Movement by Karim, Peruzzijeva 103a, Ljubljana (2026)

06/02/2026

Telo ne pozabi.

Ne kot spomin v glavi, ampak predvsem kot odziv. Kot napetost, držo, dih, gibanje. Kot način, kako smo se nekoč prilagodili, da smo lahko preživeli.

V telesu ostanejo shranjene reakcije na tisto, česar nismo mogli izraziti, povedati ali varno začutiti. Kar je bilo nekoč smiselno, danes pogosto živimo kot nemir, kronično napetost, utrujenost, bolečine ali občutek, da nikoli zares ne moremo počivati. Zato ni presenetljivo, da v telesu, ki je stalno zadržano in v konstantni pripravljenosti, ni miru. V telesu, ki je neizraženo, ni prave sprostitve.

Veliko ljudi poskuša to rešiti z intelektom. Z razlagami, analizami, knjigami, podcasti, razumevanjem preteklosti. A telo ne govori jezika teorije. Govori jezik zaznave, giba in diha. Kar ni bilo predelano, se ne raztopi samo od sebe. Kar ni bilo izraženo, ostane potlačeno. In kar je potlačeno, se prej ali slej pokaže skozi telo. Somatsko-gibalna praksa ni iskanje novih teorij o sebi. Je ustvarjanje pogojev, da telo končno lahko dokonča tisto, kar je moralo nekoč zadržati in potlačiti.

Ko se telo začne počutiti dovolj varno, se začne mehčati. Ko se mehča, se sproščajo stari odzivi. In šele takrat lahko pride počitek, ki ni beg, boj ali odvisnost, ampak resničen stik. Ne zato, ker bi “nekaj popravljali”. Ampak zato, ker telesu končno dovolimo, da pove svojo resnico. In telo, ko je slišano, ne rabi več kričati.

https://karim-movement.com

05/02/2026

Telo ne pozabi.

Ne kot spomin v glavi, ampak predvsem kot odziv. Kot napetost, držo, dih, gibanje. Kot način, kako smo se nekoč prilagodili, da smo lahko preživeli.

V telesu ostanejo shranjene reakcije na tisto, česar nismo mogli izraziti, povedati ali varno začutiti. Kar je bilo nekoč smiselno, danes pogosto živimo kot nemir, kronično napetost, utrujenost ali občutek, da nikoli zares ne moremo počivati. Zato ni presenetljivo, da v telesu, ki je stalno zadržano in v konstantni pripravljenosti, ni miru. V telesu, ki je neizraženo, ni prave sprostitve.

Veliko ljudi poskuša to rešiti z intelektom. Z razlagami, analizami, razumevanjem preteklosti. A telo ne govori jezika teorije. Govori jezik zaznave, giba in diha. Kar ni bilo predelano, se ne raztopi samo od sebe. Kar ni bilo izraženo, ostane potlačeno. In kar je potlačeno, se prej ali slej pokaže skozi telo. Somatsko-gibalna praksa ni iskanje novih teorij o sebi. Je ustvarjanje pogojev, da telo končno lahko dokonča tisto, kar je moralo nekoč zadržati in potlačiti.

Ko se telo začne počutiti dovolj varno, se začne mehčati. Ko se mehča, se sproščajo stari odzivi. In šele takrat lahko pride počitek, ki ni beg, boj ali odvisnost, ampak resničen stik. Ne zato, ker bi “nekaj popravljali”. Ampak zato, ker telesu končno dovolimo, da pove svojo resnico. In telo, ko je slišano, ne rabi več kričati.

https://karim-movement.com

03/02/2026

Nosno dihanje ni samo tehnika za vadbo. Je način, kako živčni sistem učimo, da je obremenitev lahko varna. Da ni treba vsakega napora doživeti kot grožnjo. Da ni treba ves čas pritiskati, stiskati in presegati.

Ko se dihanje umiri, se začne spreminjati tudi zaznava. Bolje čutimo telo, meje, ritem. Lažje prepoznamo razliko med zdravo in škodljivo obremenitvijo. Gibanje postane bolj inteligentno, ne samo močnejše.

In zanimivo je to: ko telo ni več v stalnem alarmu, se zmogljivost, odpornost in sposobnost dolgoročno poveča. Ne zato, ker bi se bolj silili, ampak ker smo manj razmetavali energijo. Manj zakrčenosti pomeni več razpoložljive moči in energije.

Nosno dihanje nas uči tudi nekaj zelo človeškega: zaupati procesu. Sprejeti, da prilagoditev potrebuje čas. Da hitri rezultati niso vedno trajni rezultati. Da stabilnost, vzdržljivost in zdravje nastajajo počasi, a ostanejo.

To ni pot za tiste, ki iščejo bližnjice.
Je pa pot za tiste, ki želijo graditi telo, s katerim lahko živijo, trenirajo in se starajo brez nenehnega boja.

Takšno gibanje je povabilo v:
-Manj hrupa.
-Več zaznave.
-Manj sile.
-Več sodelovanja.

In ko enkrat to začutimo, se ne spremeni samo dihanje pri vadbi. Spremeni se odnos do napora, do sebe in do življenja nasploh.

To je somatsko-gibalna pot. Pot nazaj v telo, v ritem in v resnični stik.

https://karim-movement.com

27/01/2026

Nosno dihanje ni slabše. Je iskrenejše.

Ko pri naporu zapremo usta in poskusimo dihati skozi nos, telo hitro pokaže resnico.
Tempo pade. Pojavi se nelagodje. Občutek, kot da zmanjkuje zraka.
In večina se hitro vrne k dihanju skozi usta – ne zato, ker bi bilo bolj zdravo, ampak ker je lažje.

A več diha ne pomeni boljšega diha.

Dihanje skozi usta omogoča, da gremo hitreje čez mejo.
Nosno dihanje pa nas ustavi. Upočasni. Prisiljeni smo začutiti obremenitev in realno stanje telesa.

Ko začnemo vaditi z nosnim dihanjem, skoraj vedno opazimo isto:
ne zmoremo več enake hitrosti ali intenzivnosti.
To ni slabost. To je stik z realnostjo.

Težava je, da večina ljudi čez dan diha hitro, plitvo in visoko v prsih.
To pomeni tisoče vdihov dnevno, ki živčnemu sistemu sporočajo, da nismo varni.
Telo ostaja v stalni pripravljenosti. Prsni koš otrdi. Trebušna prepona izgublja elastičnost.
Napetost postane novo normalno stanje.

Posledice so znane: napet vrat in ramena, slabša drža, utrujenost, počasna regeneracija, več poškodb in več bolečin.

Če vztrajamo brez sile, se začnejo stvari spreminjati.
Dih se umiri, gibanje postane bolj tekoče, regeneracija hitrejša.
Vadba postane sodelovanje s telesom, ne boj proti njemu.

Nosno dihanje spremeni kriterij:
manj količine, več kakovosti.
manj pritiska, več stabilnosti.

Tako se gradi dolgoživost in močna baza.

Izčrpati se zna skoraj vsak.
Učiti se dihati pa pomeni razvijati zaznavo, potrpežljivost in stik s sabo.

Ni vedno treba več.
Pogosto je dovolj manj, počasneje in bolj prisotno.

To je somatsko-gibalna pot.

27/01/2026

Nosno dihanje ni slabše. Je predvsem iskrenejše.

Ko pri naporu zapremo usta in poskusimo dihati skozi nos, se telo hitro oglasi. Tempo pade, pridejo občutki kot bi nam zmanjkovalo zraka(sape), pojavi se nelagodje. In večina se takoj vrne k dihanju skozi usta. Ne zato, ker bi bilo to bolj zdravo, ampak ker je lažje in ker omogoča več količine zraka.

A več diha ne pomeni boljšega in bolj zdravega diha.

Dihanje skozi usta telesu ne pomaga delovati bolj učinkovito, ampak mu omogoči, da gre hitreje čez mejo. Nosno dihanje pa nas ustavi. Prisiljeni smo upočasniti, začutiti obremenitev in se soočiti z dejstvom, da telo ni vajeno delovati brez stalnega stresnega pogona.

Ko nekdo začne pri vadbi dihati skozi nos, skoraj vedno opazi isto stvar:
ne zmore več enake hitrosti, intenzivnosti ali ritma kot prej. In to ni znak slabosti, ampak realnosti. Telo ni prilagojeno učinkovitosti, ampak kompenzaciji.

Če pa vztrajamo – postopno, brez sile – se začne spreminjati način delovanja. Dih se umiri, gibanje postane bolj tekoče, regeneracija hitrejša. Trening ne deluje več kot boj proti telesu, ampak kot sodelovanje z njim.

Večina sodobnih vadbenih pristopov meri uspeh v številkah: več, hitreje, močneje. Nosno dihanje pa spremeni kriterij. Fokus se premakne s količine na kakovost. Kako z manj napora doseči več stabilnosti, več vzdržljivosti in več notranjega miru.

Težava je v tem, da večina ljudi čez dan diha hitro, plitvo in visoko v prsih. To pomeni tisoče vdihov dnevno, ki živčnemu sistemu sporočajo, da nismo varni. Telo ostaja v stalni pripravljenosti, prsni koš otrdi, trebušna prepona izgublja elastičnost, napetost pa postane novo normalno stanje.

Posledice so znane: napet vrat in ramena, slabša drža, utrujenost, počasna regeneracija, več poškodb, več bolečin.

Nosno dihanje ni stvar volje. Je proces učenja telesa. Učenja, kako prenesti obremenitev brez stalnega občutka ogroženosti. Zato prilagoditev zahteva čas – pogosto več mesecev. A kar se pri tem zgodi, ni le boljša vadba, ampak drugačen odnos do telesa.

Izčrpati se zna skoraj vsak. Za to sta dovolj disciplina in trma.
Učiti se dihati pa pomeni razvijati zaznavo, potrpežljivost in stik s sabo.

Ko telo ni več v stalnem alarmu, stresni odziv postane smiseln in kratkotrajen, ko je to potrebno. Takrat dihanje začne podpirati gibanje – ne pa ga sabotirati.

Nosno dihanje nas uči nekaj zelo preprostega, a pomembnega: ni vedno treba več. Pogosto je potrebno manj, bolj počasi in prisotno. Tako se gradi močna baza in dolgoživost.

In to je somatsko-gibalna pot.

23/01/2026

Živimo v družbi, ki zna veliko razmišljati, analizirati in razlagati, zelo slabo pa zna čutiti.

Vse slabše zaznavamo, kaj se v resnici dogaja v našem telesu. Ne prepoznamo zgodnjih znakov napetosti, utrujenosti, strahu ali žalosti. Telo govori tiho – mi ga preslišimo. Ko govori glasneje, ga preglasimo z voljo, disciplino in besedo »moram«. Ko začne boleti, iščemo, kako ga popraviti ali utišati, namesto da bi mu prisluhnili.

Sodobni človek živi predvsem iz glave. Odločitve sprejemamo na podlagi intelekta in pričakovanj okolja, ne pa na podlagi tega, kar v sebi resnično čutimo. Tako se začne odtujenost – najprej od telesa, potem od sebe in nazadnje od življenja.

Telo ni le orodje. Je naš primarni čutni organ. Ko izgubimo stik z njim, tudi razum izgubi orientacijo. Postane hiter, glasen in prestrašen.

Somatska praksa danes ni luksuz. Je osnovna pismenost za življenje. Uči nas, kako se vrniti k zaznavi, kako slišati telo, še preden postane bolečina, izgorelost ali bolezen.

Ko začnemo spet čutiti, se spremeni način delovanja. Manj reagiramo avtomatsko. Postanemo bolj prisotni. Odločitve so tišje, a natančnejše.

Morda ni vprašanje, kaj še moramo razumeti.
Morda je vprašanje, kaj smo prenehali čutiti. Iz čutenja se rodi prav razumevanje in dojemanja.

In prav tu se začne somatsko-gibalna pot. Pot prakticiranja.

22/01/2026

Brez izkušnje ni učenja.
Brez učenja ni spremembe.

Če se želimo nečesa novega naučiti, moramo najprej začutiti.
Ker brez zaznave ni povratne informacije.
In brez povratne informacije se ne učimo – samo ponavljamo isto, kar že poznamo.

Veliko razumemo. Veliko znamo razložiti.
Vemo, kaj bi bilo dobro spremeniti.
Pa se kljub temu pogosto vrtimo v istih odzivih, istih napetostih, istih odnosih in istih bolečinah.

Ne zato, ker ne bi bili dovolj pametni.
Ampak zato, ker nimamo stika s tem, kar se v resnici dogaja v telesu.

Če ne čutimo, ne zaznamo razlike.
Če ne zaznamo razlike, se telo nima česa učiti.
In potem avtomatsko ponavljamo stare vzorce – iz podzavesti, iz navade, iz preživetja.

Somatska praksa ni v tem, da se silimo v spremembo ali da bi postali nekdo drug.
Je v tem, da se začnemo zavedati, kaj že počnemo.
Kako dihamo. Kako se gibamo. Kako se odzivamo.

Šele iz tega zavedanja se lahko zgodi prava sprememba.
Ne iz glave, ampak iz izkušnje.

Učenje se začne v zaznavi.
Sprememba pa tam, kjer si upamo to zaznavo tudi zdržati.

Izsek iz Underdog podcast; Odpravljanje kroničnih bolečin s somatskim gibanjem - Karim Al Saleh

Celoten podkast:

https://www.youtube.com/watch?v=SdSeP4cfxOA&t=675s

21/01/2026

Povratna informacija praktikanta gibalno-somatskega mentorstva;

Zdravo Karim.

Pošiljam ti povratno informacijo po mentorskem programu:

Marca letos (2025), se mi je zgodila hujša poškodba križa, kjer se en teden obležal na postelji.

Težave se pa niso kmalu končale, ampak so se pojavljale še mesece po tem. Že po rahlem 20 minutnem sprehodu, sem imel močne bolečine v križu, da sem bi primoran počivati večino mojega prostega časa.

Vedel sem, da tako ne bo mogel naprej. Spominjam se da mi je prijatelj takrat rekel: "Rok tale tvoja bolečina v križu je resna stvar, neki nared čim prej!"

Nekaj časa se okleval, potem sem se pa odločil da se "spopadem" s tem problemom (vsaj takrat sem tako mislil).

Na srečo sem takrat vedel na koga se moram obrniti. Slišal sem se s Karimom in hitro sva našla skupni jezik in začela z procesom.

Že po prvi obravnavi sem hitro ugotovil, da to ne bo samo vadba, ampak bo ta proces potekal veliko bolj v globino in zahteval da se soočim, z deli sebe, katere sem zelo dolgo ignoriral.

Moje telo je bilo samo moje ogledalo, ki pa ga večkrat nisem hotel videti v celoti.

Skozi razlago in vaje sem ugotovil, da moje gibanje ne pomeni samo zgolj premikanje telesa, ampak je tudi odraz kako kako živim in kakšen odnos imam do sebe drugih in do stvari ki jih počnem.

Telo je vseskozi kričalo po spremembi, naj odvržem staro verzijo sebe in dam priložnost novi verziji, ki je primerna za današnji čas.

Bolečina v križu je bila samo končni signal, da je skrajni čas da grem po tej poti.

Na začetku kjer je bilo moje gibanja telesa še bolj omejeno sem Karimovo razlago ugotovil, zakaj določenih gibalnih vzorcev ne morem izvesti optimalno in v polnem gibu. Vzroki so bili predvsem v mojem načinu delovanja v vsakodnevnem življenju. Npr. da nisem zaključil nekaterih dejanj...

Skozi gibalne vzorce, nisem samo odpravljal bolečine v križu ampak postopoma topil destruktivne vzorce, prepričanja in navade, ki mi več ne koristijo.

Hrbtenica je skozi vsakodnevne vaje postajala vedno bolj prožna in gibljiva, bolečina je začela občutno izginjati. prav tako se je popravila moja drža in položaj medenice.

Spremenil pa se je moj odnos do samega sebe. Prednost sem začel dajati sebi in stvarem ki so dobre za mene. Sam od sebe sem začel vzpostavljati bolj zdrave navade kot so zdrava prehrana, spanec, hidracija...

Spreminjati pa so se začeli moji odnosi. Nekatere sem pustil za sabo. Nekaterim odnosom pa sem dal ponovno priložnost, da se vzpostavijo nazaj in spremenijo obliko, ki je primerna za današnji čas.

Nisem mogel verjeti kako je povezano gibanje z širino uma. Bolj ko sem se lahkotno gibal, bolj sem imel občutek, da vidim stvari multi-dimenzionalno. Rešitve za situacije nisem videl samo linearno (samo ena rešitev je prava), ampak sem jih začel videti večplastno v obliki mreže (več različnih rešitev je na voljo)

Tukaj sem na lastni izkušnji videl, kaj pomeni gibalna inteligenca in kako je v resnici zelo pomembna. Saj če smo zakrčeni se v resnici težje primikamo skozi življenje in imamo dosti malo prostora, za širino in vidimo stvari bolj ozko in kratko, kar pa lahko na dolgi rok plačamo zelo veliko ceno v obliki bolečin.

Z individualnim gibalnim mentorstvom nisem samo dobil zgolj vaj za boljše gibanje hrbtenice in odpravo bolečine, ampak veliko bolj globlje razumevanje, zakaj sploh pride to takšnih bolečin in imel priložnost v tem procesu, odvreči staro verzijo sebe in dati prostor novi.

S to prakso bom vsekakor nadaljeval še naprej in izboljševal svoje gibalne vzorce, saj vem kaj mi bo to na dolgo rok prineslo.

Lep pozdrav.

Rok

17/01/2026

Pozdravljeni,

vabim vas, da se mi danes pridružite v 20-dnevnem spletnem programu somatske prakse, ki je namenjen temu, da ponovno vzpostavite stik s svojim telesom, se naučite regulirati živčni sistem in ustvarite prakso, ki vam bo resnično služila v vsakdanjem življenju.

Program je zasnovan postopno, varno in podporno. Primeren je tako za začetnike kot za tiste, ki si želijo poglobiti svojo obstoječo prakso.

Kaj vam 20 dni redne somatske prakse prinese?

Vzpostavljanje redne prakse;

Struktura programa vam pomaga ustvariti kontinuiteto. Rednost je ključ do resničnih in trajnih sprememb v telesu, živčnem sistemu in gibalnih vzorcih.

Več telesne zaznave in samoregulacije;

Z vsakodnevnim gibanjem se postopno zmanjšuje senzorično-motorična “amnezija”. Telesno začnemo ponovno zaznavati napetosti, notranje signale in ustvarjamo možnosti za sprostitev.

Zavestno, kreativno gibanje;

Ne učite se le vaj, temveč kako gibanje izvajati - z radovednostjo, poslušanjem telesa in prilagajanjem sebi, ne zunanjim idealom.

Povezava teorije in prakse;

Poleg gibanja program vključuje razlago somatskega pristopa ter povezave z živčnim sistemom, stresom, čustvi in vsakdanjim življenjem.

Dostopnost in fleksibilnost;

Program poteka na daljavo, brez logističnih ovir. Primeren je tudi za tiste z nerednim urnikom ali za ljudi, ki težko obiskujejo vadbe v živo.

Postopnost in varnost;

Intenzivnost se gradi počasi. Program je še posebej primeren za ljudi z bolečinami, kroničnimi napetostmi, poškodbami ali izčrpanim/dereguluranim živčno/mišičnim sistemom.

Večja avtonomija po zaključku;

Po 20 dneh ne ostanete odvisni od vodenja – dobite znanje in izkušnjo, s katero lahko prakso nadaljujete samostojno.

Učinek na telo, čustva in vsakdan;

Redna praksa lahko vodi v manj bolečin, več sproščenosti, boljše dihanje, več čustvene stabilnosti in več prisotnosti v vsakdanjem življenju.

Podpora skupine;

Čeprav gre za spletni program, redna srečanja ustvarjajo občutek povezanosti, varnosti in podpore, kar dodatno pomaga pri vztrajnosti.

Trdna osnova za nadaljnje delo;

Program je odlična podlaga za kasnejše poglobljeno ali individualno delo, saj razvije osnovno telesno zaznavo in razumevanje somatske prakse.

Če čutite, da vaše telo potrebuje več poslušanja, nežnosti in prostora za spremembo, ste lepo vabljeni, da se pridružite.

Tukaj se lahko prijavite:

https://karim-movement.com/ponudba/20dnisomatskeprakse/

Danes začnemo z uvodnim brezplačnim predavanjem ob 18.00.

Prosti sta še dve mesti!

Toplo vas pozdravljam,
Karim

15/01/2026

Kronični stres ne ostane samo v glavi. Zelo hitro se naseli v telesu. Ko je stres prisoten dlje časa, telo to razume kot stalno nevarnost. Mišice se ne sprostijo več v celoti – nastane kronična mišična napetost. Telo je ves čas rahlo v krču, v kompresiji, stisnjeno.

Če pogledate znake:

– dihanje postane plitko in hitro
– pogosto dihanje skozi usta, tudi ko ni fizičnega napora
– včasih celo hiperventilacija, ko človek samo leži in “počiva”
– občutek, da telo nikoli zares ne spusti

In potem se čudimo, zakaj so bolečine stalne.

Zakaj se utrujenost kopiči.
Zakaj klasična sprostitev ne zaleže.
Telo ne rabi prepričevanja.
Telo rabi izkušnjo varnosti.

Zato vas vabim v 20-dnevno somatsko prakso, kjer:

– učimo telo, kako zapustiti stresni odziv
– postopoma zmanjšujemo kronično mišično napetost
– odpiramo dihanje, brez siljenja in pretirane kontrole
– ustvarjamo več prostora v telesu (manj krča, manj bolečine)

To ni klasična vadba. Ni raztezanje na silo.
Je proces ponovnega učenja, kako biti v telesu brez stalne pripravljenosti na nevarnost. Če čutite, da vaše telo že dolgo “drži” napetosti in bolečine, je to povabilo, da mu končno pomagate spustiti.

Več o spletnem programu:
https://karim-movement.com/ponudba/20dnisomatskeprakse/

Izsek iz Underdog podcast; Odpravljanje kroničnih bolečin s somatskim gibanjem - Karim Al Saleh

Celoten podkast:
https://www.youtube.com/watch?v=SdSeP4cfxOA&t=675s

13/01/2026

Živimo v družbi, ki zna veliko premlevati, analizirati, razlagati in dokazovati, zelo slabo pa zna čutiti.

Danes živimo v času interoceptične nepismenosti oziroma amnezije. To pomeni, da vse slabše zaznavamo, kaj se v resnici dogaja v našem telesu. Ne prepoznamo zgodnjih znakov napetosti, utrujenosti, strahu, jeze ali žalosti. Telo začne govoriti tiho in subtilno, mi ga preslišimo. Ko govori glasneje, ga pogosto preglasimo z voljo, disciplino, intelektom in besedo »moram«. Ko začne boleti, ga še vedno ne poslušamo, temveč iščemo načine, kako ga popraviti, utišati ali preprosto preživeti.

Sodobni človek živi skoraj izključno iz glave. Odločitve sprejemamo na podlagi intelekta, logike, primerjav in pričakovanj okolja, ne pa na podlagi tega, kar v sebi dejansko čutimo. In prav tu se začne telesna odtujenost. Najprej od telesa, nato od sebe in na koncu od življenja.

Telo ni zgolj orodje, ki nas nosi skozi dan. Telo je naš primarni čutni organ. Je prostor, kjer nastajajo občutki, impulzi, meje, želje in resnica. Ko izgubimo stik s telesom, tudi razum izgubi orientacijo. Postane glasen, hiter in pogosto prestrašen, ker nima več povratne informacije iz notranjosti.

Somatska praksa danes ni luksuz. Je osnovna pismenost za življenje v času preobremenjenosti, stalnega pritiska in nenehne stimulacije. Uči nas, kako se ponovno povezati s telesom in kako zaznati notranje signale, še preden postanejo bolečina, izgorelost ali bolezen. Uči nas razlikovati med tem, kar mislimo, da zmoremo, in tem, kar naše telo dejansko zmore v tem trenutku.

Ko se začnemo vračati k zaznavi, se spremeni način delovanja. Ne reagiramo več avtomatsko. Postanemo bolj prisotni. Začnemo čutiti, kdaj je dovolj, kdaj je preveč in kdaj je pravi trenutek za gibanje, počitek ali spremembo. Odločitve postanejo tišje, a natančnejše. Manj so posledica pritiska in več rezultat notranje jasnosti.

Avtentičnost ne pride iz pravih besed ali dobrih namenov. Pride iz telesa, ki je dovolj varno, sproščeno in zaznavno, da si upamo čutiti resnico. Človek, ki čuti, ne potrebuje toliko nadzora. Ne potrebuje nenehne potrditve. Ne živi zgolj iz intelekta, temveč iz celote in iz povezanosti telesa, občutkov ter zavesti.

Morda ni vprašanje, kaj še moramo mentalno razumeti. Moja izkušnja kaže, da je veliko pomembnejše vprašanje, kaj smo v sebi prenehali čutiti in bi bilo dobro ponovno začutiti.

In prav tukaj se začne somatsko-gibalna pot.

Movement by Karim

06/02/2026

05/02/2026

03/02/2026

27/01/2026

27/01/2026

23/01/2026

22/01/2026

21/01/2026

17/01/2026

15/01/2026

13/01/2026

Address

Website

Alerts

Contact The Practice

Shortcuts

Share

Category