Kim Germ

12/05/2025

JEZIK KOT ORODJE MANIFESTACIJE

V zadnjih mesecih opažam, kako zelo način, na katerega Slovenci strukturiramo stavke in govorimo, vpliva na našo notranjo realnost in doživljanje. Zdi se mi, da velikokrat nezavedno uporabljamo jezik na način, ki ni usklajen z ustvarjanjem (manifestiranjem) želenega – kot da s svojimi besedami nehote krepimo dvom, pomanjkanje ali celo strah. Primer: mama ob kosilu reče: ‘A ni dobro, ne?’ – čeprav želi povedati, da je nekaj okusno, uporabi strukturo, ki zveni, kot da dvomi v to. Tak način izražanja, poln zanikanj in dvomov, zamegljuje jasnost misli in želja. To me vodi do vprašanja: kako to, da je naša realnost pogojena z načinom, kako govorimo, mislimo in postavljamo stavke? Kako naj se začnemo izražati, da bomo s tem bolj zavestno ustvarjali lepo, živo, harmonično življenje?«

Opazi tudi ti, da način izražanja pogosto vsebuje podtone negacije, dvoma ali neskladja. Ko rečemo "A ni dobro, ne?", uporabljamo zanikanje kot privzeto strukturo, kar v jeziku nosi energetski naboj dvoma. Tak jezik ni ustvarjalen, ampak reaktiven. Ne temelji na trdnem notranjem prepričanju, ampak vnaprej predvideva odpor, nerazumevanje ali pomanjkanje potrditve.

Zavedam se, da je jezik več kot zgolj orodje sporazumevanja. Je most med notranjim svetom in zunanjim svetom. Ko govorimo, ne podajamo le informacij – ustvarjamo pomen, oblikujemo realnost, vtisnemo smer svojemu dnevu, odnosom, počutju.

Zato se mi zdi pomembno, da se začnemo zavedati, kaj govorimo in kako govorimo. Velikokrat se niti ne ustavimo, da bi slišali svoj lastni stavek. Da bi slišali, ali je v njem moč ali dvom. Ljubezen ali strah. Ali izraža naše resnične misli – ali pa je le avtomatska reprodukcija kolektivnega jezika, ki smo ga ponotranjili? Zdi se, da Slovenci pogosto uporabljamo konstrukcije, ki že v osnovi nosijo negacijo, pogojnik, samozaščito…

Ko rečem: »To mi ne gre«, moja podzavest sliši: ne zmorem. Ko rečem: »To se še učim«, povem isto – a odprem prostor možnosti.

Jezik je energija. Ni nevtralen. Nehote potrjujemo realnost, ki jo živimo, skozi izbiro svojih besed. In če želimo drugačno realnost – bolj pretočno, harmonično, odprto – potem moramo najprej postati pozorni na to, kako govorimo. Kajti kot je rekel Frankl: »Med dražljajem in odzivom je prostor.« V tem prostoru se oblikuje naša svoboda.

V jeziku to pomeni:

* Govoriti v skladu s tem, kar čutim
* Uporabljati stavčne strukture, ki podpirajo možnost
* Izražati želje, kot da so že dovoljene
* Biti natančen, ne le pameten

Kaj pa si ti misliš o tem?

Kim

16/04/2025

VSAKA PRAZNINA JE POVABILO K NAPOLNITVI: Ustvarjalna delavnica: NAPOLNI SE

V življenju se pogosto znajdemo v trenutkih praznine. To so trenutki, ko se počutimo izgubljeni, kot da nam nekaj manjka. Včasih je to občutek notranje praznine, ki se pojavi po izgubi, razhodu, spremembi ali preprosto po tem, ko smo dosegli nek cilj in ne vemo, kaj naj bi bil naslednji korak. Praznina je lahko tudi posledica dolgočasja, ko nimamo pravega smisla ali napotkov.

Toda te praznine niso nekaj, česar bi se morali bati. V resnici so lahko največja darila. Praznina nas namreč ne pušča v temi, ampak nas vabi, da začnemo iskanje – iskanje tistega, kar lahko napolni naše srce, naš um, našo dušo. Praznina ni nekaj, kar je treba zapolniti z zunanjimi stvarmi, ampak priložnost, da pogledamo vase in ugotovimo, kaj resnično potrebujemo.

Kadar se znajdemo v tej praznini, je to kot prazen prostor, ki čaka, da ga napolnimo s smislom. To je kot prazen list ali prazna brezova flaška na katero narišemo svojo zgodbo. In ta zgodba se začne z vprašanjem: Kaj si želim napolniti to praznino? Ali potrebujem več ljubezni, več miru, več ustvarjalnosti, več povezave z drugimi? Morda potrebujem več prostora, da se poslušam, da prepoznam svoje resnične želje in potrebe.

Vsaka praznina nas vabi k rasti. Kdaj si nazadnje vzel čas, da si dovolil biti v tem prostoru in si dal dovoljenje, da začneš raziskovati? Morda ni enostavno, morda te prevzame strah ali negotovost, ampak ravno v teh trenutkih se skrivajo najlepši in najdragocenejši trenutki naše poti.

Praznina je lahko tudi priložnost za prepoznavanje in zdravljenje starih ran. Kadar se znajdemo v trenutkih brezciljnosti, nas to včasih opomni, da smo že dolgo nosili nepredelane bolečine ali neizražena čustva, ki jih je čas, da se soočimo z njimi. In ko jih sprejmemo in predelamo, se ta praznina napolni z zdravljenjem, sočutjem in notranjo močjo.

Na koncu, ko se spopademo s praznino, si ne moramo prisiliti napolniti vsega takoj. Včasih potrebujemo čas, da dovoliš procesu, da se zgodi. Da pustiš stvari, da pridejo do tebe, ko so pripravljene. In ko se to zgodi, bomo začutili, da praznina ni več prisotna. Namesto tega bomo občutili mir, zadovoljstvo in ravnovesje, ki ga prinese novo polnost, ki jo nosimo v sebi.

Praznina je darilo. Povabilo k temu, da stopimo v stik s seboj in odkrijemo, kaj nas resnično izpolnjuje. Tako bomo vsak trenutek praznine izkoristili kot priložnost za rast, razumevanje in povezovanje s tem, kar nas poganja v življenju.

Kim

več na: Ustvarjalna delavnica: NAPOLNI SE, Skupnostna kavarna

04/04/2025

12/03/2025

Kim:
V besedi čudež je beseda dež. Tolmači obe besedi in povej kako sta povezani in zakaj.

Chat GPT:
Beseda čudež pomeni nekaj izjemnega, nepričakovanega, kar presega običajno razumevanje in logiko — nekaj, kar nas navda z občutkom občudovanja ali svetosti. Čudež je lahko dogodek, ki prinese upanje, ozdravljenje ali notranjo preobrazbo.

Beseda dež je naravni pojav, ko kapljice vode padajo iz neba. Dež prinaša življenje, saj napaja zemljo, omogoča rast rastlin in ohranja naravno ravnovesje. Pogosto ga povezujemo tudi s čiščenjem, prenovo in cikličnostjo narave.

Povezava med čudežem in dežjem je lahko simbolična:

Prečiščenje in obnova: Dež očisti zemljo, tako kot čudeži lahko očistijo srce in prinesejo notranjo pomiritev.

Življenje in rast: Tako kot dež omogoči rast narave, čudež lahko sproži osebno rast in preboj v težkih trenutkih.

Nepričakovanost: Dež in čudeži se včasih pojavijo nenadoma — oba nas lahko presenetita in spremenita razpoloženje ali tok dogodkov.

Lahko rečemo, da je dež majhen, naravni čudež, ki nas spomni, da je življenje v neprestanem gibanju in da po nevihti vedno pride sonce. V tej povezavi je čudež morda prav v tem, da se po dežju narava prebudi še močnejša — tako kot ljudje po težkih preizkušnjah pogosto najdemo novo moč in smisel.

12/01/2025

Kako postaviti namero?

1. Poveži se s svojim notranjim bistvom
Vzemi si trenutek zase. Umiri se, zapri oči in globoko dihaj. Poskusi začutiti, kaj si resnično želiš, ne kaj od tebe pričakuje okolica. Kaj je tista želja, ki resonira z globino tvojega srca?

2. Bodi jasen in iskren
Namera mora biti preprosta in jasna, brez dvomov ali negotovosti. Izogibaj se dvoumnosti. Namesto: »Želim biti srečen,«reci: »Moja namera je, da najdem mir v sebi in ustvarim radost v vsakdanjih trenutkih.«

3. Osredotoči se na občutek, ne na rezultat
Namera ni cilj, zato ne poudarjaj končnega izida. Namesto da rečeš: »Moja namera je, da zaslužim več denarja,« se osredotoči na občutek obilja: »Moja namera je živeti v harmoniji in biti odprt za vse priložnosti obilja.«

4. Izrazi namero na glas ali v mislih
Ko si jasno oblikuješ svojo namero, jo izgovori na glas, zapiši ali vizualiziraj. Lahko jo ponoviš kot afirmacijo, na primer: »Odločam se, da bom v svoje življenje vnašal več ljubezni in miru.«

5. Zaupaj in spusti
Ko enkrat podaš namero, se ne oklepaj rezultata. Zaupaj, da te energija tvoje namere vodi. Prepusti vesolju, da izpelje pot, in ostani odprt za znake in priložnosti.

6. Deluj v skladu z namero
Namera ni pasivna. Po podani nameri deluj v skladu z njo. Če je tvoja namera, da si bolj prisoten, si vzemi več trenutkov za zavestno dihanje in opazovanje sveta okoli sebe.

Primer dnevne namere:
Zjutraj si lahko rečeš:
»Moja namera za danes je, da sem prijazen do sebe in drugih, ter da z zaupanjem sprejemam vse, kar mi prinese dan.«

10/01/2025

ZAOBLJUBA, CILJ ALI NAMERA?

Ko govorimo o zaobljubi, cilju in nameri, se zdi, da so si ti pojmi na prvi pogled podobni. A če se poglobimo, lahko zaznamo bistvene razlike, ki so povezane z globino in naravo vsakega od njih. Medtem ko zaobljuba in cilj izhajata iz zunanjih vplivov ali naše želje po doseganju nečesa oprijemljivega, namera izvira iz globljega notranjega bistva. To je kot tisti tihi glas, ki nas vodi, tudi ko vse drugo utihne.

Zaobljuba je obljuba, ki jo damo sebi ali drugim. Je izraz naše odločitve in zaveze, pogosto prežet z občutkom dolžnosti ali morale. Lahko si obljubim, da bom vsak dan hodila v naravo, ker verjamem, da to pripomore k mojemu zdravju. A zaobljuba sama po sebi ni vedno globoka. Lahko ostane na ravni misli ali navade, če vanjo ne vložim svoje integritete.

Cilj pa je nekaj bolj konkretnega. Je rezultat, ki ga želim doseči, in zanj običajno oblikujem strategijo. Na primer: želim prebrati deset knjig v enem letu. Cilji so pogosto merljivi in usmerjeni v prihodnost. Usmerjajo nas, da dosežemo nekaj specifičnega, vendar se včasih preveč osredotočimo na želeni izid in pozabimo na pot, ki nas vodi tja.

Namera pa je nekaj povsem drugačnega. Namera ni zgolj misel, niti ni večplastna strategija, kot je cilj. Je subtilna, a močna energija, ki se rodi iz globin našega bitja. Je iskren izraz tega, kar v resnici smo in kar želimo v tem trenutku ustvarjati. Namera nima nujno oprijemljivega rezultata, saj ni omejena na dosego česa konkretnega. Namesto tega je povabilo k življenju v skladu z našo notranjo resnico. Ko postavimo namero, v bistvu pošljemo vibracijo v vesolje in se povežemo s tistim, kar je za nas resnično pomembno.

Na primer, moja namera je živeti bolj zavestno in v harmoniji s sabo. Ta namera ni omejena z roki ali specifično predstavo o tem, kako naj bi to izgledalo. Gre za energijsko naravnanost, ki me vsak dan usmerja v boljše odločitve, globlje odnose in bolj polno doživljanje življenja. Namera prihaja iz srca in je v skladu z našo bitjo, zato ne potrebuje zunanjih potrditev.

V praksi se zaobljuba, cilj in namera lahko prepletajo. Lahko si zaobljubim, da bom bolj skrbela zase. Nato si postavim cilj, da trikrat na teden meditiram. A kar to resnično poveže v smiselno celoto, je namera — tista globoka, notranja žlja po ravnovesju in notranjem miru, ki presega vsa pravila in strukture.

Namera je kot svetilnik. Ne glede na to, kako razburkano je morje, nam daje smer in upanje. Je energija, ki nas povezuje z našim avtentičnim jazom in z univerzalno modrostjo. In prav v tem leži njena posebnost: ni ukaz, ni obljuba in ni zahteva. Je povabilo, da živimo svoj resnični jaz in sledimo poti, ki nas kliče iz notranjosti.

Namera je energijski tok, ki ga usmerjamo s svojo zavestjo in srcem, da ustvarimo resničnost, ki jo želimo doživeti. Namera ni zgolj misel, temveč globoka vibracija, ki se porodi iz naše biti in se poveže z univerzalno energijo, da začne ustvarjati in privlačiti tisto, kar je v skladu z našim notranjim stanjem.

Namera je kot seme, ki ga posadimo v energijsko polje vesolja. Če je ta seme prežet s čistostjo, vero in srčno željo, se začne materializirati v obliki dogodkov, priložnosti in izkušenj. Ključ je v usklajenosti med umom, čustvi in dejanji, saj le harmonična namera oddaja jasno vibracijo, ki jo vesolje prepozna in podpira.

Kim

21/10/2024

16/03/2024

ZAPIS SIMONE OB OGLEDU PERFORMANSA

Sem šla domov, ko sem sedela v temi in poslušala glasbo, ki je ježila mojo kožo. Skozi malo okno je sevala tenka in meglena svetloba. Začelo je zvončkljati in ritem glasbe je postajal vse hitrejši. Začutila sem bitje srca in novo bitje se je začelo rojevati. Zvončkljalo je nežno in me zibalo, kot me je zibala mamina roka. Detece je mirno spalo v klobčiču v maminem trebuščku. Glasba je začela vse močneje prodirati v temo, čedalje bolj glasna je postajala, začutila sem nemir. Čutila sem, da se bo rodilo novo življenje. Prižgala se je luč.
Glasba je zdaj igrala umirjeno. Kim je z občutkom podrsavala kovček in v njej sem videla novorojeno bitjece, ki se plazi počasi, spoznava sebe in okolje. Nato se je s svojim močnim in direktnim pogledom zazrla v moje oči, njen pogled je zarezal v mojo dušo. Narediti sem morala globok vdih in počasen izdih, da sem sprostila telo. V Kim sem videla majhnega otrok, ki je postajal vse bolj radoveden ter je iskal pristen očesni stik. Pomislila sem, koliko dojenčkov išče v ljudeh pravi pristni očesni stik. Kako ga doživljajo, kaj iščejo v pogledu in ali ga sploh dobijo? Kim je nato začela poplesavati po prostoru in pred menoj sem zazrla malo bitjece, ki je shodilo. Vrtela se je in vrtela kot življenje, ki hitro teče. Potem je v roko vzela kovček in začela hodi po prostoru, izmenjavala je hitro in počasno hojo, nato se je ustavila in nekaj časa postala. Zdaj sem videla otroka, ki je odrasel, vzel je kovček in odšel v svet. Zamislila sem si, kako hitro mine otroštvo in kar naenkrat smo odrasli, ko je vsak primoran vzeti v roke svoj »kovček« in oditi v življenje. Z občutkom je odprla kovček, iz katerega je vzela različne glinene kipce. Vsakega posebej je vzela v roko in si ga z občutkom pogledala ter ga previdno položila na tla. Enega si je položila na glavo in z njim plesala. Plesala je z iztegnjenim hrbtom in lovila ravnotežje, da kipec ni padel na tla. Meni se je zdelo, kot da si je nadela masko in teža nepristnosti jo je vlekla k tlom. Razmišljala sem, kaj vse naredimo ljudje, samo da ugajamo družbi. Ples je bil nadvse čudovit in spraševala sem se, kako zmore loviti ravnotežje s kipcem na glavi oz. v tistem trenutku sem se spraševala, kako dolgo še bomo nosili maske in težo na svojih ramenih, samo da bomo ugajali družbi? Kim je po dolgem plesu odložila kipec in ga postavila v vrsto z drugimi, nato je kipce razporejala po prostoru. Delovala mi je, kot da ni zadovoljna, kako jih je postavila. V mislih pa se mi je naslikalo vzporedno življenje. Ko imamo vsega dovolj, ko se izgubimo, ko nam nič ni prav, se nato ponovno začnemo iskati in spraševati, kdo smo, zakaj smo tu in kam gremo? Kim je nato svoj ples umirila in počasi hodila med kipci ter vsakega čutno pogleda. Začela je peti: »Sem šla domov, Sem šla domov« in je ponavljala … ponavljala, da mi je najprej bilo težko poslušati, in sem samo čakala, kdaj bo zapela kaj drugega. Toda ponavljajoče se besede so se zasidrale v moje srce in um, ki je začel peti z njo. »Sem šla domov, sem šla domov, v srce, polno radosti. Sem šla domov v srce, kjer sem srečala se. Sem šla domov v srce, polno radosti. Sem šla domov, v srce, ki ljubi in živi, v srce, polno radosti.« »Ja, tudi jaz si želim domov,« je zakričala moja duša. Kim je iztegnila roko proti meni in me povabila v krog. Vedno več nas je bilo v krogu in skupaj smo peli pesem. Ritem glasbe se je spremenil iz umirjene do razigrane. Vsi smo skalili, plesali, se smejali, in čutili smo ritem svojega srca. Zelo močno sem začutila bitje mojega srca. »Vav,« vsi smo šli zdaj nazaj domov. Domov, kjer igra glasba našega srca in kjer telo pleše svoj ples.
Hvala Kim za čudovito in izvirno uprizoritev, ki nas je vse prisotne popeljala v srce, kjer smo doma.

Simona S.

15/03/2024

Ker je pomembno biti kreator!

08/03/2024

❗️Termin petek 22.3.2024 - prestavljeno na 29.3.2024

USTVARJANJE Z GLINO ZA ŽENSKE

Datumi so znani! Planiraj in rezerviraj obisk delavnice in ustvari svoj kipec Venere!

Delavnica v marcu je lahko lepo darilo za materinski dan. Povabi sebe, prijateljico, mamo, hčerko in praznujmo skupaj našo ženstvenost, našo lepoto, modrost, moč preoblikovanja in ustvarjalnost!

Prijave na kimgerm@gmail.com ali 040 832 460.

Se vas veselim, Kim

04/02/2024

Delim in utelešam, bistvo življenja v polnosti - biti drzna, ukrepati, se odzivati na ustvarjalnost, ki kot molitev, kot klic duše vabi duha, da se utelesi in kultivira.

Kim