31/10/2025
NA KAVI Z AMBULANTO ☕
Se ti zdi, da je tvoj otrok čez noč postal nekdo, do katerega ne veš več, kako priti?
Pogosto najstnik ne potrebuje nasvetov, temveč občutek, da ga lahko slišiš brez sodbe. Vprašanja, ki jih zastaviš z resničnim zanimanjem, lahko odprejo vrata, ki so bila dolgo zaprta.
Včasih pomaga manj govoriti – in bolj slišati.
Kako naj vprašam, da ne bo zaznal kot pritisk, zasliševanje ali kritiko?
Najstniki ne potrebujejo popolnih staršev, ampak avtentične, mirne in varne odrasle, ki so tam tudi, ko so zavrnjeni.
Ko gradiš zaupanje, ne gre za to, da dobiš takojšen odgovor – gre za to, da ne odnehaš z bližino.
Povezanost se ne zgodi na silo, ampak z odnosom, ki je potrpežljiv, spoštljiv in resničen.
"Včasih imam občutek, da mojega najstnika sploh več ne poznam. Kar naenkrat je tih, zaprt vase, odgovarja na kratko ali sploh ne, pogovori se končajo z “ne vem” ali “pusti me”. Ne vem, kako naj pristopim, kako vprašam brez da se zapre ali da dobim samo zavijanje z očmi. V sebi pa čutim skrb, nemoč in tudi žalost – ker si želim povezanosti, a ne vem več, kako do nje."
🧠 PSIHOTERAPEVTSKI VIDIK:
Najstništvo je obdobje, ko se otrok začne čustveno umikati, ker išče lastno identiteto in avtonomijo – a to ne pomeni, da te ne potrebuje. V terapiji raziskujemo, kako kot starš ostati varen, umirjen in prisoten – tudi takrat, ko se otrok zapira vase ali nas odbija. Pomembno je, da se vprašamo: poslušam ali popravljam? Sprašujem z iskreno radovednostjo ali s skritim sporočilom “vem, kaj je zate bolje”? Najstnik rabi občutek, da je slišan in da ni nenehno presojan – tudi če nam ne pove vsega. In prav z drobnimi koraki, spoštljivimi vprašanji in potrpežljivim čakanjem, se stik začne vračati.
