Movement by Karim, Koprska Ulica 52, Ljubljana (2025)

02/11/2025

Zavedanje telesa je ključno za boljše razumevanje sebe in naših odnosov. Ko postanemo bolj prisotni v svojem telesu in ozavestimo biomehanske vzorce, kot so drža, gibanje in dihanje, lažje prepoznamo napetosti in blokade, ki vplivajo na naše čustveno stanje. Telo nam pogosto sporoča, kaj čutimo, še preden to zavestno prepoznamo. Z redno somatsko-gibalno prakso se naučimo učinkovito prepoznavati in izražati svoja čustva ter postanemo bolj usklajeni tudi v komunikaciji. Ta telesna in čustvena jasnost izboljšuje odnose, saj nas vodi k iskreni, odprti in sočutni komunikaciji, kjer ni več prostora za čustveno represijo, popačeno izražanje ali neizražene potrebe. Tako ustvarjamo globlje in bolj povezane odnose z drugimi.

Ko skozi delo s telesom zavestno spreminjamo svoje biomehanske vzorce, začnemo opažati, da se zdaj lahko spreminja tudi naše vedenje. Telo, ki je bolj sproščeno in uravnovešeno, daje prostor tudi umu, da deluje bolj jasno in premišljeno. Namesto da bi se odzivali impulzivno, postanemo bolj potrpežljivi in reflektivni. S tem krepimo ne le fizično zdravje, temveč tudi čustveno zrelost. Naša sposobnost konstruktivnega obvladovanja stresa in izzivov se povečuje, saj smo v stiku s telesom, ki nas podpira in ne omejuje. Gre za sinergijo telesa in uma, pri kateri se vzpostavi globlje notranje ravnovesje.

Če želite to začutiti v svojem telesu, vas vabim, da se pridružiš naslednjemu spletnemu programu:

20 DNI SOMATSKE PRAKSE ZA UREJANJE KRONIČNIH BOLEČIN

Somatska praksa vas nauči, kako s telesom sodelovati – ne ga premagovati. Kako sprostiti napetosti, ki ste jih nosili leta, in preusmeriti energijo tja, kjer je resnično pomembno.

Preberite več in se prijavite:

https://karim-movement.com/ponudba/20dnisomatskeprakse/

Na voljo je še samo 5 mest.
Program se začne kmalu.

30/10/2025

Disciplina ni kazen, temveč proces učenja.

Pogosto jo razumemo kot surovo voljo, kot prebijanje skozi bolečino, dokazovanje moči in premagovanje samega sebe. A njen pravi pomen je veliko globlji in tišji. Beseda disciplina izhaja iz latinske besede discipulus, kar pomeni učenec. To razumevanje spremeni celoten pogled – disciplina ni kazen(če ne boš priden in poslušen…), ampak pot učenja. Je raziskovanje sebe, svojih meja, odzivov in vztrajnosti.

Toda če želimo zares učiti se, se moramo najprej čutiti. Brez občutka ni učenja. Brez zaznavanja ni spremembe. Če smo odtujeni od telesa, potem ne razvijamo discipline, temveč prisilo. Veliko ljudi danes živi v stanju senzorno-motorične amnezije – telesnega odklopa, v katerem možgani ne zaznavajo več natančno mišičnih napetosti, diha, potreb, impulza ali čustev. Ko izgubimo občutek, kaj telo potrebuje, ga začnemo siliti. Treniramo brez zavedanja, vztrajamo čez bolečino, premagujemo sebe iz strahu in ne iz povezanosti.

V takem stanju disciplina postane slepa. Ne vodi več k razvoju, ampak k izčrpanosti. Prava disciplina pa je nekaj povsem drugega. Je inteligentno gibanje med napetostjo in sprostitvijo, med delovanjem in počitkom, med voljo in zaznavo. Je sposobnost, da slišimo, kdaj napeti in kdaj popustiti. Kdaj vztrajati in kdaj se ustaviti. Kdaj telo kliče po gibu in kdaj po tišini.

Ko ponovno vzpostavimo senzorno-motorično povezanost, se vrne sposobnost učenja. Takrat disciplina ni več sistem nadzora, ampak izraz prisotnosti. Postane oblika somatske inteligence, kjer delujemo v skladu s telesom, ne proti njemu. Disciplina takrat ni več trda, ampak pretočna. Ne dela nas napetih, temveč stabilnih. Ne gradi zidov, temveč ustvarja prostor, v katerem lahko rastemo.

Biti discipliniran pomeni postati učenec svojega telesa, uma, duha in življenja. Učenec, ki zna poslušati, opazovati, čakati in se učiti iz vsakega gibanja, diha in občutka. To ni pot dosežkov, temveč pot dozorevanja.

Resnična disciplina se ne meri v tem, koliko zmoremo zdržati, ampak koliko znamo čutiti. Koliko smo pripravljeni biti iskreni s sabo, tudi ko ni lahko. Koliko si dovolimo počitek, ko telo kliče po miru, in koliko vztrajamo, ko življenje zahteva pogum.

Disciplina je učenje, ki se nikoli ne konča. Je praksa, ki nas ne dela popolne, ampak bolj prisotne. In ko to razumemo, postane vsaka vaja, vsak vdih in vsak dan priložnost, da postajamo učinkovitejši učenci življenja– ne da bi si to morali dokazovati, ampak da bi lahko živeli bolj zavestno, celovito in iskreno.

~ Karim

28/10/2025

Pozdravljen, Karim,

Vesela in hvaležna sem, da sta se najini poti križali – da sva del te poti že prehodila skupaj in da jo še bova.

S programom sem izjemno zadovoljna. Zelo mi ustreza termin, trajanje in predvsem tvoj način vodenja – jedrnat, popolnoma razumljiv, v ustreznem tempu in z umirjeno energijo.
Bila sem že v podobnih programih, kjer se je kdaj pojavila napetost, živčnost ali tesnoba … tukaj pa tega ni bilo nikoli.

Všeč mi je tudi, da lahko sproščeno spregovorimo o tem, kaj se nam dogaja, in da ob tem lahko hodim še na individualne obravnave pri tebi.

Med samim programom sem zaznala velik napredek v dihanju – ni več stiske ob stopnjevanju dihalne prekinitve ali podaljševanju izdiha.
Včasih me je med vajami zazeblo, včasih nisem mogla vdihniti s polnimi pljuči (to se je sprostilo po nekaj ponovitvah), največji izziv pa mi je predstavljal dihalni protokol na kolenih.

Vsekakor opažam napredek v svoji umirjenosti in ozaveščanju telesa (tudi mož je opazil razliko) … je pa seveda pred menoj še dolga pot.

Hvala ti za vse. Se vidiva v petek – in potem še na naslednjem programu.

Lepo pozdravljen,
Sonja

Naslednji spletni program začnemo 8.11.2025 z uvodnim predavanjem. Podrobnosti programa:

https://karim-movement.com/ponudba/20dnisomatskeprakse/

26/10/2025

Kultura instant rešitev in resničen proces preobrazbe;

Živimo v kulturi hitrosti, v svetu, ki obljublja takojšnje rezultate. Hitre rešitve. Čudežna ozdravljenja. Sedemdnevne izzive in tri dni do “novega sebe”. Toda telo ne deluje po zakonih trženja. Telo pozna samo naravo – ritem, faze, procese, čas, fizikalne zakonitosti. Če vložiš minimum, boš prejel minimum. Če pristopaš površno, ne moreš pričakovati globine. Tisti, ki oglašujejo “hitre preobrazbe”, pogosto igrajo na našo najglobljo ranljivost – željo, da bi čim prej ubežali nelagodju. Toda rast, ki se zgodi mimo občutenja, nima korenin. To je tako, kot bi medicinska fakulteta oglaševala: “Postani zdravnik v 21 dneh.” “V treh mesecih do specialista kirurgije.” Absurdno?
Enako absurdno je verjeti, da se telo in živčni sistem lahko resnično preobrazita brez časa, pozornostil, učenja, potrpežljivosti, vztrajnosti in prakse.

V somatskem delu se ne borimo proti telesu – delamo z njim. Ne silimo, temveč poslušamo. Ne popravljamo, temveč učimo. Vzorci napetosti, ki jih nosimo, niso nastali čez noč. Ustvarili so se skozi mesece, leta, pogosto desetletja – kot odziv na stres, travme, poškodbe, ponavljajoče se gibe ali čustvene prilagoditve, ki so bile nekoč nujne za preživetje. Ko začnemo s somatsko prakso, se ne ukvarjamo “samo” s sproščanjem mišic. Učimo možgane, da sprostijo stare vzorce, ki jih telo še vedno drži. Učimo se nove oblike vedenja. To ni vadba v klasičnem smislu, to je učenje zavestnega občutenja in regulacije. Nevrološki proces, v katerem ponovno vzpostavljamo stik med zavestjo in telesom. Nekateri lahko občutijo spremembo že po prvem srečanju. Drugi potrebujejo več časa, več ponavljanja, več pozornosti. Oba procesa sta pravilna.
Vsako telo ima svoj ritem in svoj čas, ker ima svojo preteklost. Ključ ni v sili, temveč v doslednosti. Nežna, zavestna praksa – dan za dnem, dih za dihom – preobraža globlje kot katerikoli ekstrem. Pomembno je, da kar se učimo, tudi redno vadimo. Le tako pride do integracije in še pomembneje, do utelešenja novih vzorcev v resničnem življenju, v naših vsakodnevnih odnosih, gibih in odzivih

Za razliko od hitrih rešitev, ki hitro zbledijo, so spremembe, ustvarjene skozi KM somatsko prakso, trajne. Ker ne temeljijo na prisili, ampak na zavedanju, razumevanju, sprejemanju in spremembi delovanja. Ne na motivaciji, ampak na občutku. Ne na volji, ampak na povezanosti. To ni terapija v klasičnem smislu, ampak vračanje nazaj k sebi. Ko se naučimo čutiti, se začnemo učiti. In ko se učimo, se spreminjamo.

Pomembno je zaupati procesu. Redno usmerjati svojo pozornost v telo, občutke in razvijati posluh za svoje telo in okolico. Naš živčni sistem lahko spremenimo skozi zavestno učenje in kreativnost. Resnična transformacija torej ne išče bližnjic. Raste iz prisotnosti, potrpežljivosti in zavedanja.
To ni borba, da bi čim prej dosegli cilj. To je resnična, iskrena praksa.

~ Karim

23/10/2025

Kamor gre pozornost, tja teče energija;

Včasih se zdi, da življenje od nas zahteva preveč. A v resnici gre za to, kam svojo energijo usmerjamo. Vsak trenutek izbiramo, prepogosto nezavedno, kaj hranimo s svojo pozornostjo.

Dobro se je večkrat ustaviti in vprašati:
Kaj mi je zares pomembno?
In čemu dajem več pozornosti, kot si to zasluži?

Marsikdaj ugotovimo, da ogromno energije izgubljamo za stvari, ki v resnici nimajo teže. Za malenkosti, ki sprožijo premočne odzive. Za misli, ki se vrtijo v prazno. Za ljudi ali situacije, ki v nas vzbujajo napetosti in bolečine, a jim vseeno dovolimo, da nas izčrpavajo.

Telo nam vedno pove, kje izgubljamo energijo.
Napetost, utrujenost,bolečine, razpršena pozornost vse to so znaki, da smo dali preveč tja, kjer ni pomembno. In premalo tja, kjer je bistveno.

Pozornost je naša najmočnejša valuta. Kamor jo usmerimo, tja se pretaka energija. In ker energija ni neomejena, je ključno, da postanemo dobri opazovalci sebe. Svojega diha, gibov, odzivov, okolja. Da prepoznamo trenutke, ko smo se ujeli v neučinkovit ali celo škodljiv avtomatizem.

Ko povečamo samo-zavedanje in občutek, lahko tudi zavestno izbiramo. Zmanjšamo intenzivnost odziva tam, kjer ni potrebe po borbi. In več prisotnosti usmerimo tja, kjer nekaj v nas oživi.

Pomembno ni vedno tisto, kar je glasno ali vidno. Pomembno je tisto, kar nas v telesu pomiri, poveže, prebudi občutek resničnega namena in smisla.

Odgovornost zase pomeni, da znamo prepoznati razliko.
Da znamo spustiti tisto, kar nima prave hranilne vrednosti(fizično, čustven in mentalno) in negovati tisto, kar nas vrača k življenju.

V sanskrtu obstaja čudovita beseda Viveka (विवेक). Pomeni notranjo sposobnost razločevanja. Dar, da znamo prepoznati, kaj je resnično pomembno in dragoceno, in kaj le videti tako, pa v resnici ni.

Viveka je tisti trenutek jasnosti, ko se um umiri in srce začuti, kaj je resnično vredno naše pozornosti, časa in energije.
Ker je življenje polno videzov, hrupa in površnosti, je prav ta sposobnost razločevanje tisto, kar nas vodi k višji čustveni zrelosti.

Zato je tako zelo pomembno, da znamo ločiti zrno od plevela.

~ Karim

21/10/2025

Prvi del jeseni je bil zame čas upočasnitve. Veliko teme, nemira, utrujenosti, intenzivnih sanj, odpuščanja in spuščanja. Vse, kar sem še pred časom držal skupaj z močjo volje, se je začelo počasi razrahljati. Kot bi telo reklo: “Dovolj je.”
In sem moral poslušati. Potreboval sem več narave, več tišine, več sprehodov in počitka.
Manj dokazovanja, manj naprezanja, manj razlag, manj interakcij z zunanjim svetom. Več prostora za dihanje. Čutil sem, da se nekaj staro v meni razkraja – ne kot razpad, ampak kot preobrazba. Kot bi se od mene luščile plasti, ki so me nekoč ščitile, zdaj pa le še utesnjevale. In ko sem dovolil, da stvari odpadajo, se je začel odpirat prostor za nekaj novega.

Telo razume procese, ki jih um še ne zna razložiti. Ko se začnejo topiti stare napetosti, se z njimi dvignejo tudi občutki, ki so bili dolgo zaklenjeni: žalost, strah, utrujenost, praznina. Čeprav to na prvi pogled deluje kot korak nazaj, je v resnici gibanje naprej – počasno, mehko, a iskreno.

Dolga leta sem verjel, da bom mir našel v razumevanju, dokazovanju in zunanji potrditvi.
Da mi bo dovolj znanja, dovolj razlage, dovolj kontrole nad okoljem prinesel ta občutek.
A mir ni nikoli prišel iz glave.
Prišel je šele takrat, ko sem se povezal s svojo interocepcijo, občutki v telesu in ko sem bil popolnoma iskren do sebe.

V ramenih sem začutil težo odgovornosti, ki sem jo nosil zelo dolgo.
V prsih so bila zadržana čustva.
V trebuhu stisnjeno intuicijo.
V čeljusti neizgovorjene resnice.

Telo je dejansko zemljevid vsega, kar sem skušal nadzorovati z mišičnim oklepom. In vsakič, ko si dovolim, da me zaboli(brez da bi takoj popravljal ali si razlagal), pod tem nadzorom začutim nekaj drugega.

Pod plastmi napetosti je mehkoba.
Pod uporom, zdrava ranljivost.
Pod ranljivostjo, avtentičen tok življenjske energije.

Morda je to tisto, kar tudi nas moške uči narava:
da moč ni v napetosti, ampak v prožnosti,
da tišina ni praznina, ampak prostor, kjer se življenje aktivira,
da ranljivost ni šibkost, ampak resnica, ki zdravi.

Ko stojim na hribu, ob vodi ali sredi gozda, začutim to lekcijo vedno znova. Narava ničesar ne sili. Ne razlaga. Ne dokazuje. Ne išče potrditve.
Samo je. Dihajoča. Prisotna. Celovita.

Tudi telo deluje po istem principu. Ne potrebuje popravkov, le prostor, da se lahko spomni svojega naravnega ritma. Ko mu to dovolimo, se napetost spremeni v občutek varnosti, nadzor postane zaupanje, in um končno utihne, da lahko spregovori življenje samo. To ni šibkost. To je somatska moč. Moč, ki ne potrebuje dokazovanja, ker jo čutiš od znotraj. Ko se naučiš biti v telesu, se naučiš biti v življenju.

~ Karim

https://karim-movement.com/ponudba/20dnisomatskeprakse/

19/10/2025

Izkušnja iz 20 dnevnega programa;

Najlepša hvala za avgustovske večere na spletnem programu. Meni je bilo res super – ne samo vaje, ampak tudi razlage. Avgust je bil zame precej naporen, zato sem se kdaj težje prepustila, a vseeno sem veliko odnesla.

Že med vajami sem začutila več stika s telesom – bolj sem začutila desno stran, stik s podlago, medenica je bolj poravnana, roke lahko dvignem za glavo brez večjih težav, sprostile so se tudi prsne mišice. Opazim, da zdaj na drugih vadbah mišice čutim veliko bolj jasno.

Včasih so se med vajami prebudili tudi neprijetni občutki – žalost, bolečina, spomini. Čeprav je bilo težko, sem hvaležna, da sem jih lahko začela ozaveščati in sprejemati. Ko sem dovolila telesu, da izrazi tudi to plat, sem začutila več prostora, več lahkotnosti in manj bolečin. Zelo mi je ustrezala večerna rutina in to, da je bilo vse razloženo mirno, jasno in razumljivo. Čutilo se je, da vodenje prihaja iz osebne izkušnje.

Hvala za to izkušnjo – res je dragoceno, ko se telo začne prebujati, ko začutiš več prisotnosti in ko si dovoliš iti skozi proces žalovanja in sproščanja, da pride več miru in življenjske energije.

20 DNI SOMATSKE PRAKSE ZA UREJANJE KRONIČNIH BOLEČIN (10.11.2025-7.12.2025)

Dovolj mi je premlevanja – čas je za gibanje, dih in delovanje;

https://karim-movement.com/ponudba/20dnisomatskeprakse/

15/10/2025

Iz puščave glave v labirint telesa;

Dolgo sem verjel, da bom svoje rane pozdravil, če jih bom dovolj razumel. Da bom, če bom dovolj razmišljal, analiziral, pametoval in razlagal, našel ključ, ki odklepa bolečino.

Ure in dneve sem preživel v glavi – razmišljal, iskal pomen, sestavljal preteklost kot uganko.
A karkoli sem razumel, v meni se ni nič res spremenilo.

Bilo je, kot bi hodil po neskončni puščavi.
Vse je bilo odprto, povsod možnosti, nikjer pa poti. Suho, prazno, brez sence. Samo misli, ki se vrtijo v krogu in me puščajo vedno bolj utrujenega.

Šele ko sem začel poslušati telo, se je nekaj premaknilo. Ko sem se ustavil in začutil, kaj se zares dogaja v meni – ne kaj mislim, da se dogaja, ampak kaj čutim. Ko se mi je v prsih stisnilo, sem ostal tam.
Ko me je nekaj zabolelo v trebuhu, sem samo dihal in dovolil, da je.

Telo me je začelo voditi. Ne s koncepti, ampak s smerjo. Kot bi se iz puščave znašel v labirintu – zdaj imam stene, meje, oprijemljive točke.

Ni vedno prijetno, včasih je temno in ozko, a vsaj vem, da sem nekje. Da hodim. Da se premikam.
Ko dovolim telesu, da govori, stvari postanejo bolj resnične.

Čustva dobijo obliko, prostor, dih.

In na koncu vsakega občutka – če ostanem dovolj dolgo – pride nekaj mehkejšega. Olajšanje, toplina, mir. Globok občutek, da sem spet tu. Da živim.

Verjetno res ni treba vsega razumeti.
Verjetno je dovolj, da začutim.
Telo ve, tudi takrat, ko glava še išče razlage.

In včasih je to dovolj, da se iz puščave znajdem na poti domov.

~Karim

12/10/2025

Veliko ljudi živi z občutkom, da niso dovolj. Da niso vredni. Da niso v redu takšni, kot so. Tudi sam se soočam s takšnimi občutki. Ta občutek ni naključje, temveč posledica zgodnjih izkušenj. Kot otroci smo vsi potrebovali brezpogojno ljubezen, sprejetost, stik in dotik. Potrebovali smo, da nas nekdo vidi, sliši in začuti. Ob takih stikih se v telesu sprošča oksitocin, hormon povezanosti, ki ustvarja globok občutek varnosti.

Kadar tega ni bilo dovolj, smo se morali prilagoditi. Ljubezen je bila pogojena: če boš priden, če boš tiho, če boš ustregel. Otroško telo se je naučilo kroničnega prilagajanja. To se kaže kot kronična napetost v mišicah, kronično spremenjeno dihanje, kronično stanje živčnega sistema v preživetvenem načinu. Naučili smo se potlačiti čustva in zakleniti telo, da ne bi čutili bolečine zavrnitve. Iz desne hemisfere, ki nas povezuje z občutki, telesom, okoljem in odnosi, smo se disociírali in preselili v levo hemisfero, kjer vladata analiza in nadzor. S tem smo izgubili stik s telesom, čustvi in varnostjo. Ker oksitocina ni bilo dovolj, smo prevečkrat iskali nadomestek v dopaminu in razvili razne odvisnosti. Hrana, delo, fantazija, iluzija, šport, soodvisniški odnosi, tehnologija – vse to so poskusi, da bi zapolnili praznino. Dopamin daje kratkoročno olajšanje, občutek dosežka ali evforijo, a ne prinese tiste globoke umirjenosti, ki jo daje oksitocin. Zato ostane občutek praznine in hrepenenja. Ta vzorec ni naša napaka in ni naša krivda. To je bila najbolj inteligentna strategija našega telesa in uma, da smo nekoč preživeli. Toda kar je bilo nekoč nujna prilagoditev, danes postaja ovira za polno življenje. V odraslosti lahko to začnemo razrahljati.

Po mojih izkušnjah, je vstop v telo ključ, da te vzorce spremenimo, integriramo in utelesimo. Ko postopoma mehčamo kronične napetosti, ko se učimo znova dihati globlje in počasneje, ko dovolimo občutkom, da se nežno pojavijo, ko v varnem prostoru spet občutimo dotik, stik in povezanost, se začne prebujati tisto, kar je bilo zaklenjeno. V živčnem sistemu se spet prebudi oksitocin, v telesu se pojavi občutek topline in varnosti, v odnosih se počasi vrača zaupanje. Ustvarimo si zlata vredne izkušnje, in takšne izkušnje nas lahko preoblikujejo.

Somatska praksa nas uči, da je telo zemljevid naše zgodovine. A istočasno je tudi vrata v sedanjost in prihodnost. Ko stopimo v stik s telesom, ne popravljamo napak, ampak odklepamo potencial, ki je ostal ujet in se ni smel izraziti v preteklosti.

Ne postajamo nekdo drug, temveč se vračamo k sebi. In tam, v stiku s telesom, dihom in občutkom povezanosti, lahko spet začutimo tisto osnovno resnico, ki je nekoč morala biti utišana: da smo dovolj, da smo vredni in da je v redu, da smo takšni, kot smo. To nam da moč, da lahko živimo življenje bolj odprto, iskreno in da si lahko zaupamo.

https://karim-movement.com

11/10/2025

Takšna sporočila praktikantov me zelo razveselijo;

Že dolgo ti nisem pisala, kar je menda dober znak.
Nekako sem ujela val in plujem. Opaženo me ne preseneti več preveč – videno uporabim za spremembe. Enkrat gre gladko, spet drugič počasneje in z več ponovitvami … ampak gre.

Notranje stegenske mišice počasi popuščajo. Rahlo se čuti premik, nad katerim sem zelo vesela.
Opazila sem tudi, da se je spodnja čeljust malenkost pomaknila v desno. Ob podrobnejšem pregledu sem zaznala še druge “prilagoditvene pozicije”. Huh. Vse ima smisel. Dovolj hitro najdem vzrok, zakaj je prišlo do določene deformacije.

Precej nenavadno je, ko poravnam čeljust, glavo, ramena, hrbtenico in medenico – a je zanimivo opazovati, kako je tisto “pravilneje” čutiti kot nekaj nenaravnega. Odkriva se veliko plasti, za kar sem zelo hvaležna. Začetna nesigurnost in dvom sta se umirila. Počasnost mi zdaj že sama po sebi prinese umirjenost.

V zadnjem obdobju sem veliko naredila na sebi in to me veseli.

09/10/2025

Napetostna celovitost – 2. del

Tensegriteta ni le fizična, temveč tudi psihološka in čustvena.

Ko govorimo o tensegriteti, jo pogosto razumemo na telesni ravni – kot uravnoteženost napetosti in sproščenosti v fascialni mreži(o tem sem pisal v prejšnjem članku). Enako pomembno pa je, da ta princip velja tudi za naš notranji svet: za čustva, misli in odnose. Telo in psiha sta del iste mreže, ki diha, se napenja, popušča in nenehno išče dinamično ravnovesje.

Če delamo samo na mehčanju in sproščanju, lahko hitro izgubimo nekaj ključnega – notranjo stabilnost. Zaradi prenizkega mišičnega tonusa telo sicer postane mehkejše, vendar izgubi svojo nosilno moč in odpornost na akuten stres. Podobno se zgodi tudi na psihološki ravni: ko je naš “notranji tonus” prenizek, postanemo ranljivi, nestabilni in labilni. Telo izgubi svoj energijski okvir – tisti občutek, da lahko zdržimo sebe, pritiske okolja, svoja čustva in resnico. Takrat smo kot vrba: preobčutljivi, brez sidra, upognemo se ob vsakem vetru. V takem stanju smo bolj dovzetni za zunanje vplive in celo manipulacije. Sproščenost brez primerne strukture ni učinkovita. Če nimamo stabilnosti, nas razrahljana struktura ne osvobaja, ampak razprši. V takšnem stanju lahko tuja prepričanja, besede ali energije hitro prodrejo v naš sistem in ga oblikujejo po svoje. Brez zdrave meje, brez lastnega mišičnega oklepa postanemo preveč odprti in to ni svoboda, temveč izguba lastnega jedra.

To se žal pogosto dogaja v duhovnih ali somatskih okoljih, kjer je preveč poudarka na meditaciji, substancah, sproščanju in mehčanju, a premalo na gradnji notranje stabilnosti, opore in učenju, kako spoznanja integrirati ter – kar je še pomembneje – utelesiti. Če nimamo dovolj lastnega mišičnega oklepa, lahko tuja prepričanja in vplivi prehitro prodrejo v naš sistem, tudi takrat, ko niso v naše dobro. Zato je pomembno, da smo pozorni, v kakšnem okolju smo, ko se naš mišični oklep tanjša.

Na drugi strani pa stoji nasprotje: preveč oklepa in preveč rigidnosti. Ko je telesna in psihološka struktura pretirano trdna, izgubimo mehkobo, sočutje, empatijo in sposobnost spremembe. To je svet, v katerem prevladuje nadzor, pretirano naprezanje in borba. Mišice postanejo kronično napete, telo izgubi mehkobo, dihanje se zapre, občutki otrpnejo. Takrat smo kot hrast – mogočni in močni na zunaj, a togi, čustveno nedostopni in neprilagodljivi. Togost ni resnična stabilnost, temveč zamrznjena obramba. Čeprav bi bila včasih sprememba navad ali prepričanj zdrava in nujna, je zaradi rigidnosti skoraj ne moremo slišati, sprejeti in integrirati. Telo se zaklene, um otrdi, odnosi postanejo trdi in brez pravega občutka.

Prava tensegriteta pa je ravnovesje, ki ga raziskujemo skozi KM prakso. Ni je v premehki vrbi in ne v pretirano togem hrastu. Najbolj jo ponazarja bambus – prožen, a stabilen hkrati. Bambus se lahko upogne, a se ne zlomi. Ima mehkobo in moč obenem.

To ravnovesje je pomembno integrirati in utelesiti tudi na notranji ravni:

graditi stabilnost brez izgube mehkobe,
biti ranljiv, a hkrati zaščiten,
ostati odprt, a zakoreninjen v svojem jedru.

Tako kot telo potrebuje ravno pravšnjo napetost, da ostaja pretočno in funkcionalno, tudi naš notranji svet potrebuje ravnovesje med sproščenostjo in tonusom. Da smo sočutni, a ne preobčutljivi. Da smo trdni, a ne togi. Da znamo uporabiti svoj oklep, ko ga potrebujemo in ga odložiti, ko ni več potreben.

Tensegriteta je stanje povezanosti med mehkobo in stabilnostjo, med ranljivostjo in močjo, med vdihom in izdihom. Ko se to ravnovesje vzpostavi, se življenje ne dogaja več v skrajnostih, temveč v ritmu, ki ima pulz, dihanje in tok. To ni stanje popolnosti, ampak nenehnega usklajevanja – proces, v katerem se telo in zavest znova učita sodelovati.

Sam izkušam, da skozi redno telesno prakso, kjer raziskujem Gibanja, ki mi omogočajo utelešanje strukture bambusa, postajam tudi psihološko in čustveno vse bolj dinamičen – kot bambus.

Avtor: Karim Al Saleh

Več informacije o naslednjem spletnem programu, kjer bom učil tovrstno prakso;

https://karim-movement.com/ponudba/20dnisomatskeprakse/

07/10/2025

Tensegriteta – napetostna celovitost telesa 1.del

Naše telo in tudi obraz, ni sestavljeno kot zid, kjer opeke stojijo ena na drugi. Če bi morali uporabiti mehansko primerjavo z neživo stvarjo, je veliko bolj podobno šotoru, ki ga držijo skupaj palice in napete vrvi. Palice so kosti, vrvi pa mišice, kite in fascija. Če se ena vrvica preveč zategne ali druga preveč raztegne, se spremeni oblika celotnega šotora.

Enako je v našem telesu. Vse strukture so povezane v fascialno mrežo, ki mora imeti ravno pravšnjo mero napetosti in sprostitve – oziroma ustrezen mišični tonus –, da ostajamo v ravnovesju. Ta mreža, ki jo imenujemo tensegriteta ali napetostna celovitost, skrbi, da se sile enakomerno porazdelijo in da telo ohranja svojo dinamično obliko, mobilnost, funkcionalnost in predvsem živost.

Z leti raziskovanja biomehanike, tradicionalne kitajske medicine, joge, somatskih pristopov, različnih vrst masaž, fascij, borilnih veščin, hoje in teka sem začel opažati, da telo deluje kot povezana celota. Ne gre za naključne gibe, ampak za točno določene fascialne linije in vzorce, ki so med seboj povezani.

Zato KM Somatska praksa ni le »mehčaj in sproščaj, kakor ti paše«. Gre za natančno raziskovanje in ustvarjanje nove nevronske mreže, kako lahko telo ponovno vzpostavi pravilno razmerje med mehkobo in stabilnostjo, med gibljivostjo in močjo. To je načelo tensegritete – napetostne celovitosti. Ko se napetost in sprostitev povežeta v ravnovesju, se telo začne gibati učinkovito, lahkotno in hkrati močno. Nismo niti kot vrba, ki je premalo stabilna, niti kot hrast, ki je preveč tog in trden. Smo bolj kot bambus; prožni, a stabilni. Gibljivi, a močni. Čustveno, miselno in fizično.

Ko razumemo načelo tensegritete, postane jasno, zakaj lokalni pristop pogosto ne deluje. Bolečina v vratu ni nujno posledica le zakrčenih vratnih mišic, temveč lahko izvira iz sprememb v medeničnem obroču, stopalih, rokah ali celo iz napetosti v obraznih mišicah. Ker je vse del ene napetostne mreže, se vsaka sprememba prenese skozi celoten sistem.

Telo ni sestavljeno iz ločenih delov, temveč je organizem, kjer se kosti, mišice in fascija nenehno usklajujejo, da ohranjajo ravnovesje. Ko je mišični tonus v mreži porazdeljen enakomerno, je gibanje lahkotno, drža pokončna, obraz pa živ. Ko pa ena fascialna linija postane preveč ali premalo napeta, se cel sistem poruši: gibanje postane omejeno, obraz izgubi živost, dihanje se popači in telo izgubi svojo pretočnost/elastičnost.

V praksi to pomeni, da lahko kronična napetost v čeljusti vpliva na držo hrbtenice, tog prsni koš spremeni lego medenice, zakrčenost v stopalih pa vpliva celo na izraznost obraza. Telo vedno išče novo ravnotežje, a če je fascialna mreža predolgo neuravnotežena, postane togost naša nova normalnost. Zato je delo s tensegriteto globoko somatsko in biomehanično delo. Ne gre le za sproščanje posamezne mišice, temveč za ponovno usklajevanje celotne mreže napetosti in sprostitve(pulsiranja v mišičnih tonusih med ekspanzijo in kontrakcijo). Ko skozi točno določene gibalne vzorce, dotik, zavestno pozornost in dihanje sprostimo eno področje, se začnejo sproščati in uravnovešati tudi druga. Kot da bi na šotoru popustili prenapeto vrvico – celotna struktura se uravna in pridobi več prostora.

Skozi KM somatsko prakso to lahko začutimo kot občutek lahkotnosti in večje učinkovitosti – mnoge stranke mi povedo, da imajo po praksi občutek, kot da jih telo samo nosi, in ga ni treba na silo »držati skupaj«. Takrat prepoznamo, da nismo sestavljeni iz ločenih delov, ampak da smo ena celota, ki jo življenje neprestano prepleta.

Ko se mreža napetosti uravna, obraz postane mehkejši in bolj živ, gibanje lahkotnejše, dih svobodnejši. Telo ne živi več v stalnem boju s samim sabo, ampak se odpre svoji naravni elastičnosti in potencialu. In prav tam – v napetostni celovitosti – začutimo novo ravnovesje, kjer postanemo pretočni, živi in celoviti.

Če mišice in fascije držijo naše telo v celoviti povezanosti in premikajo naš skelet, kaj menite od kje prihajajo ukazi za spremembo mišičnega tonusa in gibanja strukture? Napišite svoje mnenje v komentar.

Karim Al Saleh

(viri; Thomas Mayers/Anatomy trains, TKM(Tradicionalna kitajska medicina, moje izkušnje skozi praktično raziskovanje gibanja)

Movement by Karim

02/11/2025

30/10/2025

28/10/2025

26/10/2025

23/10/2025

21/10/2025

19/10/2025

15/10/2025

12/10/2025

11/10/2025

09/10/2025

07/10/2025

Address

Website

Alerts

Contact The Practice

Shortcuts

Share

Category