorim in v to tudi verjamem.. No, vedela sem da tekaške proteze zagotovo ne bom nekje ukradla. 🤣
Vem, da imam tam zgoraj angele varuhe. Veliko njih. V to sem se že neštetokrat prepričala. Vem, da so me že velikokrat rešili v življenju in velikokrat pomagali. Velikokrat pa so se tudi držali za glavo. Hvala jim za potrpežljivost. 🥰
Očitno pa imam tudi angelčke v človeški obliki tukaj doli na Zemlji. In eden od njih je tudi moj čudoviti protetik Boštjan Bostjan Boltezar pri MOOR Ortotika in Protetika / MOOR Orthotics & Prosthetics. Z Bostjanom sva začela sodelovati nekje v marcu, še pred mojo zadnjo operacijo in delati načrte, kakšno in kako aktivno življenje si želim živeti zdaj, po amputaciji noge.
Ena od želj je bila tudi tek. Srčno rada bi zopet tekla.
Sama menim, da bi morala biti tekaška proteza dostopna preko zavarovalnice vsem aputirancem, ki bi imeli takšno željo. Ne samo posameznikom, ki si jo lahko finančno privoščijo. Kajti želja vsakega, ki je dal skozi takšno izkušnjo, kot je amputacija, ali kakšno drugo obliko invalidnosti je, da se čimprej in tudi nekako čimbolj približa kvaliteti življenja, ki jo je imel prej, ne pa, da se poleg same travme invalidnosti in oviranosti srečuje še s tem, da mu je onemogočena vsaj približno enaka kvaliteta življenja kot prej.
In potem; ja padel je v depresijo, ja nima več volje vstati, hoditi, .. No s**t Sherlock, a rees? Pa se je kdo vprašal zakaj??
Ne!!! Sam Kur*čeve vprašalnike ti dajo psihologi za izpolnjevat, ker pač oni rabijo statistiko, kako se pač invalidi počutijo. Kako? Ja kolikor sem se naposlušala zgodb, včasih prav ušivo, pa velikokrat bi se lahko stanje izboljšalo, če bi se jim le omogočilo nekaj več pripomočkov za bolj kvalitetnejše življenje.
No, da se vrnem nazaj, Bostjan je vedel za mojo veliko željo, pa tudi za izzive, s katerimi se srečujem kot mati samohranilka. In bistro in iznajdljivo bitje kakor je, je le našel način, da mi je omogočil, da sem dobila svojo prvo tekaško protezo.
Včasih ga prav občudujem ob vseh izzivih, ki mu jih dajem in velikokrat si ga predstavljam, kako se smeje in drži za glavo.
Občutke, ko sem dobila sms s sliko izdelane proteze se ne da opisati. Čista sreča, ljubezen, solze in navdušenje. Spomnim se samo da sem obsedela na postelji, buljila v sliko in jokala. Jokala od sreče in v srcu občutila toliko hvaležnosti, da sem mislila, da ga bo razneslo. Kričala, vriskala bi od veselja in sreče, a sem se raje zadržala, že tako sosedje vedo da sem bolj “svoje” sorte. Počutila sem se, kot najsrečnejše bitje pod Soncem. To lahko razumejo samo tisti, ki delijo enako ljubezen do teka, pa ne morejo teči.
Nazadnje sem se tako počutila, ko sem prvič shodila s hidravlično protezo. Neverjetno čudovit in izpolnjujoč občutek. Čista sreča.
Bostjan in tudi MOOR Ortotika in Protetika / MOOR Orthotics & Prosthetics neizmerno sem vam hvaležna za željo, ki ste mi jo izpolnili. Ne morem opisati z besedami, kako se vam hvaležna❤️
In tako sem vedela takoj, da Spartan Race Slovenia letos bo. Juhuhuuu 😍😍😍
Edino naučiti se moram teči 👊🦿💪💪
Mala malca.. 🤣💪

30/07/2025

Spontane odločitve, Debni vrh in preizkus kompatibilnosti špartanskega spremljevalca 🤣
Sama verjamem, da nam Bog, Vesolje, Življenje, kakorkoli že kdo to imenuje, na pot vedno pošlje osebe, ki so bodisi naši učitelji, pomočniki ali pa naš test, kako avtentično živimo tisto, kar pridigamo in kako smo osvojili lekcije, torej preizkus teorije v praksi.
No, jaz sem prosila svoje tam gor😆 za spremljevalca na Spartan para dirki, ki se jo bom letos udeležila prvič.
Pravzaprav je to nekako zelo velik izziv zame, ki hodim na novo šele od maja, torej 3 mesece, tečem pa.. no o tej temi pa v kakšni drugi objavi.
Ampaaaak, ker sem vztrajno bitje, ki potrebuje vedno znova nove izzive in cilje, ker brezciljno življenje mi pač nekako ne gre od rok, sem si letos postavila za izziv Spartan para race, tek z nekje 20 ovirami na 5km.
Ker pa nisem več brezglavi norec kakor včasih in se dobro zavedam tveganja, ki ga tako udejstvovanje predstavlja, še posebej za nekoga, ki se šele dobro uči na novo hoditi, kaj šele teči sem izkoristila možnost dveh spremljevalcev, ki mi pomagajo skozi ovire, da se ne bi poškodovala, padla, itd., še posebej ker zame poškodba ali padec pomenita popolno obmirovanje in neuporabo proteze.
Eden od spremljevalcev srčno upam, da bo moja draga trenerka lokostrelstva, Barbra Pia Križe, drugi spremljevalec pa je fit gospod v šarmantnih letih, ki bi rad zaradi osebnih razlogov ostal anonimen, pa mu recimo raje kar gospod X.
No, kakor se spodobi, sva se z gospodom X odločila, da bo treba resno zagrabiti za treninge, ker tudi njemu ta tekma predstavlja precejšen izziv zaradi prometne nesreče z motorjem pred leti in posledic poškodb, ki jih je utrpel. Torej, dvojni izziv, motivacija za oba, da preseževa sebe in pa tudi test, da ne greva v egu preko svojih zmožnosti in v svojo škodo, glede na to da sva oba precej podobnega karakterja kar se teh stvari tiče. Pa sva rekla, ok. paziva drug na drugega..
Pride sobota, vreme sprejemljivo, Mostec, Rožnik mu ne diši, pa se v kompromisu najdeva, da mahneva en hiter 5 kilometrski sprehod na Debni vrh, najvišji vrh Kašeljskega griča. Ravno pravšnji sprehod, ki mu v okviru najinih zmožnosti rečeva trening. Prebrala sem, da se na vrh lahko vzpneva že v 45-ih minutah, kar pomeni za naju ajde urco.. Super.. 🤣 Mala malca... 🤣
Pa sva začela, vsa navdušena lazit navzgor.. Veliko dobre volje in smeha, tudi kakšna globoka debata in izpoved. V slabi uri sva bila že gor in pogled z razglednega stolpa ni bil kaj dosti impresiven, zato je bil pa sam razgledni stolp toliko bolj.
No, tukaj se pa začne prava pustolovščina in preizkus, koliko si v bistvu kopatibilen s svojim spremljevalcem.
Ni bilo 15 minut, nakar začne na polno grmeti, bliskati in usuje se naliv, da ostaneva oba brez besed. No na začetku je bilo še smešno obema, saj sva mislila, se bo že spadalo pa nadaljujeva naprej. No, malo kasneje pa sva že začela tuhtati, mene je že začelo zebsti, kmalu bo tema, dež in radarska nista kazala, da bo kmalu kaj bolje in Gospod X. pravi: bolje po dežju in po svetlem nazaj, kakor po temi. Malo še počakava in upava na zjasnitev, a zaman.
Pa jo mahneva torej v dežju. Ne nazaj, ker valda, midva zmoreva naprej, ker sva špartanca,🤣💪🦿 pa itak je še kake 2,5 km naprej… Ahm.. Ja.. Itak..
Hodila sva vsega skupaj slabih 12 km. In še nadaljne 3 ure. Po konkretnem dežju. Mokra ko miša. Otrplih prstov. Po temi. Malo sva zašla, malo sva šla naokoli, ker je bilo za oba bolj varno. Pod daljnovodi sva bila malo živčna, jaz tudi, ker valda, noga iz titana in kup piercingov kar kličeta po strelnem resetu sistema 🤣
Nauk: vedno glej vremensko napoved. Jeb*emti spontanost in trmo.
Sem pa odnesla iz tega najinega ognjenega oz. bolje rečeno vodnega krsta tudi pomembno lekcijo: ☝️
Očitno znava pod pritiskom in v nemogočih razmerah odlično funkcionirati, saj nihče od naju ni bil v tistem na trenutke brezglavem iskanju poti v temi, nemogočem dežju in zame mrazu, slabe volje, živčen ali zadirčen na koga.
Kvečjemu sva pokazala skrb drug za drugega, kako se kdo od naju počuti in ali bom jaz zmogla vse te kilometre.
Tako, da me ni bilo v nobenem trenutku strah ali da bi bila v dvomih, kako se bo izšlo in kako bo z menoj, ker sem vedela, da je zraven in da mi ne bo nič hudega.
☝️Ker, spremljevalec je nekdo s kom treniraš, se pripravljaš na tako izkušnjo, ko si pa le odvisen od tega, da če gre kaj narobe te bo ujel, ti bo pomagal, če ti zmanjka moči, če te zanese, bo v vsakem trenutku tam, da ti krije hrbet. Torej je tu ogromno enega zaupanja, sodelovanja in občutka varnosti.
☝️Nasvet vsem puncam: če vas zanima iz kakšnega testa je dec, samo peljite ga v takšne nemogoče pogoje in takoj boste vedele ogromno, predvsem pa, kakšen odnos bo imel do vas, kako bo poskrbel za vas in kako varno se lahko počutite ob njemu.
No po slabih 4 urah sva našla avtodom in jaz sem zavriskala od veselja. Spravila sva s sebe mokre in mrzle cunje in spomnila sem se kako lepo je obleči premraženo telo v suhe, tople cunje. Juhu, zmagoslavje na kvadrat.. Tudi suhe mesnine s prepečencem in margarino, ki jih je X. izbezal nekje, so bile ob polnoči čisto kraljevska pojedina, koliko sva bila sestradana.
Tako, najina polnočna dogodivščina se je zaključila. Krst sva odlično prestala, prav po špartansko. 💪🦿👊 In zdaj? Ja nič, zjutraj ob 5 vstajam, ker greva spet v hrib..🤣🤦‍♀️ Baje bo spet dež. Nič zato. Prepustimo se spontano toku, le opremljena grem bolje kakor samo v supergah in kratki majčki.

30/07/2025

Krim, 1107 mnv… Hrabri mišek gre na pot

Zelo rada hodim v hribe. Tam me prevzame en tak prav poseben občutek, ki se ga ne da opisati. Biti v naravi, je kot bi prišla domov. Drugače ne znam opisati. Vonj reke, gozda, zemlje, zvok vetra, dežja, ptičjega petja… To so zvoki in vonjave, ki me popeljejo v eno tako prav posebno stanje, kjer samo SI , brez misli, brez vsakodnevne umske navlake, brez omejitev. Popolna svoboda momenta, tako jaz to rada poimenujem.
V naravi se reši vse. Narava pozdravi dušo, umiri um. Odraščala sem v vasi z nekaj hišami, ki jih lahko prešteješ na prste ene roke pa še ostane kakšen prst. Tako da, moje igrišče je bila Kolpa in njeni bregovi, ter okoliški hribčki in gozdovi, moje igrače pa kuščarji in kače.
3 leta je, odkar sem nazadnje tekla po hribih. Poleg običajnega teka sem se zaljubila tudi v gorski bosonogi tek. Tek po vseh tistih koreninah… prav poseben občutek svobode.
Zadnje 3 leta, kar sem bila samo po bolnišnicah, notri, ven, zopet notri, operacija 1,2,…12,13… , se spomnim, kako sem letne čase opazovala skozi bolnišnično okno, kako so se menjavali v enem in istem okenskem okvirju. In sanjala. O hribih. Kaj bi dala, da bi se lahko povzpela vsaaaaj na en maaali hribček. Hodila po gozdu, ga vonjala, objela in poljubila kakšen hrast… To je bila še največja borba psihe, zdržati, potrpeti, imeti pred sabo cilj. JAZ. BOM. ZOPET. HODILA. V. HRIBE. PIKA.
No, in po skorajda 3 letih, sem dobila svojo končno stalno protezo. Sicer težka k svina, ampak je hidravlična in premična v gležnju bolj kakor če bi rešili tisto revščino od moje noge, katero sem prosila naj jo odrežejo. Po skoraj 3 mesecih uporabe, lahko rečem da hodim tako, kot nekoč s svojima obema, ko sem jo še imela. Če se izrecno ne vidi da imam protezo, ljudje po hoji ne dojamejo, da jo imam.
Za vse to se imam zahvaliti MOOR Ortotika in Protetika / MOOR Orthotics & Prosthetics ker so mi resnično dali upanje in voljo za naprej, verjamem da si Boštjan včasih puli lase ob izzivih, ki mu jih dajem a vedno poskrbi, da so moje želje kar se tiče po kvaliteti življenja zadovoljene in resnično se počutim, da lahko normalno živim .
Za začetni projekt sem si zadala, da grem vsaj 3-4 krat na teden na Šmarno goro, toliko, da začnem nabirati kondicijo in da se noga navadi proteze… potem pa ruknem kakšen hribček si rečem…
No, za ta hribček sem si v nedeljo izbrala Krim. S Putrčkom, da proslaviva njegov rojstni dan, zdaj, ko ratuje že starček in imava oba noge fuč.
Jutranji dialog v moji glavi je šel nekako takole:
Jaz: Evo danes grem pa res lahko probat. Če bo šlo bo, če ne obrnem… Niti se ne spomnim več, kakšna je pot.
Ego: Eh nima smisla. Če nisi zih da boš zlezla gor, ne rini, kam rineš, če te začne bolet boš itak morala priznati poraz in oditi nazaj v dolino.
Jaz: ja, ampak če ne probam, ne bom nikoli vedela.
Ego: ja ampak če ne veš itak nima smisla da rineš, pa itak ti ne bo ratal, ker te bo začelo preveč žulit in bolet. Pa še izgubiš se lahko. Pa sama greš prvič! Ti nisi normalna! Kaj če kje obtičiš v bolečini, nikogar ne bo da bi te dol vlekel, nisi normalna…
Mater, ta njegov glas je postajal vse glasnejši, vse bolj napihnjen in bolj prepričan vase, tako, da je moj postajal vse tišji..
A nato se oglasi duša, tiho, nežno, iz globin.
Pojdi. A pojdi zavestno, prisotno in srčno. Bodi zavestna, zakaj greš, bodi prisotna v vsakem trenutku, v vsakem koraku, v vsakem dihu. In pojdi z ljubeznijo do sebe in svojih nog v svojem srcu.
In sem šla.
Že v avtu me je ura opomnila, naj ne posedam, kar sem vzela za dober znak.
Pa sva štartala iz Tomišelja proti Krimu.
Hoja s protezo po hribih je popolnoma doživetje zase. Drugačni koraki, ki se jih na novo učim. Seveda, nekaj sem že osvojila s sprehodi na Šmarno, a ta podvig danes je bil bolj maratonske sorte.
Kamenje v velikosti dlani posuto po večini poti, kar pomeni, da sem morala biti res zavestna vsakega koraka, prisotna v momentu, če so mi misli kam odplavale sem to hitro začutila v obliki bolečine, ko nisem bila pozorna kako in kam položim nogo v korak.
Pa sva premagovala ovinek za ovinkom, počasi, in nazadnje le prišla na vrh. Bolečina in nelagodje v nogi sta bila kar znosna, nič kaj pretresljivega in dovolila sem si, da me prevzame občutek zmagoslavja na vrhu.
Uspelo mi je. Bravo jaz.. po vsem tem času, po vseh operacijah, dnevih v bolnišnici in vračanju nazaj v operacijsko.
Končno!
No, potem, ko sva se naužila sladkega zmagoslavja, dodala še eno nogavico v protezo… se je pojavil tihi glasek.. kur*ba… zdaj je treba pa še nazaj po vsem tistem kamenju….
Mislila sem, da lahko naredim obvoz po makadamski cesti, ampak ne, treba bo nazaj po isti poti, po strmem grebenu kamenja.
No to je bil šele preizkus potrpežljivosti in vzrtrajnosti. Čisto majceni koraki nazaj, stopicanje. Kajti pritiski v protezi so popolnoma drugačni kakor po poti navzgor. Majceni koraki in veliko počitkov vmes. Bolečina je bila na tem delu poti že kar konkretno neznosna. S Putrom sva imela veliko debat, ki niso za tukaj gor.
Korak za korakom in sva zmogla. Ko sem zaslišala cerkvene zvonove v Tomišelju, sem zavriskala od veselja vedoč, da mi ne bo treba klicat kakšnih postavnih fantov iz gorske reševalne ali iz kakšnega gasilskega društva, da me nosijo do avta.
To je bilo to, za moj prvi avanturistični podvig v hribe in vse kar sem še imela v mislih je bil krožnik testenin, tuš in postelja. Pot je trajala 5 ur in nekje 15 km…
Hrabri mišek je zmagal. Smo nekaj korakov bližje sanjam, da bi prehodila El Camino.

28/07/2025

💪🏻💪🏻💪🏻soon

28/07/2025

https://onaplus.delo.si/intervju/ana-stimac-v-nekem-trenutku-sem-hotela-vse-koncati/?fbclid=IwQ0xDSwL0cmRleHRuA2FlbQIxMQABHsjevUUHG4HVUD_2c-j5MGI90a5utrWVctLWh4MYRBxtRbexN80mf-AC8nF0_aem_t64Z6KKEsOQ4r4KxyxMUcw

Po hudi poškodbi se je odločila za amputacijo noge in v tem prepoznala priložnost za nov začetek.

28/07/2025

https://www.lokalec.si/napoved-oddaje-moja-zgodba-ana-se-je-odlocila-za-amputacijo-naredila-poslovilno-zabavo-za-nogo-in-obrnila-nov-list/?fbclid=IwQ0xDSwL0ciVleHRuA2FlbQIxMQABHt_t3bC62YQAAbOPAQT5MzcaSekeGN8lTPyPcyd8NgwIB3Dj4ndlRTzd17gW_aem_IS4TFHtuj0vtdCfsVZPk7A

Ana Štimac se je zarad težav z nogo odločila za amputacijo. Naredila je poslovilno zabavo za nogo in se pripravila na novo življenje.