12/05/2025
JEZIK KOT ORODJE MANIFESTACIJE
V zadnjih mesecih opažam, kako zelo način, na katerega Slovenci strukturiramo stavke in govorimo, vpliva na našo notranjo realnost in doživljanje. Zdi se mi, da velikokrat nezavedno uporabljamo jezik na način, ki ni usklajen z ustvarjanjem (manifestiranjem) želenega – kot da s svojimi besedami nehote krepimo dvom, pomanjkanje ali celo strah. Primer: mama ob kosilu reče: ‘A ni dobro, ne?’ – čeprav želi povedati, da je nekaj okusno, uporabi strukturo, ki zveni, kot da dvomi v to. Tak način izražanja, poln zanikanj in dvomov, zamegljuje jasnost misli in želja. To me vodi do vprašanja: kako to, da je naša realnost pogojena z načinom, kako govorimo, mislimo in postavljamo stavke? Kako naj se začnemo izražati, da bomo s tem bolj zavestno ustvarjali lepo, živo, harmonično življenje?«
Opazi tudi ti, da način izražanja pogosto vsebuje podtone negacije, dvoma ali neskladja. Ko rečemo "A ni dobro, ne?", uporabljamo zanikanje kot privzeto strukturo, kar v jeziku nosi energetski naboj dvoma. Tak jezik ni ustvarjalen, ampak reaktiven. Ne temelji na trdnem notranjem prepričanju, ampak vnaprej predvideva odpor, nerazumevanje ali pomanjkanje potrditve.
Zavedam se, da je jezik več kot zgolj orodje sporazumevanja. Je most med notranjim svetom in zunanjim svetom. Ko govorimo, ne podajamo le informacij – ustvarjamo pomen, oblikujemo realnost, vtisnemo smer svojemu dnevu, odnosom, počutju.
Zato se mi zdi pomembno, da se začnemo zavedati, kaj govorimo in kako govorimo. Velikokrat se niti ne ustavimo, da bi slišali svoj lastni stavek. Da bi slišali, ali je v njem moč ali dvom. Ljubezen ali strah. Ali izraža naše resnične misli – ali pa je le avtomatska reprodukcija kolektivnega jezika, ki smo ga ponotranjili? Zdi se, da Slovenci pogosto uporabljamo konstrukcije, ki že v osnovi nosijo negacijo, pogojnik, samozaščito…
Ko rečem: »To mi ne gre«, moja podzavest sliši: ne zmorem. Ko rečem: »To se še učim«, povem isto – a odprem prostor možnosti.
Jezik je energija. Ni nevtralen. Nehote potrjujemo realnost, ki jo živimo, skozi izbiro svojih besed. In če želimo drugačno realnost – bolj pretočno, harmonično, odprto – potem moramo najprej postati pozorni na to, kako govorimo. Kajti kot je rekel Frankl: »Med dražljajem in odzivom je prostor.« V tem prostoru se oblikuje naša svoboda.
V jeziku to pomeni:
* Govoriti v skladu s tem, kar čutim
* Uporabljati stavčne strukture, ki podpirajo možnost
* Izražati želje, kot da so že dovoljene
* Biti natančen, ne le pameten
Kaj pa si ti misliš o tem?
Kim