06/02/2026
Dolgo časa sem se spraševala, zakaj imamo ljudje sposobnost videnja in slišanja prihodnosti. Predvsem videnja, kdaj bo kdo doživel prehod (smrt).
Nekaj let se mi je porajalo vprašanje, zakaj na to nimamo vpliva, če pa vemo. Včasih mi je bilo težko sprejeti, da to slišim, vidim, čutim. S časoma pa sem dojela, da je to dar, ki nam pomaga pri sprejemanju tistega, na kar nimamo vpliva. Preprosto nam je dano, da si vzamemo ta čas od trenutka, ko slišimo. Čas, ki rodi sprejemanje in z njim lahko nekomu stojimo ob strani. Mu ponudimo toplo besedo, objem in z zavedanjem, da počasi zapušča ta svet prepustimo niti Življenja v stvarnikove roke.
Sediva z mamo na balkonu, pa pravi mama, kaj misliš, kako mu bo. Odgovorim, da je lani decembra prišel glas: "januarja bo odšel". V istem trenutku, ko sem to izgovorila je p***o stojalo za obešanje "cunj" po tleh in se razletelo po terasi. Samo spogledali sva se in obsedeli v tišini. Vedeli sva, da je to bila glasna pritrditev z neba. Vsak dan jo je prosil po telefonu, naj mu pomaga umreti. Bilo je je tezko. Ko te lastni brat prosi za smrt, da se odreši bolečine. Vse kar takrat lahko storiš je, da človeku stojiš ob strani in prisluhneš, ko to potrebuje. Z lastno bolečino v srcu.
Bila je nedelja. Pokliče me, naj pridem na balkon nekaj iskat. Stopim na balkon, pogledam njene oči. Vedela sem, da je odšel. Odidem v kuhinjo, povem dekletoma. Zoja me objame in reče: "Mami, kdaj pa je bilo?"
Odgovorim ji, v soboto. Pa pravi: "V soboto je bil 31. januar. Prav si slišala."
Žalosti ne odnesejo videnja. Žalovanje je del procesa, ko si v tišini dovolimo počasi izpustiti zemeljske dele in si dovolimo občutiti dušno prisotnost z višjem zavedanjem.
