14/05/2026
DOVOLJ DOBER STARŠ
Opažam, da veliko mladih dvomi o tem, ali bi postali starši ali ne. Kot pomemben razlog pa pogosto navajajo strah, da bi otroke »zafrknili«, nanje prenesli slabe vzorce, jih ranili ali travmatizirali.
Nič čudnega, saj se ogromno govori o tem, na kakšne načine lahko starši škodijo otrokom, veliko je polemik o tem, kakšna vzgoja je najboljša, na socialnih omrežjih pa je pogosto ogromno kritik, pritiskov in iskanja ˝ene pravilne poti˝. Zato je razumljivo, da marsikoga skrbi, kakšen starš bo, kaj bo pri otroku povzročil in kaj si bodo o njem mislili drugi.
Seveda starši močno vplivamo na svoje otroke. Na psihoterapiji veliko govorimo o tem, kako so starši vplivali na nas — ne zato, da bi kazali s prstom nanje ali iskali objektivno resnico, temveč zato, da bi odrasel otrok razumel in predelal njegovo doživljanje v otroštvu, ki ga, kot otrok, ni mogel razumeti, izraziti ali predelati.
Tudi na psihologiji se učimo o človekovih potrebah v različnih razvojnih obdobjih, o dejavnikih, ki vplivajo na razvoj psiholoških težav, o odnosih, navezanosti, travmi …
Pa vendar se tudi veliko psihologov in psihoterapevtov odloči za otroke. Včasih celo za dva ali več. :) Kako to?
Poleg, osebne notranje želje po otroku in po tem, da damo življenje ter (za)upanje novemu človeku, se moramo ˝pogovoriti s sabo˝ in sprejeti:
– da BOMO vplivali na otroka. Tako na dobre kot tudi na manj dobre načine.
Poskušali bomo biti pozorni, ustavljati podedovane vzorce, se učiti, rasti, a kljub temu bomo kdaj reagirali iz svojih ran, utrujenosti ali nemoči.
– da tudi če bomo dali vse od sebe, popolnosti ne bo.
Vsaka generacija nekoliko dvigne kriterije, kaj pomeni biti dober starš. Če je bilo nekoč dovolj, da je starš otroka nahranil, je kasneje postalo pomembno, da ga niso pretepali. Nato, da je bil starš čustveno dostopen. Danes govorimo še o regulaciji čustev, navezanosti, validaciji, prisotnosti …
In prav je, da je stopnička vedno višja, da kot družba rastemo.
A ob vseh informacijah včasih pozabimo, da otrok ne potrebuje popolnega starša.
Potrebuje dovolj varnega, dovolj prisotnega in dovolj odzivnega človeka.
– včasih pomaga tudi sprejetje, da kljub trudu lahko gre kaj narobe - zaradi vzgoje, zaradi vrstnikov, zaradi okoliščin, zaradi življenja samega...
In ravno zato danes obstajajo psihologi, psihoterapevti in različne oblike pomoči. Vedno več ljudi zna poiskati podporo, ko jo potrebuje. In psihoterapevti, kot ponudniki in koristniki psihoterapije, imamo običajno manj predsodkov pri iskanju podpore ali nasvetov.
TER NAJPOMEMBNEJE:
Pomembno je sprejeti dejstvo da popoln starš ne obstaja — in da tudi ni potrebno, da se ves čas primerjamo z drugimi starši ali nasveti na socialnih omrežjih ter da se strinjamo z drugimi starši.
Lahko delamo po svoje, se odločamo po svoje.
V psihologiji obstaja izraz ˝dovolj dober starš˝. To je starš, ki ni popoln, ampak je dovolj prisoten, odziven in pripravljen na odnos.
Prepričani smo lahko, da bomo naredili kakšno napako. Verjetno več njih.
Ne bomo vedno 100 % uglašeni z otrokom.
Ne moremo preprečiti vseh bolečin, razočaranj ali slabih izkušenj.
Lahko pa se odločimo:
– da se bomo trudili,
– da se bomo otroku opravičili, ko ga prizadenemo,
– da bomo poslušali njegova čustva in potrebe,
– da bomo pripravljeni pogledati tudi vase,
– da bomo znali postaviti mejo, ko bo potrebna,
– in da bomo ostajali odprti za stik in popravek odnosa.
Lahko se odločimo, da bomo poskušali delati v prid otroku ter da bomo pri tem fleksibilni in prisotni. Odnosi nihajo in se spreminjajo, a če smo odprti za stik, je vedno možnost tudi za popravek.
Ker odnosi niso popolni.
So pa lahko dovolj varni, iskreni in živi, da otrok v njih raste.
