19/12/2025
Po svetem Pajsiju ljubezen ni le čustvo, temveč
način bivanja – dih duše, ki se je naučila poslušati.
Ljubezen ne kriči, ne išče priznanja in ne meri svojih darov;
ostaja tiha, nežna in potrpežljiva. Ne potrebuje
dokazov, saj je sama svoj dokaz – svetloba, ki razsvetljuje
brez besed. Kdor resnično ljubi, v vsakem človeku prepozna Božjo podobo, tudi tam, kjer drugi vidijo le
senco. V ljubečem pogledu se razodeva skrivnost:
ljubezen ne gleda na vrednost, temveč jo ustvarja.
Ljubezen zdravi rane, ki jih besede ne dosežejo.
Ne razsoja, temveč objame; ne sili, temveč vabi.
Kadar človek ljubi, postane orodje miru – ne po svoji moči,
ampak po Božji navzočnosti, ki prebiva v njem. Takrat
iz njegovega srca ne izvira napor, temveč milina; ne
želja po prevladi, temveč tiho hrepenenje po služenju.
Sveti Pajsij nas uči, da vera ne pomeni razumeti vsega,
temveč zaupati celo takrat, ko ne razumemo ničesar:
»Ko pride dom, naj te ne prestraši – dvom so vrata, skozi katera vera stopi globlje.« Dvom ni sovražnik, ampak povabilo k zrelosti – opomin, da je pot k Bogu vedno tudi pot v skrivnost.
Vsaka resnična vera se rodi v temi, v preizkušnji, toda prinaša svetlobo. Ni sad našega napora, temveč dar, ki zraste iz zaupanja v Boga. Bog ne išče naših razlag – išče naše srce. Ko mu ga človek podari brez pogojev, se razodene največja resnica: ljubezen ni nekaj, kar imamo, temveč nekaj, kar postanemo.
