08/08/2025
Na letošnjem svetovnem kongresu psihoterapije Polarities of Life 2025 na Dunaju se je skozi predavanja in pogovore znova potrdilo tisto, kar se v terapevtskem delu pogosto tiho razodeva: življenje ni linearno. Sestavljeno je iz nasprotij – iz napetosti med željo po rasti in potrebo po miru, med zunanjim in notranjim, med nadzorom in spontanostjo ter s tem dopoščanjem neznanega.
V tej dinamiki polarnosti se pogosto znajde tudi telo. Na eni strani kot objekt skrbi, urejanja in nege. Na drugi strani kot prostor, kjer se zapišejo izkušnje, ki jih psiha še ne zmore ubesediti. Med tema dvema poloma se odvija tihi ples – včasih usklajen, včasih pretrgan.
Ta članek je nastal kot odsev teh razmislekov. Ne kot odgovor, temveč kot povabilo. K razločevanju med zdravo skrbjo za telo in tistim trenutkom, ko skrb postane sredstvo regulacije nečesa globljega. In k počasnemu vračanju k sebi – ne z zunanjo spremembo, temveč z notranjim stikom.
Včasih telo spregovori tišje od misli, a vseeno glasneje kot vse drugo, preko občutkov, napetosti, utrujenosti in somatskih odzivov, katerim ne znamo vedno pripisati pomena. Čuječnost nas uči, da nismo le podoba, ki jo gradimo, temveč tudi prostor, ki ga naseljujemo.
