Dr. Andreja Tasič, zakonska in družinska terapija

Home
Slovenia
Ljubljana
Dr. Andreja Tasič, zakonska in družinska terapija

Dr. Andreja Tasič, zakonska in družinska terapija Dobrodošli na strani, namenjeni vsem vam, ki iščete pomoč, pogovor in nasvet glede težav, s katerimi se srečujete v svojih odnosih in življenju.

Včasih je tako, da se v življenju znajdemo pred oviro, ki je sami ne zmoremo preskočiti, in tukaj boste našli informacije, ki vam bodo pomagale poiskati upanje, veselje in ljubezen, spodbudo za spremembo, in na novo spoznati, da je življenje lahko lepo. Se morda soočate z naslednjimi vprašanji in mislimi? Kaj naj storim v trenutnem položaju, ko je pa pred menoj vse črno? Tuhtate in premišljujete,

a rešitev se vam kar ne prikaže? Govorite z ljudmi, se družite z njimi, pa vas kljub temu pesti občutek osamljenosti in nerazumljenosti? Se vam zdi, da se ne morete obrniti na nikogar, da vas prav nihče ne sliši in razume?

Če se sprašujete to in še več, ste prišli na pravo mesto. Skupaj ustvarjamo prostor za vsa boleča vprašanja in iskrene, sočutne odgovore. Stran pa namenjam tudi vsem vam, ki iščete pomoč, pogovor, nasvet in informacije o zasvojenosti z alkoholom. Se morda v vašem partnerstvu porajajo problemi zaradi alkohola in ne veste, kako bi pomagali partnerju? Ste se v stiski znašli vi sami in si ne znate pomagati oziroma ne veste, kako prenehati piti? Dostikrat se srečam z vprašanjem, kako prepoznati zasvojenost. Kako vem, da nekdo pije preveč? Ali moj partner pije preveč? Ali jaz pijem preveč? Kako rešiti težave z alkoholom? Kako ravnati z alkoholikom? Kako prenehati piti? Iskreno dobrodošli. Tu je vaš prostor, prostor za vaša vprašanja, novo upanje in izzive v življenju. Andreja Tasič, zakonska in družinska terapija

08/05/2026

Hvala bogu, da je petek, je rekla danes novinarka po radiu. Najbrž se marsikdo z njo precej strinja. Ker pač so taki in drugačni tedni, ker smo enkrat bolj, drugič manj utrujeni, ker se enkrat znamo ustaviti, drugič pač ne, ker smo enkrat v boljši koži, drugič pa ne. 😊
Samo ljudje smo, s takimi in drugačnimi težavami, lepimi dogodki, enkrat veseli, drugič žalostni, enkrat na vrhu, drugič spodaj, pa večinoma nekje vmes.
In prej ko to sprejmemo in uidemo misli, da moramo biti popolni, lažje nam bo. 😊
Kje pa ste vi? Že veste, da ni treba, da ste popolni?
Naj vam petek prinese popolne nepopolne trenutke.

07/05/2026

Danes veliko poslušamo o tem, kako pomembno je, da poskrbimo zase, postavimo meje, se damo na prvo mesto. In vse to seveda je pomembno. Pomembno se je spraševati, kdo sem, kako sem, kje sem …
A včasih se ob tem vprašam, kako tanka je meja med tem, da skrbimo zase, in tem, da ob tem ne pozabimo na druge.
Ker odnosi ne morejo obstajati, če v njih ves čas gledamo samo nase, po drugi strani pa tudi ne, če sebe popolnoma izgubimo v drugih.
In potem iščemo ravnotežje. Med tem, da slišimo sebe, in da še vedno slišimo tudi drugega.
Ni vedno preprosto. Včasih se preveč prilagodimo, drugič se tako zaščitimo, da nikogar več ne spustimo blizu.
Pa bistvo ni v tem, da izberemo eno ali drugo, ampak da se učimo ostati povezani – s sabo in z drugimi hkrati.
Ker najlepši odnosi niso tisti, v katerih se izgubimo, niti tisti, v katerih obstajamo samo še sam. Ampak tisti, kjer lahko ostanemo mi – in je prostor tudi za drugega.
Kaj pa vi menite – znate najti to ravnotežje?
Naj vam četrtek prinese malo več mehkobe v odnosih.

06/05/2026

Hočeš spremembo, pa zadnji hip odnehaš. Želiš narediti nov korak naprej, pa stopiš nazaj. Želiš marsikaj, a kaj ko stvari ne tečejo tako lahko, kot si si zamislil. Ker delo s sabo žal ni sajenje rožic, ampak je najprej treba odstraniti trnje vseh let izkušenj, to ni tako preprosto, kot se bere. Ker ko odstranjuješ globoko zakopano trnje, je njegova odstranitev boleča, kot da daješ stran delce sebe, ki pa dejansko sploh niso tvoji.
So le stvari, ki si jih moral nekoč razviti, da si preživel: obramba, strah, umik, tišina.
In zato ni čudno, da se vmes ustavimo, da nas zagrabi dvom, da bi najraje pobegnili nazaj v staro znano. Ker tudi bolečina, ki jo poznamo, včasih deluje varneje od nečesa novega.
A to ne pomeni, da ne zmoremo naprej, pomeni samo, da smo ljudje. In da spremembe niso ravna črta, ampak pot, na kateri se včasih ustavimo, zadihamo in potem znova poskusimo.
Kaj pa vi – kdaj ste nazadnje naredili nov korak, čeprav vas je bilo strah?
Naj vam sreda prinese malo več nežnosti do sebe.

05/05/2026

Najbrž med nami ni nikogar, ki ne bi že kdaj koga obsojal. In najbrž nikogar, ki ne bi že kdaj kaj zagrešil. Ali pač se med nami znajde kak tak junak? 😊
Kakorkoli že, vsi smo krvavi pod kožo in vsi delamo napake. Pomembno je tisto, kar naredimo »dan potem«.
Pozabimo, da smo sami naredili nekaj narobe in krivdo zvrnemo na drugega? Se skrijemo in delamo, da ni bilo nič? Ali – ko naredi napako drugi – obsojamo v nedogled, priročno pozabljajoč, da tudi sami nismo svetniki?
Seveda, so stvari, ki so vredne opozarjanja, in so stvari, ki jih v civilizirani družbi ne počnemo, ampak udrihanje vsevprek pač nikomur ne pritiče, kajne?
Morda ne moremo vedno preprečiti napak, lahko pa izberemo, kaj naredimo z njimi.
Da kdaj priznamo, popravimo. In da predvsem pogledamo tudi vase, ne samo v druge. Tako, iskreno. 😊
Odnosi ne rastejo iz brezhibnosti, ampak iz odgovornosti in človeškosti.
Kaj pa vi – kaj naredite »dan potem«?
Naj vam današnji dan prinese malo več razumevanja. Drugih in sebe.

04/05/2026

No, pa gremo naprej! V nov dan in teden in nič več pohajkovanja v tri dni in poslušanja glasnih čričkov (mimogrede, je še kdo drug opazil, kako glasni so letos, ali samo jaz?) in opazovanja brstenja bujne pomladi!
Nekako tako so me hotele misli danes prevzeti. O, pa ne boste, sem se pravočasno ujela. 😊
Ker tudi če je konec prazniškega pohajkovanja, to vendar ne pomeni, da mora biti tudi konec lepega, kajne?
Gremo torej v nov teden z novo energijo, ki raste iz stare, ustvarjat drugačne izkušnje in spomine, delat najbolje, kar zmoremo, mimogrede pa še uživat zraven. Velja?
Naj vam ponedeljek prinese poleg obveznosti tudi kanček iskrivega in nagajivega duha.

03/05/2026

Danes sem dan začela pred pticami. 😊
Morda zato, ker je zadnji dan pred novim delovnim tednom in me daje obratni »rajsenfiber« kot v otroštvu pred počitnicami – kdo bi vedel?
Pa pravzaprav ni pomembno, kajne? Veselim se, ker je pred mano še en lep dan, podaljšan za kako uro, dve ali tri. 😊
Ker takle zadnji dan po (podaljšanih) praznikih je kar malo grenko-sladek, kajne?
Si prost, pa ne več toliko kot včeraj.
Ko skušaš ujeti, narediti, ustvariti, pospraviti, pogledati … tisto, česar ti v teh dolgih, a hkrati kot blisk minevajočih dnevih ni uspelo.
Pa če danes ne bi drveli čez dan v skrbeh za jutri, ampak ga poskusili živeti tako, kot smo živeli včeraj?
Prosto, svobodno, veselo.
Ker tisto, kar nas čaka, nas bo itak počakalo.
Za tisto, česar še sploh ne vemo, da bo, pa se res nima smisla sekirati na zalogo, kajne?
Naj vam nedelja prinese veliko veselja.

02/05/2026

Danes sem si rekla, da bo po moje. Da bova s pesjanko šli lepo na sprehod. Mirno. Umirjeno. Kot se spodobi za praznično soboto. 😊 Ne vem, zakaj sem vsak, ampak res vsak dan tako zelo naivna!?!
Ker … potem pride življenje. V obliki štirih tačk.
Ker očitno mi je nekdo poslal še bolj brihtno in še bolj trmasto verzijo prejšnje štirinožke. In predvsem – precej bolj hovdrasto pri izkazovanju veselja in ljubezni do vseh.
Moj plan? Njen plan.
Jaz bi šla levo. Ona desno. Jaz bi šla naprej. Ona bi se ustavila, ker je pač tam neka trava, ki jo je nujno treba še enkrat povohati. Pasji Facebook pa to.😊
In tako hitro ugotoviš, da nadzor … ni čisto to, kar si mislil, da je.
In da življenje včasih lepo teče po svoje. Ne glede na naše ideje, kako bi moralo biti.
Pa veš kaj? Mogoče je ravno to čar. Da te nekdo malo zmede. Potegne iz tvoje linije. Te nauči, da ni vedno treba, da je po tvoje.
Ker včasih je po »pasje« pravzaprav čisto v redu. 😊
Kaj pa vi – imate tudi koga (ali kaj), ki vam lepo podre vaše plane?
Naj vam praznična sobota prinese kak tak prijeten odmik od plana.

01/05/2026

Ne vem, če bo še kdaj kak prvi maj, ko se ne bom zbudila z midvajevskim napevom o prazničnem ležanju sredi regratovih trat. 😊
Moji možgani ne potrebujejo radia, muzika, taka ali drugačna, se vžge pri vsaki – ja, žal tudi neprimerni 🤪 – priliki. Ne vem, ali je to posledica odraščanja ob očetu, ki je venomer žvižgal ali pel, ko je bil dobre volje. Ko so njegove košate obrvi kazale na slabo voljo, je v hiši vladala tišina, ampak to ni zgodba za danes. Danes je zgodba za veselje. Za vesele spomine. Za ustvarjanje novih. 😊 Ne glede na leta.
Pojdimo med regratove lučke, pojdimo za veseljem, pojdimo lovit trenutke, ki nas bodo spremljali do naslednjega prvomajskega jutra. 😊
Če živite tam, kjer je budnica – tista ta prava, s plehbando – še živa, pa vam kar malo zavidam, priznam. 😊 Delite kak posnetek spodaj, da še mi malo začutimo ta utrip. 😊
Naj bo vaš prvomajski petek poln trenutkov za knjigo spominov.
P. S. No, in medtem ko tole pišem ob zbujanju jutra, so mi midvajevski napev ponudili tudi na radiu. 😊

30/04/2026

V prelepo jutro smo se zbudili na predpraznični četrtek.
Zelena kar žari in se blešči od včerajšnjega dežja, ptice so imele zjutraj še glasnejši koncert, pomladna narava se ponuja v vsej svoji lepoti.
In razmišljam, kako lepo bi bilo, ko bi tudi mi imeli en tak osvežilni dež, ki bi nas spral – predvsem od znotraj. 😊
A ne bi bilo super? Te nekaj teži in greš … in spereš. 😊
No, saj nekaj podobnega je pogovor z nekom, ki mu zaupaš, kajne?
Ko poveš, kaj te muči, se počutiš lažjega, bolj svežega, kot bi se umil navznotraj.
Vprašanje je le, ali znamo to, kar imamo – ljudi, ki nas imajo radi – tudi zares spustiti blizu. Jim dovoliti, da nas slišijo.
Če še ne gre, pa poskušajmo, dokler ne bo šlo. Velja?
Naj vam četrtek odpre oči za ljudi, ki so ob vas.

29/04/2026

Spoznavanje samega sebe ni nekaj, kar se zgodi naenkrat, tleskneš s prsti in rečeš: zdaj pa vem, kdo sem. 😊 No, seveda se kdaj zgodi tudi to, nato pa naslednji trenutek vidiš, da še marsičesa ne veš.
Je odkrivanje plasti, ki smo jih skozi leta nabrali nase. Včasih ugotovimo nekaj lepega, kar nas pomiri. Spet drugič pa naletimo na stvari, ki jih raje ne bi videli.
Na odzive, ki nam niso všeč. Na občutke, ki bi jih najraje potisnili stran.
Pa so tudi to deli nas. In prav tam se pogosto začne pravo spoznavanje.
Ne v tem, kar že poznamo, ampak v tem, kar si šele upamo pogledati.
Ker bolj ko se poznamo, manj nas stvari presenetijo. In bolj znamo biti ob sebi.
Kaj pa vi – kdaj ste se nazadnje zares ustavili ob sebi?
Naj vam sreda prinese en tak majhen trenutek.

28/04/2026

Tile pomladni dnevi, ko smo ujeti med enim in drugim praznikom, so res nekaj posebnega, kajne? Kot da smo, tisti, ki nismo kam pobegnili, z eno noga na oddihu in z drugo v delu. In se tudi delo čuti bolj za oddih, ne pa prav zares. 😊
Kot da si dovolimo malo več. Malo več sonca med vrsticami dneva.
Malo več pogovorov, ki niso čisto službeni.
Malo več tistega »saj bo počakalo«.
In prav zanimivo je, kako malo je včasih potrebno, da se dan zmehča.
Ni treba, da gremo daleč. Včasih je dovolj že odprto okno, topel zrak na obrazu in misel, da ni vse tako nujno, kot se nam zdi.
Morda so ti dnevi tu prav zato, da nas malo spomnijo, da življenje ni samo tek od enega opravila do drugega.
Da je lahko tudi nekaj vmes. Malo bolj lahkotno. In malo bolj po naše.
Pa vi? Bo danes kaj po vaše?
Naj vam torek prinese občutek, da ni treba vsega naenkrat.

Address

Šmartinska Cesta 106
Ljubljana

Website

http://www.andrejatasic.si/

Alerts

Be the first to know and let us send you an email when Dr. Andreja Tasič, zakonska in družinska terapija posts news and promotions. Your email address will not be used for any other purpose, and you can unsubscribe at any time.

Contact The Practice

Send a message to Dr. Andreja Tasič, zakonska in družinska terapija:

Shortcuts

Want your practice to be the top-listed Clinic in Ljubljana?