Shivani

13/10/2025

🌸 NO BRA DAY 🌸

Dan, ko pustimo prsim dihati.

Večina žensk modrček nosi iz navade, družbenega pričakovanja ali zaradi estetike — ne pa nujno zaradi udobja ali zdravja.
A v resnici lahko redno nošenje modrčka oslabi naravno podporno tkivo v prsih in omejuje pretok limfe.

Ko si kdaj privoščiš dan brez modrčka:
✨ spodbujaš boljšo cirkulacijo in limfni pretok,
✨ dovoliš koži in tkivu, da dihata,
✨ zmanjšuješ napetost v ramenih in prsnih mišicah,
✨ povečuješ občutek svobode, povezanosti s telesom in naravno držo.

Ne gre za upor proti modrčkom, temveč za povabilo k zavedanju —
da imamo izbiro, da poslušamo svoje telo in mu damo, kar potrebuje.

🩷 Danes (in vsak dan) si dovoli občutiti, kako je, ko tvoje telo preprosto je.

22/09/2025

✨🔔 ALI STE VEDELI? 🔔✨

🌊 Zvok ni le nekaj, kar slišimo – je vibracija, ki prodira skozi celotno telo. Vsaka celica ima svojo frekvenco, in ko pride v stik z zdravilnimi vibracijami gongov, pojočih posod in drugih instrumentov, se začne ponovno naravnavati v harmonijo.

🧘‍♀️ Zvočne kopeli niso le prijetna sprostitev. Študije kažejo, da vibracije umirjajo živčni sistem, zmanjšujejo stres in napetosti v telesu, uravnavajo srčni utrip in krvni tlak, izboljšujejo spanec, pomagajo pri tesnobi ter podpirajo imunski sistem.

🧠 Zvok vpliva tudi na možganske valove. Iz hitrega beta stanja (stres, preobremenjenost) nas nežno popelje v alfa ali theta stanje – to je prostor meditacije, globoke sprostitve in notranjega zdravljenja.

Jesenski čas je naravno povabilo k umirjanju. 🍂 Tako kot drevesa odlagajo liste, lahko tudi ti v zvočni kopeli odložiš napetosti, skrbi in vse, česar več ne potrebuješ. V varnem prostoru se predaš odeji zvoka, ki objame tvoje telo, umiri srce in nahrani dušo. 🌙

Vabljeni na kar 3-urno zdravilno sprostitev z zvokom. ❤️

📅 Kdaj: v četrtek 25.9.
📍 Lokacija: Ljubljana
⏰ Ura: 18:00
💰 Prispevek: še danes early bird cena 50€

👉 Prijave: https://esencavesolja.si/dogodki/dogodek-zvocna-kopel/

Pridi in začuti, kako se tvoje celice spomnijo harmonije. ✨

19/09/2025

Moja draga prijateljica Tanja Maljevac je napisala tale super članek, ki ga moram deliti. Lepo je povzela stvari, ki jih tudi sama učim na svojih individualnih seansah.

Zakaj je tako težko začeti pogovor o nečem, kar je tako pomemben del našega življenja? O financah, hrani, telesni higieni in hobijih govorimo povsem sproščeno. Ko pa pride do spolnosti, področja, ki je temelj zdravja, stika s sabo in izpolnjujočega partnerskega odnosa, se pojavi tišina, sr...

18/09/2025

🍁✨ Z zvokom vstopamo v novo sezono...
Tokrat te vabim, da se prepustiš nežnim vibracijam gongov, kristalnih in tibetanskih posod, ter drugih instrumentov, ki te bodo nežno popeljali v notranji mir in globoko sprostitev.

Jesenski čas je čas spuščanja, umirjanja in vračanja k sebi. Tako kot drevesa odložijo svoje liste, lahko tudi ti odložiš napetosti, skrbi in vse, česar več ne potrebuješ.

🌀 V varnem prostoru te čaka nežna odeja zvoka, kjer se tvoje telo in um lahko obnovita ter pripravita na novo obdobje.

📅 Datum: četrtek 25.9.
📍 Lokacija: Hruševska cesta 74
⏰ Ura: 18:00 - 21:00

Prijave: https://esencavesolja.si/dogodki/dogodek-zvocna-kopel/

ali piši na: ursha@esencavesolja.si. 😉

🌙 Pridi takšen, kot si. Samo ti in zvok.

15/09/2025

✨ LOČENOST V POVEZANOSTI ✨

Od nekdaj mi je bila v odnosu pomembna svoboda. Pa ne govorim o svobodi ala "open relationship" in podobno, govorim o svobodi, kjer si lahko ti kot individuum, ločena od svojega partnerja, kjer si lahko drugačna, imaš svoje želje in potrebe, se povezuješ tudi z drugimi ljudmi izven odnosa, torej kjer je prostor zate.
Hkrati si seveda, kot večina normalnih ljudi, želim povezanosti v odnosu. Pa to dvoje lahko obstaja istočasno?

Ta moja potreba me velikokrat "bremza" – za večje odločitve, kot je skupno življenje in podobno, si moram vzeti čas. Verjetno sem zato do zdaj le enkrat živela s partnerjem, in izkušnja ni bila dobra...zame ni bilo prostora, pa tudi nisem si ga znala ali upala vzeti, čustvene povezanosti sploh ni bilo.
V zadnjem odnosu je sicer prišlo do ideje, želje in pogovorov o skupni selitvi, vendar mi je spet manjkala resnična povezanost in občutek, da sem imela mesto tudi v njegovem življenju, česar pa nisem čutila. Povezanost je bila spet samo iluzija iz obdobja zaljubljenosti, ki pa se kasneje ni razvila v kaj globljega...prav nasprotno, še kar je bilo, je počasi izginilo, saj partner ni spustil svoje maske in pokazal svojega avtentičnega dela, iz katerega bi se lahko povezala.
Ni bilo prostora za moje potrebe, kljub isti želji – le en pravilen način, brez odprtosti za oba.

👉In prav tukaj sem začutila razliko: resnična povezanost ne pomeni, da se zliješ z drugim in izgubiš sebe. Pomeni, da oba v odnosu ustvarjata prostor – za skupnost in za individualnost. Da slišiš drugega, a hkrati ostaneš zvest sebi, in še vedno čutiš, da si ljubljen. Da podpreš partnerja v njegovi individualnosti, spustiš ego in iščeš kompromise za skupno dobro.

V fazi zaljubljenosti, o kateri sem že pisala, ni najboljši čas za odločitve. Po dveh letih odnos navadno preide v fazo individualizacije, ko partnerja znova iščeta sebe in svoj izraz. Takrat pride do konfliktov, in pari se razidejo ali obstanejo v površinskem odnosu. Tistim, ki zmorejo skozi to obdobje, pa se lahko odpre priložnost za zrel odnos – s sprejemanjem, ljubeznijo in prostorom za oba.

💡Morda je prav to ena največjih umetnosti odnosa: kako ostati jaz in hkrati biti midva?

03/09/2025

✨ SVETA JEZA ✨

Dober teden nazaj sem objavila story z mojim novim pripomočkom za izražanje jeze – in odzivov je bilo ogromno: od začudenja, pomirjanja, celo rahlega neodobravanja. Kar me je presenetilo.

Presenetilo me je, kako močno je v naši družbi še vedno prisotno prepričanje, da je izražanje jeze nekaj slabega, da ni “ok”. Da se “ne splača”.
Ampak kaj pa potem? Potlačimo? Zapakiramo? Umirimo? Porinemo nekam globoko v notranje organe?

To sem počela večino svojega življenja. In moje telo to zelo dobro pozna. Jeza se mi potegne v trebuh že samo, če pomislim nanjo.

👉 Potlačena jeza pa nikoli ne izgine. Preoblikuje se v napetosti v mišicah, pritiske v prsih, bolečine v trebuhu. Dolgoročno lahko oslabi imunski sistem, obremeni jetra, želodec in srce. Vpliva na hormone, povzroča notranji stres, izgorelost, pa tudi kronično utrujenost in občutek otopelosti.
Kot da bi telo samo nosilo neviden, a stalen pritisk.

Zato sem si rekla – dovolj!
Dovolj večne pazljivosti, hoje po jajcih, pakiranja odzivov v prijazne in ljubeče besede.

Seveda ne pravim, da je ok kar brezglavo izbruhniti. Ampak da si dovolimo začutiti in izraziti na način, kjer nikomur zares ne škodujemo. Ja, mogoče oseba, ki ji je namenjeno, začuti sunek neprijetne energije. Ampak veste kaj – to pa kar naj. 😉😂

Moram priznati, da mi paše doma, v varnem okolju, zboksati in izkričati jezo ven. In rezultat me je presenetil – prišel je en nenavaden občutek lahkotnosti, celo sreče in izpolnjenosti.
Včasih sem ostajala z notranjo frustracijo, s pritiskom v telesu, brez prave energije in motivacije.

Zdaj pa opažam nekaj novega:
💗 brez da si dovolimo začutiti in izraziti neprijetne občutke, tudi za prijetne občutke – za užitek, za radost – ne bo prostora.

❓Kako pa vi doživljate svojo jezo – jo potlačite ali si jo dovolite izraziti?

Shivani.si

17/08/2025

✨ ZALJUBLJENOST KOT ILUZIJA ✨

V svojem raziskovanju intime in odnosov, me vedno znova navdušujejo "znanstvene" razlage o delovanju naših teles, in predvsem hormonov, ki samo potrdijo moja dognanja in občutke, ki jih doživljam preko lastnih izkušenj. Stanje zaljubljenosti je ena od njih, kjer že dolgo čutim, da je to stanje "fake". Lastnim občutkom in reakcijam takrat ni povsem za zaupati, saj smo pod vplivom koktajla hormonov, v naših možganih se sproži kemična reakcija, ki na nas delujejo podobno kot kokain. 💥
Dopamin, oksitocin, serotonin, adrenalin … vse to so hormoni, ki ustvarijo občutek zaljubljenosti, metuljčkov, evforije in popolnosti. Takrat je vse čudovito, partnerja vidimo skozi rožnata očala, občutek je, kot da smo pol metra nad tlemi. Vendar to ni »realen« pogled – to je biološki trans, iluzija, ki po pričevanjih znanstvenikov, lahko traja od nekaj mesecev do dveh let. In po mojih izkušnjah traja ravno nekje dve leti, da začneš videti realno sliko partnerja, ter sploh dojameš ali sta res za skupaj.

🌟 Kaj se v resnici dogaja v telesu v času zaljubljenosti?

💫 Dopamin – hormon nagrajevanja
Ustvari občutke užitka, motivacije in hrepenenja. Zaljubljenost zaradi dopamina pogosto spominja na zasvojenost – cel čas si želimo stika, sporočil, bližine.

💓 Noradrenalin in adrenalin – hormoni vznemirjenja
Pospeši srčni utrip, povzroči potenje, in občutke metuljčkov v trebuhu … zato smo ob ljubljeni osebi vznemirjeni in hiperpozorni.

😍 Oksitocin in vazopresin – hormoni navezanosti
Oksitocin ob fizičnem dotiku in sp0lnosti poglablja povezanost in občutek varnosti. Vazopresin pa sodeluje pri dolgoročni navezanosti in občutku zvestobe. Ta dva hormona sta v fazi zaljubljenosti še dokaj nizka in se šele kasneje močno povečata, ko zveza postaja dolgotrajna.

🌙 Serotonin – hormon ravnovesja
Na začetku zaljubljenosti ta hormon močno upade, zato ves čas mislimo na partnerja, obsesivno preverjamo telefon in težko zberemo pozornost za druge stvari.

V tem času lahko sprejemamo impulzivne odločitve (selitev, poroka, otroci …), ki jih v treznem stanju morda ne bi. Ko hormonski val popusti, pa nas zadane realnost – in mnogi ugotovijo, da odnos, v katerem so, ter partner v resnici ni tak, kot so verjeli.

🌪️ Ego in iluzija ljubezni
Zaljubljenost je pogosto zasvojenost – ne z osebo, ampak z našo podobo o njej, z idejo, ki smo si jo ustvarili, z iluzijo. Ego hoče drugo osebo, da zapolni lastno praznino. Ko to ne uspe, pridejo razočaranje, jeza, zamera ali brezbrižnost.

🔥 Drama kot zasvojenost
Veliko parov živi v dinamiki ljubezni/sovraštva, kjer se prepletata cikla ekstaze in bolečine. Telo se zasvoji z adrenalinom, drama pa nam daje občutek »živosti«. A prej ali slej negativni cikli prevladajo in odnos razpade, saj ni stabilnosti in ravnovesja.

🌱 Prisotnost kot osnova prave ljubezni
Prava ljubezen se začne šele, ko spustimo iluzijo. Ko partnerja vidimo takšnega, kot je – ne kot objekt svojih projekcij. To ni več "hočem te", "rabim te" ampak "vidim te". Ljubezen takrat ni več odvisnost, ampak tok prisotnosti – odprta pozornost, brez hotenja, brez vlečenja pozornosti, brez iluzije...surova, pristna, stabilna.

💡 Kako ločiti zaljubljenost od ljubezni?

Zaljubljenost je hormonski val, ki nas dvigne in zaslepi.

Ljubezen je mirnejša, a globlja – temelji na svobodi, ne na hotenju.

Zaljubljenost je iluzija, ki neizogibno mine.

Ljubezen je stanje Bitja – radost, mir, stabilnost, odprtost, ki ostaja.

👉 Zaljubljenost je lahko čudovita – a je le začetek poti. Prava ljubezen se začne šele, ko iluzija odpade in ostane resnični človek pred nami. Takrat se pokaže, ali zmoremo graditi odnos, ki temelji na prisotnosti, zrelosti in resnici.

shivani.si

31/07/2025

💥 KO JE DRAMA DOMAČA

Nekateri ljudje si iskreno želijo mirnega, varnega odnosa.
Ali pa vsaj mislijo, da si ga želijo...

A ko ga končno dobijo... jim postane dolgčas.
Manjka jim tista "iskra", "kemija", "metuljčki".
Manjka jim drama in kaos.
In to pogosto začnejo – nezavedno – sami ustvarjati: z izzivanjem konfliktov, z dramami, z napetostjo.

Ko tak odnos ne funkcionira, se pogosto vrnejo v star vzorec, v zveze, kjer je spet ogromno čustvenih vzponov in padcev, nezanesljivosti, ljubosumja, drame, kaosa.
Kjer ni prostora za mir, sočutje in ljubečo komunikacijo.

Zakaj?
Ker jim je to domače.
V otroštvu je bila ljubezen morda pogojna.
Odnosi s starši nepredvidljivi.
Ljubili so jih tisti, ki so jih hkrati ranili.
In telo se je naučilo, da je ljubezen nekaj, kar boli.
Nekaj, kar je kaotično, napeto, nesigurno.

Zato nezavedno iščejo enak občutek, kot so ga nekoč dobili od enega ali obeh staršev.
Ujeti so v iste kroge, isto zgodbo, z vedno novimi partnerji.
Ker se nikjer ne znajo ustaviti, pogledati vase, v svoje rane – in se zavestno odločiti za spremembo.

❗ "Metuljčki v trebuhu"?
Velikokrat niso nič drugega kot živčni sistem v alarmu.
To ni intuicija. To je anksioznost.
Tvoje telo ti NE sporoča:
"Ta oseba je prava."
Ampak:
"To je spet nekdo, ki me bo ranil – in je podobno nepredvidljiv kot mama ali oče."

To ni ljubezen. To je travma vez.
In to, da te nekdo čustveno res močno »aktivira«, še ne pomeni, da je zate dober.

🌀 Prepoznati te vzorce je prvi korak.
Potem jih – počasi, sočutno, potrpežljivo – začneš spreminjati.
Da boš lahko nekoč res zdržal_a v miru.

Ker mir ni dolgčas.
Je varnost.
Je ljubezen.

27/07/2025

Resnica o deviški kožici... 🪷

24/07/2025

🌿 SELF-CARE, SAMONEGA ali KAKO POSKRBIM ZASE 🌿
Danes je mednarodni dan self-cara — dan, posvečen skrbi zase, ljubezni do sebe, stikom s telesom in dušo.

Koliko se zares posvetimo sebi? Kolikokrat si namenimo čas brez slabe vesti?

V današnjem tempu nenehno hitimo. Naša pozornost je razpršena: otroci, partner, delo, obveznosti... Vse mora biti postorjeno. Pogosto smo zadnji na seznamu lastnih prioritet.
Ob tem pa živimo v okolju, kjer je bilo vedno cenjeno le to, da smo pridni, delavni, nesebični.
Dajanje drugim je bilo vrlina. Vzeti si čas zase pa nekaj, česar nas je lahko celo sram.
Ker — kaj pa si bodo drugi mislili? Da sem lena? Sebična?

A samonega je pot nazaj k sebi.

Self-care ni le vroča kopel ali obrazna maska.
Je globoko poslušanje telesa.
Je da rečeš NE, ko nekaj ni v skladu s tabo.
Je da si dovoliš občutiti — tudi to, kar ni prijetno.
Je da se odmakneš, ko je preveč.
Je da počivaš, brez slabe vesti.
Je stik s sabo, s svojo resnico, s svojim telesom.
Je pot do užitka.

💛 Včeraj sem si tak dan podarila tudi sama.
Odpravila sem se v hribe — ne zato, da bi »naredila še eno stvar«, ampak da bi bila s sabo.
Izbrala sem si lahkotno pot med drevesi, skalami in deročo vodo.
Hodila sem počasi. Vonjala sem gozd. Čutila sem tla pod nogami. Dihala. Bila prisotna.
Na koncu sem si privoščila kavo — sama s seboj.
In doma… sem si dovolila počivati. Brez krivde. Počitila sem se napolnjeno, uživala sem v vsakem trenutku.

Vem, da to ni samoumevno.
Zato te danes povabim:

✨ Vzemi si vsaj pol ure samo zase.
Ne za druge. Ne za produktivnost.
Samo zate.
Za stik. Za dih. Za nežnost. Za prisotnost. Za užitek.

Če si na poti ponovnega povezovanja s sabo, s telesom, z užitkom in z notranjim mirom — te z veseljem podprem.

16/07/2025

KJE SO MOJE MEJE?
(ali: kako dolgo sem verjela, da mi ne pripadajo)

Danes pišem o mejah. Ne teoretično, ne učbeniško – ampak iz svojih lastnih, surovih izkušenj. Kot je značilno za vse moje delo.

Eden od razlogov, zakaj sem začela tako intenzivno raziskovati žensko se in sp0lne travme, so prav meje. Oziroma – konstantno prestopanje ali celo popolna odsotnost le-teh.

🧍‍♀️ Moški so skozi moje življenje večkrat posegali po mojem telesu – brez dovoljenja.
Prva izkušnja, ki se je jasno spomnim, sega v osnovno šolo (čeprav imam globoko v sebi občutek, da so bile že prej). Takrat so se v sošolcih začeli prebujati hormoni in so nas punce začeli otipavati.

Nekaterim puncam se je zdelo to "zabavno", saj so bile s tem v središču pozornosti.
Meni – senzibilni deklici – pa je bilo to nasilno. Agresivno. Sp0lno nasilje.

Nikomur se nisem upala potožiti.
Doma ni bilo dovolj varno.
Učitelji v šoli so hodili mimo – kot da to, kar se dogaja, ni vredno pozornosti.
To je trajalo sigurno 2–3 leta.
Zame nočna mora.
Prve samomorilske misli so se pojavile ravno takrat. Čutila sem ogromno stisko. Bila sem popolnoma nemočna.

In pozneje v življenju… se je zgodba ponavljala.
Moški so si kar nekako "vzeli" moje telo – kot da nimam pravice do glasu.
In jaz? Jaz sem se kar nekako vdala, sodelovala v tej igri, saj sem verjela, da tako pač je. Da nimam izbire. Da "moraš vedno dovoliti" svojemu moškemu.

Zakaj?
Ker tudi doma moje meje niso bile dobrodošle.
Ker je bilo lažje, če sem tiho in pridna.
Ker sem se naučila, da ni prostora za moj NE.
Ker sem tako dobila več ljubezni in sprejemanja...

A v poznih 20-ih se je nekaj začelo prebujati.
Moje telo je začelo kričati: "To ni OK!"
Spomnim se trenutka, ko me je partner kar tako prijel za prsi – kot da sem kos mesa. Prvič sem izrazila, da mi to ni všeč.
In dobila odgovor:
👉 "Kaj kompliciraš, saj ni nič takega..."

Tako malo je bilo odnosov, kjer so bile moje meje res slišane.
Kot da je vsak, ki sem ga spustila blizu, dobil tudi dovoljenje, da si lasti moje telo.

A žensko telo ni predmet.
Je sveti prostor.
Žensko telo potrebuje čas, varnost, zaupanje.
Če tega ni – se zapre. Zakrkne. Včasih celo ugasne želja po bližini, ker se telo ob vsakem dotiku zakrči.
Ker vsak intimen dotik, ki ni bil znotraj naših meja, povzroči mini travmo, ki se nalaga v telesu in nam otežuje ponoven stik in zaupanje.

In potem je prišel zame prostor, kjer so meje slišane – celo spodbujane.
🌹 Delavnice.
🌹 Izobraževanja.
🌹 Templji.
Tam sem prvič občutila, kako je, ko je moj NE popolnoma sprejet.
Ko nihče ne sili, ne prepričuje, ne pritiska.
Ko si varen-a.
Ko se telo končno začne odpirati za čutenje in užitek.

Ampak…
V partnerskem odnosu je spet drugače.
Veliko ljudi žal še vedno nima tega znanja, razumevanja...
Ker nimajo te izkušnje v telesu.
Ker je tudi v moškem telesu drugače.
In ker nas večina ni bila naučena varnega stika z mejo.

Tudi če v zadnjem odnosu ni bilo fizičnega prestopanja meja, sem doživela nekaj drugega.

Moj partner je moje meje doživljal kot omejevanje njegove svobode in kreativnosti.
‼️ Moj NE ob dotiku MOJEGA TELESA! – je razumel kot osebni napad.
‼️ Moja meja – kot zavrnitev njega.

In to me je razbilo.
Po eni strani sem globoko čutila, da moram končno stati za seboj.
Po drugi pa sem tega moškega res ljubila.

In nikoli več se me ni dotaknil na ta način.
Kot bi me želel kaznovati.
Pa sem si dotika res želela.
Samo ne takrat.

Ko je moj živčni sistem – zaradi narcisistične zlorabe – šel v popoln travmatični odziv, je bilo vsega preveč.
Potrebovala sem samo čas in razumevanje.

In nisem razumela, kako lahko nekdo, ki me ima rad, tega NE ne zmore začutiti in sprejeti.

Mislim, da po tem moje telo ni več zaupalo...
Nisem se mogla več popolnoma sprostiti in odpreti – ne glede na to, kako zelo sem si to želela.
Moj živčni sistem je postal tako senzibilen, da sem imela občutek, kot da me tudi nežen dotik dobesedno žge.

In žal – tako globoko travmo lahko zares predelamo samo z dovolj zavestnim partnerjem.
Skozi telo. Skozi stik. Skozi meje.
In skozi ogromno varnosti, časa in potrpežljivosti.

A takšnih partnerjev… ni veliko.
Le redki imajo kapaciteto držati tak prostor.

---

Meje niso ovira.
So pot do stika.
Do globlje intime. Do varnosti.
Ko jih spoštujemo, ne izgubimo ničesar – pridobimo pa vse.

In ti?
Si že kdaj doživela, da tvoj NE ni bil zares slišan?
Kje si danes s svojimi mejami?
Si želiš ustvariti stik s svojim telesom, ki temelji na zaupanju, spoštovanju in varnosti?

✨ Če čutiš klic, da to raziskuješ v varnem, ljubečem prostoru, si toplo vabljena, da mi pišeš.
Moje delo je prostor, kjer so tvoje meje dobrodošle – in globoko spoštovane. ✨

01/04/2025

Redko kaj napišem. Ni to moj način, resnično mi je zoprno in ne maram izpostavljanja…ampak včasih je treba stopiti iz cone udobja.

Tokrat resnično čutim, da se stvari čistijo, da je čas za opolnomočenje in prečiščenje nesnage, ki zlorablja, manipulira in izkorišča za lastne egoistične namene ter izkrivljena prepričanja.

Hvala, draga Andreja Mišič, da odpiraš teme, ki niso vedno lahko prebavljive. Sama ne bom izpostavljala imen, saj čutim, da to ni moja pot – pa saj niti ni potrebno, ker se v teh krogih vse prevečkrat ponavljajo.

V svet tantre sem vstopila že pred skoraj desetletjem. Naučila me je ogromno o sebi in mi spremenila življenje na bolje. Žal pa sem na tej poti doživela tudi negativne izkušnje – srečala sem ljudi, ki so prestopali meje, manipulirali s sp0lno energijo, delovali iz nadmoči in sledili lastnim ego-narcističnim hotenjem. Ko si enkrat v tem vrtincu, je težko videti celotno sliko… še težje pa je, ko se zaveš, da si morda tudi sam, nezavedno in nehote, kje v procesu škodoval drugim – pod vplivom lažnih učiteljev in "gurujev".

Tudi po letih čiščenja in ozaveščanja se mi še vedno sestavljajo novi delčki sestavljanke. Pri tem mi pomagajo moj študij telesne psihoterapije na CIR-u, moja terapevtka in pogumne ženske, ki ne želijo več molčati.

Zelo hitro po učenju tantre in tantrične masaže in izkušnjah z le-to na lastnem telesu, sem začutila, da mi nekaj manjka. Da nekaj tu ni v redu. Meje v tem prostoru so izjemno subtilne in marsikdo jih težko zazna, zato so pogosto prestopljene. To je področje, kjer lahko hitro pride do retravmatizacije in občutka, da je s tabo nekaj narobe – še posebej, ker večina izvajalcev nima osnovnega znanja o delu s travmo ali z mejami.

Zato sem sama po tem uvidu in lastni izkušnji nadaljevala z številnimi izobraževanji tekom zadnjih 8 let, kjer sem ozaveščala ravno ta področja in šla vedno bolj v smeri terapevtskega dela in coachinga. Zato se od tantre v zadnjih dveh letih počasi poslavljam – ali bolje rečeno, poslavljam se od poimenovanja, ker z mano več ne resonira.

Ne strinjam se s tem, kar se pod tem imenom dogaja v Sloveniji.
❌ Ne strinjam se z zlorabo, manipulacijo in kulti.
❌ Ne strinjam se s posamezniki, ki izkoriščajo naivnost in odprtost ljudi.
❌ Ne strinjam se, da se določene storitve, ki so bližje sp0lnim uslugam, oglašujejo kot terapija.
❌ Ne strinjam se, da se ženske retravmatizira in zlorablja pod pretvezo "duhovnega zdravljenja".
❌ Ne strinjam se, da se tiste, ki postavijo mejo, označuje za ne dovolj "odprte" in se jih sramoti.

Moje delo se je v zadnjih letih močno spremenilo in še naprej raste ter se nadgrajuje. Delo z zavestno sp0lnostjo, žensko sp0lnostjo (coaching in svetovanje), težavami v sp0lnosti in čutenju lastnega telesa in užitka, sp0lno travmo (terapevtsko delo) – to so področja, s katerimi se zdaj ukvarjam. Delam predvsem s posamezniki (ženskami in moškimi), občasno tudi s pari. In žal imam že kar nekaj klientk, ki so prišle k meni po retravmatizaciji v zgoraj omenjenih praksah. Njihove zgodbe so si podobne. In teh zgodb ni malo.

Vse te izkušnje so me pripeljale do tu. Hvaležna sem za vse lekcije.
Hvaležna sem vsem svojim klientom, ki so dovolj pogumni, da si dovolijo biti ranljivi in mi zaupajo v najbolj intimnem delu svojega bitja.