23/01/2026
Znanje ne pride v trenutku, ko nekdo govori.
Pride v trenutku, ko si nekdo upa vprašati.
Ko ugotoviš, da nisi edini, ki ne razume, zakaj telo boli.
Ko slišiš zgodbo, ki ni tvoja, pa se te vseeno dotakne.
Ko nekaj, kar je bilo dolgo megleno, dobi obliko.
Mi se nismo odločili pomagati ljudem zato, ker bi imeli vse odgovore.
Ampak zato, ker smo pripravljeni odgovore stalno iskati.
Preverjati, popravljati, nadgrajevati.
Vsako leto znova.
Vsak pogovor znova.
Vsak človek znova.
Znanje, ki ne kroži, zastane.
Znanje, ki se ne posodablja, škodi.
Znanje, ki se deli, pa začne delati.
In ko se enkrat razumevanje razširi, se zgodi nekaj tihega.
Ljudje začnejo gledati na svoje telo manj strogo.
Manj črno-belo.
Bolj človeško.
To ni hitra pot.
Ni bleščeča.
Je pa tista, ki ostane.
In če lahko s tem znanjem nekomu prihranimo mesece dvomov,
ali pa mu vrnemo zaupanje, da se lahko premika po svoje,
potem ima vse skupaj smisel.
