Movement by Karim, Peruzzijeva 103a, Ljubljana (2026)

31/03/2026

Toksični odnosi zelo pogosto niso samo posledica slabih odločitev ali napačnih ljudi.
Velikokrat so rezultat preobremenjenega živčnega sistema.

Ko smo dlje časa pod stresom, telo deluje v načinu preživetja. V takem stanju se v telesu stalno sproščajo hormoni in kemične snovi, ki nas držijo v pripravljenosti na boj, beg ali zamrznitev. Če to traja predolgo, se živčni sistem na to stanje navadi. Postane normalno.

In ko to postane normalno, se okoli tega začne oblikovati tudi naša osebnost.
Razvijemo prepričanja, ki nam pomagajo preživeti, ne pa nujno živeti.
Začnemo verjeti, da se moramo ves čas truditi, da moramo biti na preži, da moramo prenašati napetost, da je konflikt normalen, da je notranji nemir nekaj običajnega.

Takšna prepričanja potem obarvajo naše zaznavanje sveta.
Okolje začnemo doživljati kot nevarno, odnose kot naporne, bližino kot tveganje.
In zelo hitro se znajdemo v odnosih, ki samo potrjujejo to notranje stanje.

Telo pa pri tem ne laže.
Če je živčni sistem preobremenjen, bodo mišice napete, dih plitek, gibanje togo, v telesu pa bo stalno prisoten občutek pritiska ali nemira.

Zato sprememba odnosov pogosto ne začne pri drugih ljudeh.
Začne se pri regulaciji lastnega živčnega sistema.
Ko se telo nauči, da je lahko varno tudi brez stalne napetosti, se začne spreminjati tudi to, kaj toleriramo, kaj izbiramo in s kom ostajamo.

Somatsko-gibalna praksa je namenjena prav temu.

Da postopoma zmanjšujemo kronično aktivacijo, mehčamo telo, poglabljamo dih in učimo živčni sistem, da ni treba ves čas živeti v obrambi, napadu ali zamrznitvi.

Ko se spremeni stanje v telesu, se začne spreminjati tudi življenje.

In pogosto se takrat prvič zgodi, da odnosi niso več boj za preživetje, ampak prostor, kjer se lahko avtentično izražamo in dejansko živimo.

29/03/2026

Po eni izmed lekcij iz izobraževanja Clinical Somatics – From Center to Periphery sem ponovno dobil potrditev nečesa, kar v praksi vidim skoraj vsak dan.

Več kot 80 % ljudi po 30. letu začne čutiti bolečine, togost ali nelagodje v telesu.
In to smo začeli dojemati kot nekaj normalnega.
Kot da je to pač cena staranja.

Sam tega nikoli nisem mogel sprejeti.
In prav zato mi je Hanna blizu – ker jasno pokaže, da to ni posledica let, ampak načina življenja.

Danes živimo v stalni aktivaciji.
Pritisk, roki, hitrost, odgovornost… živčni sistem je ves čas v pripravljenosti.
Telo se znova in znova vklaplja v Green Light refleks – refleks napora, pripravljenosti in akcije.

Težava ni, da se vklopi.
Težava je, da se ne izklopi.

Ko to stanje traja predolgo, postane navada.
Navada se preseli v podzavest.
In telo ostane zakrčeno, tudi ko ni več razloga za napetost.

Največ to čutimo v centru telesa – križ, trebuh, ramena, vrat.
Tam držimo stres, kontrolo, napor.
In tam se začnejo bolečine, togost, omejitve.

Pogosto poskušamo to rešiti od zunaj.
Ampak če se vzorec ne spremeni, se napetost vedno vrne.

Zato mi je pomembno to, kar uči somatika:
sprememba se začne od znotraj.

Ko začnemo čutiti telo, opazimo, kje se nezavedno krčimo.
S počasnim, zavestnim gibanjem se učimo mišico najprej aktivirati in potem zelo počasi sprostiti.

Ravno v tem počasnem spuščanju se zgodi sprememba.
Tam se živčni sistem nauči, da ni treba ves čas držati napetosti.
Tam se kontrola vrača iz avtopilota nazaj v zavest.

In takrat se začne spreminjati več kot samo gibanje.
Spremeni se način dihanja, odzivanja, prenašanja stresa.
Spremeni se način življenja.

Zame je bistvo zelo jasno:
kronične bolečine niso nujne.
So posledica navad.

In navade lahko spremenimo.
Ne z bojem proti telesu, ampak s tem, da ga naučimo delovati drugače.

29/03/2026

Po eni od lekciji v sklopu izobraževanja Clinical Somatics z naslovom From Center to Periphery sem ponovno dobil potrditev nečesa, kar v praksi vidim skoraj vsak dan.

Več kot 80 % ljudi po 30. letu začne občutiti kronične bolečine, togost ali nelagodje v križu, ramenih, vratu ali drugje v telesu.
To ni naključje in ni posledica staranja. To je celo postalo nekaj povsem “normalnega” beri običajen pojav v naši družbi. Sepravi po 30 letu si star in sprijazni se da imaš bolečine.

Thomas Hanna to zelo jasno poveže z načinom življenja, ki ga živimo. Stalni roki, pritisk, obveznosti, hitrost, dražljaji, telefon, delo, odgovornost… živčni sistem je ves čas v pripravljenosti. Telo se znova in znova aktivira v t. i. Green Light refleks – refleks akcije, pripravljenosti in stresa.

Ko se ta refleks aktivira prepogosto, postane navada. Ko postane navada, se preseli v podzavestni del živčnega sistema.
In takrat telo ostane zakrčeno, tudi ko ni več potrebe po aktivaciji.

Največ napetosti se začne kopičiti v centru telesa - v hrtbu, trebuhu, ramenih in vratu.
Sčasoma to vodi v omejeno gibanje, kronično togost, bolečine v križu, napet vrat, zategnjena ramena, glavobole…

Sodobna medicina pogosto rešuje te težave od zunaj - z zdravili, terapijami, manipulacijami.
To lahko pomaga, ampak pogosto ne odpravi vzroka.

Pri klinični somatiki je vzrok v naučenih nevromišičnih vzorcih, ki jih lahko spremenimo samo od znotraj. In to je bistvo somatske prakse.

Somatsko gibanje nas uči, da ponovno začnemo čutiti svoje telo. Da opazimo, kje držimo napetost, kje se nezavedno krčimo, kje živimo v stalni pripravljenosti.

S počasnim, zavestnim gibanjem in pandikulacijo se učimo mišico najprej zavestno aktivirati in nato zelo počasi sprostiti.

Najpomembnejši del je ravno počasno spuščanje, kjer se živčni sistem ponovno nauči, da mišice ni treba držati v krču.

Tako postopoma vračamo kontrolo iz avtopilota nazaj v zavest.

Ko se poveča kontrola iz možganske skorje, imamo več izbire.
Ne reagiramo več samo avtomatsko, ampak lahko ustvarimo nov vzorec gibanja, nov način odziva, nov ritem življenja.

Ključno sporočilo te lekcije je zelo jasno:
kronične bolečine po 30. letu niso neizogibne.
Pogosto so posledica navad, ki jih je ustvaril stresen način življenja, travme, poškodbe...

Ko povečamo zavedanje, upočasnimo gibanje in ponovno vzpostavimo stik s telesom, se lahko živčni sistem reorganizira.

In takrat se začne zmanjševati napetost, ne zato, ker bi telo popravili od zunaj, ampak zato, ker ga naučimo delovati drugače.

To je tudi bistvo somatsko-gibalne prakse, ki jo raziskujemo. Ne boriti se proti telesu.

Ampak se naučiti, da se lahko spet gibljemo brez kroničnega stresa, zakrčenosti in bolečin.

26/03/2026

Veliko govorimo o prepričanjih, kot da so nekaj, kar obstaja samo v glavi. Kot da so to samo misli, ideje ali zgodbe, ki jih nosimo v umu.

Po mojih izkušnjah to ni res. Prepričanja niso samo mentalna. Prepričanja so del našega avtopilota. In avtopilot ni v glavi, ampak v živčnem sistemu. V telesu. V načinu, kako dihamo, kako stojimo, kako hodimo, kako reagiramo.

Večino dneva se ne gibamo zavestno. Gibamo se na podlagi navad, refleksov in vzorcev, ki so zapisani v podzavestnem delu živčnega sistema.
Ta avtopilot določa naš tonus mišic, držo, tempo gibanja, način dihanja in celo način, kako vstopamo v odnose.

Zato prepričanja niso samo nekaj, kar mislimo.
Prepričanja so nekaj, kar telo ves čas izvaja.

Potlačen strah se lahko pokaže kot zaprta, sključena drža, kot da se telo zvija vase, kot vrba.
Potlačena jeza se lahko pokaže kot trd, napet, zakrčen hrbet, kot da telo otrdi kot hrast.
Dolgotrajen pritisk se lahko pokaže kot plitek dih, dvignjena ramena, zaklenjena medenica.

To niso samo telesne drže. To so telesni izrazi prepričanj, ki jih živimo na avtopilotu.

Zato sprememba prepričanj ne more biti samo mentalna. Ni dovolj, da nekaj razumemo ali si nekaj dopovemo. Če se ne spremeni gibanje, tonus mišic in način dihanja, se avtopilot ne spremeni.

V somatsko-gibalni praksi zato ne delamo samo z mislijo in intelektom, ampak predvsem s telesom. Opazujemo, kako nas podzavest premika, kje se zakrčimo, kje zadržimo dih, kje otrdimo.
In potem skozi gibanje, dihanje in zavedanje počasi spuščamo napetosti, ki držijo ta prepričanja na mestu.

Ko se začne mehčati telo, se začne mehčati tudi notranja drža. Ko se sprosti dih, se spremeni občutek varnosti. Ko se spremeni gibanje, se začne spreminjati tudi to, v kaj verjamemo.

Takrat nismo več trdi kot hrast in ne zviti kot vrba.
Postanemo bolj podobni bambusu. Prožni, odzivni in sposobni, da se zrelo prilagodimo situacijam, ne da bi se zlomili.

Zato so prepričanja veliko manj mentalna, kot si mislimo. In veliko bolj telesna, kot si priznamo.

24/03/2026

Gibanje lahko razumemo kot ritem.
Ne samo ritem hoje ali dihanja, ampak ritem celotnega življenja. Vsak ima svoj tempo, svoj način reagiranja, gibanja, dela, počivanja in odnosov. Ta ponavljajoči se ritem sčasoma postane navada, navada pa postane struktura.

Ta struktura nam pomaga preživeti, ker živčni sistem avtomatizira delovanje in varčuje z energijo.
Problem nastane, ko isti ritem uporabljamo predolgo, tudi takrat, ko ni več učinkovit. Kar je bilo nekoč prilagoditev, lahko postane omejitev.

Ko se tak avtomatiziran ritem izrablja, telo začne pošiljati signale – napetost, utrujenost, nemir, bolečino ali togost. To niso napake, ampak informacije, da način delovanja ni več usklajen z našimi potrebami.

Takrat ni dovolj, da samo sprostimo mišice.
Potrebno je povečati zavedanje – gibanja, dihanja, navad in ritma, v katerem živimo.

Ko začnemo bolj jasno čutiti sebe, lahko opazimo, kje nas star ritem omejuje, in postopoma uvajamo novega. Ne na silo, ampak zavestno. Z drugačnim gibanjem, dihanjem, tempom in odločitvami.

Ko se spremeni ritem, se spremeni tudi stanje telesa.
Napetost se zmanjša, gibanje postane bolj učinkovito, živčni sistem bolj uravnotežen.

Somatsko-gibalna praksa je namenjena prav temu –
da postanemo bolj prisotni v telesu, da prepoznamo svoje vzorce in da lahko izberemo ritem, ki nas podpira, ne izčrpava.

24/03/2026

Gibanje lahko razumemo kot ritem.
Ne samo ritem hoje, dihanja ali gibanja telesa, ampak ritem celotnega življenja. Vsak človek ima svoj značilen tempo, svoj način reagiranja, svoj način dihanja, gibanja, dela, počivanja in odnosov. Ta ponavljajoči se ritem sčasoma postane navada, navada pa postane struktura.

Ta struktura ni nujno slaba. Pravzaprav nam omogoča preživetje.
Zaradi ponavljajočih vzorcev telo ne potrebuje vsakič znova razmišljati, kako se gibati, kako reagirati, kako se zaščititi. Živčni sistem avtomatizira delovanje, da lahko varčujemo z energijo in ostajamo funkcionalni tudi v zahtevnih okoliščinah.

Problem nastane takrat, ko isti ritem uporabljamo predolgo, tudi takrat, ko ni več učinkovit.
Kar je bilo nekoč prilagoditev, lahko sčasoma postane omejitev.
Kar nam je pomagalo preživeti, nam ne pomaga nujno tudi živeti.

Ko se ponavljajoči, avtomatiziran ritem izrablja, telo začne pošiljati signale. Najprej kot občutek napetosti, utrujenosti ali nemira. Kasneje kot bolečina, zakrčenost, izguba gibljivosti ali notranje nezadovoljstvo. To niso napake telesa, ampak informacije, da trenutni način delovanja ni več usklajen z našimi potrebami.

V takem trenutku ni dovolj, da poskušamo telo samo sprostiti ali popraviti simptom.
Potrebno je povečati zavedanje.
Zavedanje svojega gibanja, svojega dihanja, svojega ritma življenja in svojih navad.

Ko začnemo bolj jasno čutiti, kako se gibamo, kako reagiramo in kako živimo, dobimo možnost, da opazimo, kje smo ujeti v star ritem, ki nas omejuje. In šele takrat lahko začnemo uvajati spremembe.

Ne na silo, ampak zavestno in postopoma.
Z novim načinom gibanja, z novim načinom dihanja, z drugačnim tempom, z drugačnimi odločitvami. S tem ustvarjamo nov ritem, ki je bolj usklajen z našim trenutnim življenjem.

Ko se ritem spremeni, se spremeni tudi stanje telesa.
Napetost se zmanjša, gibanje postane bolj učinkovito, dihanje bolj prosto, živčni sistem bolj uravnotežen.

Somatsko-gibalna praksa je namenjena prav temu.
Da povečujemo zavedanje telesa in vzorcev, ki jih ponavljamo.
Da postanemo tihi opazovalec svojega gibanja, svojega dihanja in svojih odzivov.

Ko smo dovolj prisotni, začnemo čutiti, kdaj smo v ritmu, ki nas podpira, in kdaj v ritmu, ki nas izčrpava.
In ko to začutimo, dobimo možnost izbire.

Z zavestno spremembo ritma lahko postopoma spremenimo svoje stanje, svoje navade in svoj način življenja.
S tem pa povečamo ravnovesje, zmanjšamo napetosti in telesu omogočimo, da ponovno deluje bolj lahkotno, učinkovito in živo.

22/03/2026

Če se ne upočasnimo sami, nas slej ko prej ustavi življenje. Ustavi nas telo.

Ko smo dlje časa pod stresom, še posebej kroničnim, se napetost začne nalagati v mišicah. Največkrat v osrednjem delu telesa. V predelu medenice, hrbtenice, prsnega koša, ramen in vratu. Mišice se zakrčijo, otrdijo, gibanje postane omejeno, telo pa vedno bolj togo. Če nimamo prostora, da se ustavimo, začutimo in sprocesiramo, kar nosimo v sebi, nas telo začne opozarjati z bolečino, utrujenostjo ali neravnovesjem.

Zato je pomembno, da se naučimo zavestno upočasniti.

Da razvijemo sposobnost samoregulacije, notranje stabilnosti in sproščanja napetosti, preden se ta spremeni v kronično bolečino.

V gibalno-somatski praksi raziskujemo prav to-kako z gibanjem, zavedanjem in čutenjem sproščati telo, mehčati mišice in ponovno vzpostaviti lahkotnost.

Vabljeni na 6-urno delavnico za reševanje kroničnih bolečin v kolkih, hrbtenici in ramenskem obroču, kjer bomo:

✨ sproščali mišice med kolki in vratom
✨ ustvarjali več mehkobe in pretočnosti v telesu
✨ izboljševali koordinacijo, kakovost gibanja in dihanja
✨ krepili čutenje in telesno zavedanje
✨ razvijali stabilnost in notranjo oporo

Če si želite več lahkotnosti, več sproščenosti in več učinkovitosti v telesu, ste lepo vabljeni.

https://karim-movement.com/ponudba/6-urna-delavnica-urejanje-kronicnih-bolecin-v-hrbtenici-kolkih-in-ramenskem-obrocu/

22/03/2026

Če se ne upočasnimo sami, nas slej ko prej ustavi življenje. Ustavi nas telo.

Ko smo dlje časa pod stresom, še posebej kroničnim, se napetost začne nalagati v mišicah. Največkrat v osrednjem delu telesa. V predelu medenice, hrbtenice, prsnega koša, ramen in vratu. Mišice se zakrčijo, otrdijo, gibanje postane omejeno, telo pa vedno bolj togo. Če nimamo prostora, da se ustavimo, začutimo in sprocesiramo, kar nosimo v sebi, nas telo začne opozarjati z bolečino, utrujenostjo ali neravnovesjem.

Zato je pomembno, da se naučimo zavestno upočasniti.

Da razvijemo sposobnost samoregulacije, notranje stabilnosti in sproščanja napetosti, preden se ta spremeni v kronično bolečino.

V gibalno-somatski praksi raziskujemo prav to-kako z gibanjem, zavedanjem in čutenjem sproščati telo, mehčati mišice in ponovno vzpostaviti lahkotnost.

Vabljeni na 6-urno delavnico za reševanje kroničnih bolečin v kolkih, hrbtenici in ramenskem obroču, kjer bomo:

✨ sproščali mišice med kolki in vratom
✨ ustvarjali več mehkobe in pretočnosti v telesu
✨ izboljševali koordinacijo, kakovost gibanja in dihanja
✨ krepili čutenje in telesno zavedanje
✨ razvijali stabilnost in notranjo oporo

Če si želite več lahkotnosti, več sproščenosti in več učinkovitosti v telesu, ste lepo vabljeni.

https://karim-movement.com/ponudba/6-urna-delavnica-urejanje-kronicnih-bolecin-v-hrbtenici-kolkih-in-ramenskem-obrocu/

20/03/2026

Tako se jaz počutim po končanem somatskem gibanju - brez upora in v fluidnem toku. 🙂

17/03/2026

Kronične bolečine, stres in navade telesa

Danes delim nekaj misli o kroničnih bolečinah in o prepričanju, da lahko rezultate dosežemo samo skozi napor, stres in premagovanje samega sebe.

• Veliko ljudi verjame, da brez bolečine ni napredka
• Kratkoročno to lahko deluje
• Dolgoročno pa pogosto vodi v kronične težave

Če se prepogosto gibamo v bolečini, telo in možgani to začnejo dojemati kot nekaj normalnega.
In tako nastane navada, da mora boleti, da imamo občutek, da delamo prav.

Paradoks je, da lahko postanemo celo navezani na bolečino.

Zato je moje povabilo drugačno:

• Več časa raziskuj lahkotnost v gibanju
• Gibaj se znotraj cone prijetnih občutkov
• Dihaj skozi nos
• Zmanjšuj napetost in stresni odziv
• Uči telo, da je sproščenost normalna

Ko pogosteje doživljamo prijetne občutke, telo in možgani to sprejmejo kot novo normalno.

To pomeni:
✔ manj kroničnih bolečin
✔ več energije
✔ več stabilnosti v stresnih situacijah
✔ bolj usklajeno življenje

Bolečina in napor imata svoje mesto -
ampak naj b***a zavestna izbira, ne stalno stanje.

Ko večino časa živimo v ravnovesju, imamo tudi več rezerve, ko pridejo težke situacije.

👉 Zato bodite pozorni, kaj najpogosteje učite svoje telo.

Če želiš raziskati, kako ustvariti več lahkotnosti, fluidnosti in učinkovitih vzorcev gibanja, vas vabim na 6-urno delavnico v aprilu, kjer bomo to področje raziskovali v praksi.

Dobrodošli.

https://karim-movement.com/ponudba/6-urna-delavnica-urejanje-kronicnih-bolecin-v-hrbtenici-kolkih-in-ramenskem-obrocu/

14/03/2026

Pri somatski praksi se vedno znova vračam k eni ključni stvari - razvoju čutnega zavedanja in zaupanju v lastno zaznavo.

Edini, ki lahko zares čuti, kaj se dogaja v telesu, smo mi sami. Nihče drug ne more namesto nas občutiti napetosti, bolečine ali nelagodja, zato smo tudi edini, ki lahko resnično razumemo, zakaj se v telesu nekaj dogaja.

Pogosto iščemo odgovore zunaj sebe, vendar brez stika z lastnim telesom hitro postanemo odvisni od razlag in rešitev drugih. Somatska praksa nas uči, da pozornost vračamo navznoter - v dih, v tonus mišic, v način gibanja. Ko začnemo bolj jasno čutiti sebe, lažje prepoznamo, kaj nas izčrpava in kaj nam vrača ravnovesje.

Ta sposobnost ni samoumevna, ampak se jo lahko naučimo.

Z zavestnim gibanjem izboljšujemo povezavo med možgani in telesom, povečujemo občutljivost za napetost in sprostitev ter hitreje opazimo, kdaj gremo v neučinkovit vzorec.

Ko začnemo zaupati temu, kar čutimo, postanemo manj odvisni od zunanjih rešitev in bolj sposobni skrbeti za svoje telo od znotraj.

To prinese več stabilnosti, več lahkotnosti in več zaupanja vase.

Movement by Karim

31/03/2026

29/03/2026

29/03/2026

26/03/2026

24/03/2026

24/03/2026

22/03/2026

22/03/2026

20/03/2026

17/03/2026

14/03/2026

Address

Website

Alerts

Contact The Practice

Shortcuts

Share

Category