16/03/2024
ZAPIS SIMONE OB OGLEDU PERFORMANSA
Sem šla domov, ko sem sedela v temi in poslušala glasbo, ki je ježila mojo kožo. Skozi malo okno je sevala tenka in meglena svetloba. Začelo je zvončkljati in ritem glasbe je postajal vse hitrejši. Začutila sem bitje srca in novo bitje se je začelo rojevati. Zvončkljalo je nežno in me zibalo, kot me je zibala mamina roka. Detece je mirno spalo v klobčiču v maminem trebuščku. Glasba je začela vse močneje prodirati v temo, čedalje bolj glasna je postajala, začutila sem nemir. Čutila sem, da se bo rodilo novo življenje. Prižgala se je luč.
Glasba je zdaj igrala umirjeno. Kim je z občutkom podrsavala kovček in v njej sem videla novorojeno bitjece, ki se plazi počasi, spoznava sebe in okolje. Nato se je s svojim močnim in direktnim pogledom zazrla v moje oči, njen pogled je zarezal v mojo dušo. Narediti sem morala globok vdih in počasen izdih, da sem sprostila telo. V Kim sem videla majhnega otrok, ki je postajal vse bolj radoveden ter je iskal pristen očesni stik. Pomislila sem, koliko dojenčkov išče v ljudeh pravi pristni očesni stik. Kako ga doživljajo, kaj iščejo v pogledu in ali ga sploh dobijo? Kim je nato začela poplesavati po prostoru in pred menoj sem zazrla malo bitjece, ki je shodilo. Vrtela se je in vrtela kot življenje, ki hitro teče. Potem je v roko vzela kovček in začela hodi po prostoru, izmenjavala je hitro in počasno hojo, nato se je ustavila in nekaj časa postala. Zdaj sem videla otroka, ki je odrasel, vzel je kovček in odšel v svet. Zamislila sem si, kako hitro mine otroštvo in kar naenkrat smo odrasli, ko je vsak primoran vzeti v roke svoj »kovček« in oditi v življenje. Z občutkom je odprla kovček, iz katerega je vzela različne glinene kipce. Vsakega posebej je vzela v roko in si ga z občutkom pogledala ter ga previdno položila na tla. Enega si je položila na glavo in z njim plesala. Plesala je z iztegnjenim hrbtom in lovila ravnotežje, da kipec ni padel na tla. Meni se je zdelo, kot da si je nadela masko in teža nepristnosti jo je vlekla k tlom. Razmišljala sem, kaj vse naredimo ljudje, samo da ugajamo družbi. Ples je bil nadvse čudovit in spraševala sem se, kako zmore loviti ravnotežje s kipcem na glavi oz. v tistem trenutku sem se spraševala, kako dolgo še bomo nosili maske in težo na svojih ramenih, samo da bomo ugajali družbi? Kim je po dolgem plesu odložila kipec in ga postavila v vrsto z drugimi, nato je kipce razporejala po prostoru. Delovala mi je, kot da ni zadovoljna, kako jih je postavila. V mislih pa se mi je naslikalo vzporedno življenje. Ko imamo vsega dovolj, ko se izgubimo, ko nam nič ni prav, se nato ponovno začnemo iskati in spraševati, kdo smo, zakaj smo tu in kam gremo? Kim je nato svoj ples umirila in počasi hodila med kipci ter vsakega čutno pogleda. Začela je peti: »Sem šla domov, Sem šla domov« in je ponavljala … ponavljala, da mi je najprej bilo težko poslušati, in sem samo čakala, kdaj bo zapela kaj drugega. Toda ponavljajoče se besede so se zasidrale v moje srce in um, ki je začel peti z njo. »Sem šla domov, sem šla domov, v srce, polno radosti. Sem šla domov v srce, kjer sem srečala se. Sem šla domov v srce, polno radosti. Sem šla domov, v srce, ki ljubi in živi, v srce, polno radosti.« »Ja, tudi jaz si želim domov,« je zakričala moja duša. Kim je iztegnila roko proti meni in me povabila v krog. Vedno več nas je bilo v krogu in skupaj smo peli pesem. Ritem glasbe se je spremenil iz umirjene do razigrane. Vsi smo skalili, plesali, se smejali, in čutili smo ritem svojega srca. Zelo močno sem začutila bitje mojega srca. »Vav,« vsi smo šli zdaj nazaj domov. Domov, kjer igra glasba našega srca in kjer telo pleše svoj ples.
Hvala Kim za čudovito in izvirno uprizoritev, ki nas je vse prisotne popeljala v srce, kjer smo doma.
Simona S.
