15/08/2023
Travmatična izkušnja in travma ob poplavah, 2. del
Če razumemo, kako se naš živčni sistem odziva na travmatično izkušnjo, lahko tudi bolje razumemo, kako nastane psihološka travma oziroma posttravmatski stresni sindrom in kako ga lahko ublažimo in kako zdravimo.
Ko se človek sooča z življenjsko nevarnostjo, mu pomaga preživeti vrojeni instinkt. Najnižji, plazilski del možganov prevzame vajeti in omogoča, da človek brez razmisleka, hitro in učinkovito naredi ključno stvar: zbeži ali se z nevarnostjo bori. V trenutku se v telo sprostijo velike količine kortizola in adrenalina, ki omogočita, da ima organizem na razpolago izjemne količine energije, telesne in duševne moči. Sem spadajo zgodbe junaštva, ki jih te dni posluša in gleda cela Slovenija. Neverjetne zgodbe o tem, kako so se ljudje zadnji trenutek rešili v zgornje nadstropje, pobegnili iz hiše, ki jo je nekaj trenutkov zatem zalilo, po jekleni zajli reševali ljudi nad deročo reko in nenazadnje zgodbe ljudi in prostovoljcev, ki že dneve in noči čistijo in odstranjujejo posledice katastrofe.
Res neverjetna, skoraj nečloveška moč se sprosti v trenutkih, ko je naše življenje ogroženo in običajno notranje ravnovesje se vzpostavi nazaj šele, ko je nevarnost mimo in smo na varnem: ko se voda umakne, preteči plazovi umirijo, drevesa v bližnjem gozdu nehajo pokati in podirati, iz pipe priteče čista voda, so ponovno vzpostavljene komunikacije... Šele, ko se življenje vrne vsaj približno v normalo in so zagotovljene osnovne potrebe po varnosti, vodi, hrani, zdravju, strehi nad glavo, se burno dogajanje v organizmu umiri. Do takrat pa je v t.im. alarmiranem stanju, ki mu omogoča reševanje neposrednih, življenjsko ogrožujočih okoliščin.
Težko si je predstavljati, kaj ljudje, ki so po desetih dnevih še vedno odrezani od civilizacije, doživljajo v sebi in s kakšnim strahom pričakujejo jesensko deževje, ki je tik pred vrati. Zagotovo pa ne morejo mirno spati, njihove zaloge življenjske energije se hitro "kurijo" in posledično je ogroženo njihovo zdravje. Kadar stresni odziv traja dalj časa, namreč postane škodljiv za organizem, saj pospeši vnetne procese v telesu, ti pa so temelj za razvoj bolezenskih stanj. Če k temu dodamo še vlago in blato v hišah... nam je jasno, zakaj je v takšnih trenutkih ključno podpreti imunski sistem z vitamini, adaptogenimi učinkovinami in oblikovanjem skupnosti oziroma konkretne in učinkovite pomoči, ki bo ljudem zagotovila osnovno varnost. V takšnih okoliščinah šteje izključno tista podpora, ki je usmerjena v reševanje konkretnih težav in individuacijo rizičnih posameznikov, kot so ostareli, osamljeni, oslabeli, tisti v konfliktnih okoliščinah ipd.
Namreč, stresni odziv na travmatično izkušnjo ne pomeni nujno travme, lahko pa se iz nje razvije. Dve značilnosti, ki opredeljujeta razvoj travme, sta: občutek nemoči ali brezizhodnosti in občutek, da se ogrožujoča situacija ne bo nikoli končala. V takšnih primerih, ko so okoliščine preprosto preveč zahtevne za posameznika, ki se z njimi ne zmore spopasti, se vklopi tretji preživetveni mehanizem - zamrznitev in disociacija. Um se odklopi od dražljajev zunanjega sveta in instinktivnih dražljajev organizma in preprosto čaka, da bo najhujše mimo... če bo. Kdor je kadarkoli reševal življenja, bo vedel, da so navadno tisti, ki so najbolj prizadeti, najmanj odzivni. Ti ljudje ne zmorejo klicati na sos linije, potrebno jih je poiskati in jim ponuditi roko, jih preseliti na varno in jim omogočiti čimprejšnjo normalizacijo, ne pa jih puščati v okoliščinah, kjer čakajo, kdaj bodo lahko zaživeli normalno. Dalj časa bodo čakali, manj bodo imeli možnosti, da bodo kadarkoli spet normalno živeli.
Foto: Miran Žlebnik, Koroške novice
